Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor. Vrste nasilja Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom. Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo. Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja. Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd. Kako reagirati ob nasilju? Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko … Kdaj se vmeša policija? Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje. V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba. Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur. Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja. Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost. Rešitev je lahko tudi mediacija Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija. Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja: • boji se prihajati v šolo ali iz nje, • neopravičeno izostaja, • je poškodovan/poškodovana • zapre se vase, jeclja • ima slabo samopodobo • daje vtis vznemirjenosti, nervoze • preneha jesti • razmišlja o samomoru • izmišljuje si zgodbe • odklanja pogovor • začne biti nasilen/nasilna Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim. Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho! Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu. Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.

Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur

“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”

Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.

Vrste nasilja

Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.

Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.

Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.

Kako reagirati ob nasilju?

Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …

Kdaj se vmeša policija?

Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.

V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.

Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.

Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.

Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.

Rešitev je lahko tudi mediacija

Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.

Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna

Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.

Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!

Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.

Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.