Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur
“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
826 epizod
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur
“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Vsi nekaj delamo v prostem času. Vsak ima različne interese in hobije. A mlade novinarje iz Osnovne šole Boštanj zanima, ali se preživljanje prostega časa razlikuje tudi glede na to, kateri generaciji pripada oseba. Ali lahko najdemo neke skupne lastnosti preživljanja prostega časa pri osnovnošolcih v primerjavi s tistimi, ki so 10, 20 ali 30 let starejši od nas? Učenci so malo raziskali, kaj so počeli njihovi dedki in babice v otroštvu. Izvedeli so, da so veliko časa preživeli zunaj, da so se igrali skrivalnice, se kopali v Mirni, se igrali raubarje in žendarje, zemljokrast, nabirali gozdne sadeže in pozimi so se sankali. Tisti, ki so živeli na kmetiji so imeli veliko manj časa za igro, saj je bilo dela doma ogromno. Še več o tem, s čim so se igrali in kako so preživljali prosti čas v mladih letih starejši in kaj najraje počnejo današnji otroci slišite v tokratni oddaji Hudo! z Boštanjci!
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
O gibanju v šoli in po poku z mladimi novinarji iz Osnovne šole dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica. Pred mikrofon so povabili najmlajše in jih povprašali, s kakšnimi športi se najraje ukvarjajo, odrasli sogovorniki pa so povedali, kako poskrbijo za gibanje sami. Prejšnji konec tedna smo držali pesti za devet smučarskih skakalk, ki so na domači tekmi svetovnega pokala v Ljubnem zastopale slovenske barve. Med njimi je bila tudi 19-letna Bohinjka Katra Komar. Športno pot je začela na skakalnici le nekaj metrov stran od domačih vrat. Že v osnovni šoli je bila osredotočena na svoje cilje in to se ji danes obrestuje. Kaj več pa slišite v soboto, saj so mladi novinarji pred mikrofon povabili tudi njo.
Z nami so bile predstavnice ekipe Pepa hrib iz Litije, ki so v osnovnošolski konkurenci postale zmagovalke 31. tekmovanja Mladina in gore. Z njimi smo govorili o množici znanj, ki so jih morale pokazati na tekmovanju, pa tudi o vseh zabavnih plateh planinstva s katerimi se srečajo v okviru interesne dejavnosti Mladi in gore na OŠ Gradec v Litiji. Mlade državne prvakinje so vam skupaj z njihovo mentorico podale tudi mnogo nasvetov, kako se varno odpraviti v gore, za vas so pripravile tudi nekaj nasvetov, kam se lahko odpravite soncu naproti.
Na izmenjavah v tujini je bilo do sedaj že več kot 60.000 posameznikov, od tega kar nekaj osnovnošolcev. Med njimi bodo čez dober mesec tudi učenci OŠ Dolenjske toplice. No, pogovarjali pa se ne bomo samo o mobilnosti z Erasmusom, saj bodo predstavili tudi svoj projekt z naslovom – Novi mediji v demokratični družbi. Ognili pa se ne bomo niti informativnim dnevom, ki bodo v soboto še v polnem zamahu. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Kakšne poklice najdemo v SNG Operi in baletu Ljubljana? Zakaj je pod odrom velika luknja? Od kod dobijo vse kostume? Kje se med svojim delom kriva šepetalka? Iz katerega prostora se na oder najbolje vidi? Kakno je delo inspicienta? Odgovore na ta in številna druga vprašanja slišite v tokratni oddaji Hudo!. Sogovorniki mladih novinarjev iz ljubljanske Osnovne šole Livada, to so Zoja Skok, 2. razred, Aditi Railla, 6. razred, Aleks Andrekulović, 6. razred, Serhiy Solonko, 6. razred, Maid Durić, 7. razred, Sumeja Mahmić, 7. razred in Patricija Novak Gortan, 9. razred so pianistka in korepetitorka Irena Zajec, šepetalec Dejan Gebert, lektorica Marja Filipčič Redžić, inšpicient oziroma vodja predstave David Grasseli, operna pevka Urška Arlič Gololičič in baletna plesalka Nina Noč.
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Biti najboljši v razredu … Imeti v redovalnici same petice … Zmagati na tekmi … Osvojiti prvo mesto na kvizu … Kaj pa je za vas uspeh? Si zadajate visoke cilje? Kako uspešni ste pri njihovem doseganju? Mladi iz Limbuša bodo v oddaji razmišljali, kako na uspehe gledajo najmlajši in odrasli, kakšna spodbuda za naprej so odlični dosežki in kako sogovorniki razmišljajo o nagradah za dosežen uspeh …
Bili smo v družbi učencev 8. razreda OŠ Gornja Radgona, ki so letošnje šolsko leto začeli zelo pestro, zelo okoljsko naravnano in družbeno angažirano. Za njimi je projekt, ki jih je pripeljal do srečanja z okoljskim ministrom in gostovanj v medijih, in sicer »Bodi nežen, planet ti bo hvaležen«. Vsi, ki so sodelovali v projektu, so 100 dni nosili iste hlače in majico, s tem pa so opozorili na preveliko potrošnjo in posledice tekstilne industrije na naše okolje in ljudi. Kako danes gledajo na hitro modo, kakšna oblačila kupujejo in ali so pripravljeni ponoviti izziv?
Kaj je kultura? Spletni portal Fran pravi, da je kultura skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja. Kultura je dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja. OŠ Ivana Kavčiča nosi naziv Kulturna šola že od leta 2010. Kultura je lastnost človeka glede na obvladanje in uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju. Saj res ni treba biti kakšen kulturni strokovnjak, da hitro ugotoviš, da so nekateri ljudje bolj kulturni, drugim pa je kultura španska vas.
Devetošolci bodo prav kmalu postavljeni pred pomembno odločitev – kje nadaljevati svoje šolanje, izbrati gimnazijo ali poklicno šolo, upoštevati nasvete staršev in starejših bratov in sester ali oditi tja, kamor si res želijo sami. Konec januarja bodo lahko več informacij za lažjo odločitev dobili na Informativi v Ljubljani, 14. in 15. februarja pa na informativnih dneh po vsej Sloveniji. V tokratni oddaji Hudo! slišite razmišljanja devetošolcev o nadaljevanju šolanja iz Mirne Peči, skupaj z mladimi novinarji iz Murske Sobote pa smo na Festivalu IZUM, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije, preverili, kaj vse se odvija na srednjih šolah v Murski Soboti, Radencih in Lendavi.
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Ozrli se bomo nazaj, a naše namere in želje bodo usmerjene naprej. Privoščili si bomo klepetavo soboto z osnovnošolci z Iga, ki bodo s seboj prinesli tudi napotke o varnosti in voščila za vse. Bodite z nami. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Božično-novoletni prazniki že trkajo na vrata. Kaj bodo prinesli tokrat? Nekaterim lepa darila, drugim čas v krogu prijateljev in družine. Kako pomembna so darila v tem času za osnovnošolce? Kako bodo preživeli počitniške dni? Se tudi sami spomnijo na koga, ki ga v tem času morda pod smrečico ne bodo čakale lepo ovite pisane škatle …? Kaj pa voščila? In kako bogato obložena bo domača miza za božič in novo leto?
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Z nami so bili predstavniki filmskega krožka Osnovne šole idrija, ki so s svojim filmom Generacija Z: Ne al ja na 55. srečanju najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije osvojili glavno nagrado festivala. Film, v katerem so kritično predstavili svoj pogled na današnjo družbo, se je odlično uvrstil tudi na mednarodnem festivalu MEET v Italiji, kjer so mladi ustvarjalci zasedli drugo mesto.
Živimo v času, ko spremljamo preseljevanje ljudi po svetu. Tudi na I. osnovni šoli Žalec imajo vedno več stika z učenci, ki se iz drugih držav preselijo v Slovenijo. Njihove izkušnje, težave in spoznanja slišite v tokratni oddaji Hudo!.
To soboto bodo na Osnovni šoli Orehek Kranj pripravili tradicionalni že 8. Festival naše prihodnosti, kjer imajo učenci možnost obiskati delavnice, ki ponujajo vsebine, ki niso nujno del učnega načrta, in razvijajo ustvarjalnost in kritično mišljenje, ki so zasnovane v duhu raziskovanja in usmerjene v prihodnost. Sodelovalo bo 22 osnovnih šol, čez 400 učencev, več kot 40 mentorjev. Za mlade nadarjene in radovedne učence bodo ponudili 29 delavnic. Tam bo tudi naša ekipa, ki se bo pomešala med mlade radovedneže in preverila vzdušje na družboslovnih, naravoslovnih, jezikovnih, matematičnih, računalniških in drugih delavnicah.
»Izberi si delo, ki ga imaš rad, in ne boš delal niti en dan v življenju,« se glasi misel kitajskega filozofa Konfucija. Sliši se lepo, a ne? Ampak, ali sanjski poklici, kot jim radi rečemo, sploh obstajajo? V tokratni oddaji Hudo! bodo svet poklicev raziskovali mladi novinarji iz I. osnovne šole Celje. Na novinarskih delavnicah so pred mikrofon povabili zanimive goste in se skupaj z njimi spraševali ali so sanjski poklici resničnost ali mit. Prisluhnite nam to soboto po 9h na Prvem!
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Neveljaven email naslov