Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur
“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
826 epizod
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur
“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
O najhitrejši igri na svetu smo spregovorili z dečki do 14 let, ki trenirajo pri Hokejskem klubu Olimpija.
Mladi iz Osnovne šole Trbovlje ugotavljajo, da ljudje vse več časa porabimo za mobilni telefon, računalnik in ostale digitalne medije. Nekateri, med njimi tudi njihovi vrstniki, si življenja brez moderne tehologije in vseh naprav sploh ne predstavljajo več.
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Olimpijski krogi naj bi bili zaradi simbolike povezanosti narodov vseh petih celin v sožitju, medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu, eden najbolj cenjenih znakov na svetu, olimpijske igre pa festival športne odličnosti in tekmovanj, ki se je razvil v enega najpomembnejših kulturnih, političnih, gospodarskih in družbenih mednarodnih dogodkov. Imajo še ta status izjemnosti? O tem v tokratnem Hudo!ju z učenci OŠ Domžale in enim najboljših slovenskih športnikov, Primožem Peterko. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Mnogi imajo v življenju vzornike. Za nekatere so to starši, učitelji ali drugi znanci, večina mladih pa vzornike najde prav v zvezdnikih. In medtem ko so včasih zvezdnikom sledili tako, da so obešali njihove plakate po stenah sobe, izrezovali njihove fotografije iz revij, snemali na kasete njihove skladbe, jim danes mladi sledijo prek raznih omrežij. Kakšne so lepote in pasti zvezdništva, zakaj je dobro imeti vzornika in kje moramo postaviti meje, ko mu želimo slediti in biti podobni - o vsem tem so skozi tokratne novinarske delavnice tokrat razmišljali Žan, Jure, Timotej, Hana, Ana, Tajda, Eva, Veronika, Sara, Katja in Živa z OŠ Staneta Žagarja Lipnica.
V svetu se vsakodnevno kar milijarda ljudi bori z lakoto, zato je skrb za zagotavljanje zadostnih količin hrane globalni cilj, hkrati pa se v vsakdanjem življenju vse pogosteje srečujemo tudi z velikimi količinami zavržene hrane. Vsakdo lahko že v domačem okolju prispeva svoj korak k zmanjševanju količin zavržene hrane – z zamrzovanjem, shranjevanjem ali predelavo uporabnih ostankov hrane, pravočasno uporabo ter načrtovanjem obrokov. Tako bo količina zavržene hrane manjša, hkrati pa se tako ohranjajo tudi naravni viri, ki so ključni za trajnostni razvoj planeta. Kako za to, da bi bilo zavržene hrane čim manj, borijo v Žalcu, bodo s svojimi sogovoriki več povedali mladi novinarji s I. Osnovne šole Žalec.
Z osnovnošolci iz Škofje Loke, Medvod in z Iga pri Ljubljani bomo razmišljali o tem, kaj vse so doživeli v letošnjem letu – kaj jih je presenetilo, kaj razveselilo, kaj razžalostilo, po čem si bomo zapomnili to leto in s kakšnimi željami zrejo v prihajajoče leto 2018. O vsem tem bodo več povedali Manuela, Jana, Samo, Zala, Vita, Dora, Maja, Pia, Tatjana in Jaka. 01 475 22 22 pa vroča telefonska številka, na kateri bomo delili lepa presenečenja – tokrat prav vsakemu, ki nas pokliče. Na vas čakajo majice, kape, slušalke in nahrbtniki RTV Slovenija, koledarji in blokci Zveze prijateljev mladine Slovenija, vstopnice za ZOO Ljubljana pa vstopnice za Kinodvor, Prirodoslovni muzej Slovenije in Mestni muzej Slovenije. Filmski distributer Blitz je za mlade poslušalce pripravil filmska presenečenja, založbe Miš, Mladinska knjiga in Felix pa knjižne nagrade. Za vse športne navdušence imamo pod radijsko smrečico smučarske karte za Krvavec in Soriško planino, z malo sreče in pravilnimi odgovori na nagradna vprašanja pa se boste lahko tudi sankali na Veliki planini ter zapeljali z vlakom Slovenskih železnic :). Prav nihče ne bo ostal praznih rok – se slišimo to soboto med 9h in 10h v oddaji HUDO! :)
Tokratna oddaja bo govorila o dobrodelnosti, o pomenu dajanja (in sprejemanja), o vrednotah in vrlinah, ki so pomembne za kakovostno (so)bivanje in ljubeče, razumevajoče odnose. O pomenu praznikov kot je Božič in o stvareh, ki se v sodobnem svetu hitenja in digitalizacije izgubljajo, pa so ključne za našo rast in osebni napredek. In bistveno, o tem kaj sami naredimo za to, da bodo naša in življenje skupnosti boljša. Z nami v razmišljanju in debati bodo učenci 8. in 9. razredov OŠ Alojzija Šuštarja iz Ljubljane. Bodite z nami odprtih src, glave in ušes, saj bomo tokrat v nagradnem kvizu podelili tudi lepe in uporabne nagrade! Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Mesec december je poln božične glasbe, glasbenih nastopov in veselega razpoloženja. V tokratni oddaji Hudo! se bomo z mladimi novinarji iz Osnovne šole Škofljica sprehodili po glasbeni šoli. Izvedeli bodo, kateri instrument otroci najpogosteje igrajo, kaj glasba pomeni tistim, ki se odločijo za študij na Akademiji za glasbo in kakšno glasbeno skupino bi najraje ustanovili osnovnošolci … Pred mikrofonom bodo povabili tudi znanega pevca Roka Ferengjo, ki ravno v teh dneh s skupino Rok ‘n’ Band obeležuje 20 let pesmi Jagode in čokolada.
BQL je slovenski pop duo s Prevalj. Sestavljata ga brata Rok in Anej Piletič (vokal, klavir). Sta prva slovenska izvajalca, ki se jima je na uradni slovenski tedenski glasbeni lestvici SloTop50, ter do zdaj tudi edinima uspelo z vsaj dvema singloma uvrstiti na prvo mesto: “Muza” je bila na vrhu lestvice en teden, “Heart of gold” pa skupaj štiri tedne. O svoji glasbeni poti bosta fanta več povedala v tokratni oddaji Hudo!, ko ju bodo »zaslišali« mladi novinarji iz vse Slovenije – Dora, Zoja, Taehee, Urška, Vita, Olga, Mateo in Samo.
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Novinarska ekipa mladih iz Osnovne šole Prežihovega Voranca je v tem tednu v okviru novinarskih delavnic Radia Hudo! odkrivala svet na filmskih platnih in televizijskih ekranih.
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Mladi novinarji iz Osnovne šole Mengeš so v prvi oddaji nove sezone novinarskih delavnic Radia Hudo! pod radijskim mentorstvom v uvodnem, teoretično obarvanem delu, spoznali radio kot medij, novinarske žanre in vlogo Radia Slovenija. Z mikrofonom v roki so se skozi praktični del po več kot tedenski pripravi odpravili snemat, ob pomoči tonskih mojstrov pa se lotili tudi montaže posnetkov. Teo, Antonio, Timo, Aljaž, Matic, Lana, Lina, Tia, Jaka in Zala so si za glavno temo oddaje izbrali kolesarstvo in poti okoli sveta.
Računalniki, mobilniki, splet in spletna družabna omrežja praviloma bogatijo in dopolnjujejo naše delo in odnose. Na trenutke pa smo z doživetji pred zasloni preobremenjeni. Ali celo več. Čezmerna in neuravnotežena uporaba lahko preide v začaran krog zasvojenosti kot opozarjajo tudi v Logoutu, centru pomoči pri prekomerni rabi interneta. Otroci in mladostniki imajo nove tehnologije v malem prstu. Pri tem pa se velikokrat ujamejo v pasti, iz katerih sami ne znajo ali ne zmorejo uiti. O življenju mladih na zaslonih se bomo pogovarjali z mladimi računalnikarji z OŠ Oskarja Kovačiča v Ljubljani in njihovo mentorico. Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
V studio prihajajo fantje, ki ves svoj prosti čas preživijo v plesni dvorani ob breadancu. Ob popularni funk, rap in beat glasbi sprostijo svojo energijo, se dobro razgibajo in nadgradijo svoje fizične in motorične sposobnosti. Pravkar so se vrnili z mednarodnih tekmovanj, o izkušnjah in željah, nastopiti na olimpijskih igrah v breakdancu, povedo več to soboto v oddaji hudo po deveti. Se slišimo!
Vrednost kulturne dediščine vsakega naroda je neprecenljiva. Kako pa jo mladi doživljajo skozi poslanstvo in prakse muzejev? So muzeji za njih le prašni mastodonti ali prostori čudenja, navdiha in interakcije s sodobno družbo? Izvedeli boste v tokratnem Hudo!ju v pogovoru z mladimi muzealci!
Neveljaven email naslov