Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur
“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
826 epizod
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Mladi iz OŠ Franja Malgaja Šentjur
“Vsak, ki ve za nasilje pa je tiho, je enako kriv kot nasilnež!”
Mladi novinarji iz Šentjurja pravijo, da se o nasilju govori premalo, zato so si zastavili cilj, da v tokratni oddaji raziščejo, zakaj do nasilja sploh prihaja, ali je le fizično nasilje tisto, na katerega moramo biti pozorni, kaj narediti, če smo priče nasilju in kako lahko z mediacijo razrešimo marsikateri spor.
Vrste nasilja
Vsakemu izmed nas je zelo pomembno, da se doma, v šoli ali na poti počuti varnega in svobodnega. Vsako nasilje pa povzroči občutke tesnobe in nezaupanja. Čeprav večina najprej pomisli na fizično nasilje, verjetno tudi zato, ker so njegove posledice najbolj vidne pa poznamo tudi druge vrste. Koliko jih poznajo mimoidoči, so mladi Šenjurčani preverili z radijskim mikrofonom.
Fizično ali telesno nasilje je najbolj prepoznano nasilje, saj je edino, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Sem štejemo nezaželeno stiskanje, trepljanje, odrivanje in porivanje, klofutanje, lasanje, zaušnice, udarce z roko, predmetom, boksanje, lažje poškodbe, hude telesne poškodbe, pohabljanje, umor. Specifična oblika fizičnega nasilja je spolno nasilje, kjer se žrtev ne strinja s spolnim dejanjem. Pod spolno nasilje spada posilstvo, spolna zloraba otrok, spolno nadlegovanje, incest, siljenje h gledanju pornografskih revij, prisiljen spolni odnos, prisiljeno slačenje, prisiljeno poljubljanje, otipavanje, opazovanje, fotografiranje, skratka vse dejavnosti povezane s spolnostjo, kjer druga oseba ne pristane oziroma, pristane pod prisilo.
Najbolj razširjena oblika nasilja je psihično ali duševno nasilje in je lahko veliko bolj boleče in škodljivo, kot fizično nasilje. Psihično nasilje je težje prepoznati, saj so žrtve pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, zato se umikajo pred družbo, se počutijo ponižano in manjvredno. K psihičnemu nasilju prištevamo dejanja, ki najpogosteje potekajo na verbalni ravni in negativno vplivajo na samozavest, samopodobo in samozaupanje druge osebe. Sem sodi grobo kritiziranje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem, telesno držo, ustvarjanje negativnih mnenj na podlagi predsodkov in stereotipov, poniževanje, izločanje in ustvarjanje klime strahu in terorja.
Ne smemo pozabiti tudi na verbalno ali besedno nasilje, kamor prištevamo zafrkavanje, posmeh, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, žalitve, zmerjanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje ter ekonomsko nasilje ali ustrahovanje – zahtevo po denarju ali drugih materialnih dobrinah; povzročitelj zahteva da mu žrtev piše domače naloge, pomaga goljufati pri preizkusih znanja, da ne pove o vandalizmu, ki mu je bil priča ipd.
Do nasilja v šoli pride že med najmlajšimi.
Kako reagirati ob nasilju?
Vsi vemo, kaj moramo narediti, ko smo priče nasilju – pa res to naredimo? Se res vmešamo, ko vidimo, da se dva tepeta, ko neko deklico žalijo, ko nekega fanta izsiljujejo in želijo od njega denar? Ali se raje obrnemo stran in rečemo – saj nisem nič videl, bolje je, da grem stran, da jih še sam ne dobim, bom potem še jaz nepriljubljen, bojo še od mene želeli denar. V teoriji je vse jasno, v praksi pa ni tako lahko …
Kdaj se vmeša policija?
Večina vrstniškega nasilja se dogaja v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje.
V šoli so najbolj nevarni prostori: stranišča, jedilnica, šolsko igrišče, hodniki, garderoba.
Ob določenih oblikah sporov, agresije in nasilja, mora posredovati tudi policija. Kdaj in kako, smo izvedeli v pogovoru s polcistoma Policijske postaje Šentjur.
Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja.
Ali so zelo inteligentni, nadarjeni glasbeniki, imajo astmo, nosijo očala … Otroci s posebnimi potrebami so s strani drugih otrok v večini dobro sprejeti, povzročiteljem nasilja pa predstavljajo »lahke žrtve«. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se mladi varneje počutijo v družbi sebi enakih. Pogosto se zgodi, da so ravno zaradi tega na šoli strogo ločene skupine različnih nacionalnosti, ki med seboj skoraj ne komunicirajo. Žrtve so v šoli osamljene in zavrnjene, včasih celo izolirane. Ne razumejo, zakaj so trpinčene in ne vedo, kako naj se vedejo, da bi bile sprejete. Občutijo nemoč in neučinkovitost.
Rešitev je lahko tudi mediacija
Del problema pri vrstniškem nasilju je, da so vanj vpletene cele skupine otrok in mladih: nekateri so žrtve, nekateri kot povzročitelji/povzročiteljice, nekateri kot opazovalci in opazovalke. Prav vsi potrebujejo pomoč, saj ne razumejo, kaj se dogaja, ne razumejo svoje vloge in so prestrašeni. Včasih je dober odgovor in rešitev tudi mediacija.
Žrtve nasilja o svojih izkušnjah stežka spregovorijo, zato je za vsakega od nas dobro, da poznamo nekatere znake, ki lahko pomenijo, da je tudi vaš vrstnik žrtev nasilja:
• boji se prihajati v šolo ali iz nje,
• neopravičeno izostaja,
• je poškodovan/poškodovana
• zapre se vase, jeclja
• ima slabo samopodobo
• daje vtis vznemirjenosti, nervoze
• preneha jesti
• razmišlja o samomoru
• izmišljuje si zgodbe
• odklanja pogovor
• začne biti nasilen/nasilna
Če tudi sami opazite pri svoji vrstnikih katerega od naštetih znakov, se poskusite pogovoriti z njim.
Če pa ste sami žrtve kateragakoli nasilja – spregovorite, ne bodite tiho!
Zaupajte se prijateljem, staršem, učiteljem, kajti niste sami krivi za to! Pomoč lahko dobite tudi na Centrih za socialno delo, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Društvu za nenasilno komunikacijo ali TOM telefonu.
Več fotografij in vtisov z današnje oddaje ter nagradna igra pa vas čakajo na Facebooku Programa za mlade.
Na našo predstavo o tem, kaj smo, vpliva veliko različnih dejavnikov – naše želje, misli, ki si jih ustvarimo na podlagi medijskih podob, ter pričakovanja družbe, staršev, učiteljev in vrstnikov. Kadar se naša dejanja ali videz s temi predstavami ne skladajo, postanemo nezadovoljni, včasih tudi razvijemo slabo samopodobo. Tej bomo posvetili tokratno oddajo Hudo!, ob poslušanju katere boste izvedeli, kako se spopasti z učnim neuspehom in zbadanjem vrstnikov, kako se sprijazniti s podobo svojega telesa, pa tudi, kako pomagati vrstnikom, ki s seboj niso zadovoljni. Vodi Andreja Gradišar.
V oddaji Hudo smo se vam z mladimi gosti tokrat oglasili iz terenskega studia, ki smo ga ob začetku Olimpijskega festivala postavili na Kongresnem trgu. Kot že ime dogodka, ki smo se mu pridružili, pove, je bila tema oddaje športno obarvana. Z gosti smo govorili o tem, s katerimi športi se najraje ukvarjajo v svojem prostem času, koliko časa sploh namenijo telesni aktivnosti in iskali načine in možnosti, kako čim več časa aktivno preživeti na svežem zraku v naravi ali pa na igrišču. Našemu pogovoru sta se s svojimi zanimivimi zgodbami pridružila tudi olimpionika Brigita Bukovec in Miroslav Cerar, ki sta se udeležila Olimpijskega festivala.
Biti najstnik je težko. Vsak dan novi izzivi in kup pasti – od stresa v šoli, sporazumevanja s starši, bombardiranja medijev, dramatičnih zmenkov, zlorabe, nasilnežev, zasvojenosti, depresije in pritiskov vrstnikov. Številni mladi se ne zavedajo, da bodo izbire, ki jih ob krmarjenju med izzivi v najstniških letih sprejmejo, odločale o njihovi prihodnosti. O vsem tem bodo v letošnjem šolskem letu razpravljali mladi parlamentarci na šolskih in regijskih razpravah – še prej pa v tokratni oddaji Hudo! z voditeljico Tadejo Bizilj.
Slovenija bo novembra drugič sodelovala na Pesmi Evrovizije za otroke. To nedeljo se bosta za zmago na Mini Emi, ki je vstopnica za to tekmovanje, pomerili Alenka Vozlič – Leni in Lina Kuduzović. Dan pred finalom se bosta oglasili v oddaji Hudo! in povedali, kako se pripravljata na ta pomembni nastop in ali že imata tremo. Predstavili bosta tudi svoji pesmi. Izvedeli bomo še, kako je bilo prejšnje leto na Pesmi Evrovizije za otroke na Malti, na kateri je Slovenijo zastopala Ula Ložar. Vodi Andreja Gradišar.
Danes si ne predstavljamo življenja brez računalnika in pametnega telefona. Čeprav nam splet ponuja mnoge zabavne, uporabne in koristne vsebine pa predstavlja tudi nove nevarnosti. Ker na spletu ne gre za komunikacijo iz oči v oči, lahko ljudje na internetu postanejo veliko bolj nasilni, kot so v realnem življenju. Vendar pa se mnogi mladi spletni nasilneži ne zavedajo, da ima virtualno nasilje lahko še hujše posledice kot fizično nasilje. V tokratni oddaji Hudo, se bomo pogovarjali z osnovnošolci o spletnem nasilju ali ''cyberbullyingu'' in poiskali najboljše načine za obrambo pred spletnim nadlegovanjem. Pripravlja Lea Ogrin.
Sodobni tehnološki pripomočki in programske možnosti korenito spreminjajo tudi delo mladih v osnovnih šolah. Šolarji danes tako rekoč več ne poznajo klasičnih okrožnic in delovnih listov, ki so jih zamenjale datoteke v Googlovih dokumentih in sporočila v zaprtih klepetalnicah socialnih omrežij. Prav tako pa mladi za pridobivanje znanj uporabljajo vedno več šolskim predmetom namenjenih računalniških učnih programov, ker naj bi računalnik z naključnim izbiranjem nalog pri mladih uporabnikih kar najbolje krepil in utrjeval znanje, ki so ga učenci dobili pri pouku. Zato bomo v oddaji Hudo tokrat raziskali, kakšne možnosti povezovanja klasične oblike pouka in računalniških vsebin, so mladim na voljo, ali je ideja o uvedbi tabličnih računalnikov v šole dobra, kako všeč jim je delo na multimedijski tabli, predvsem pa bomo izpostavili to, na kakšen način bi si z uporabo tehnologije znanje želeli pridobivati naši osnovnošolci. Pripravlja Aleš Ogrin.
Ob Evropskem tednu športa bomo tudi v oddaji Hudo! športno razpoloženi. Ste vedeli, da je več kot 70 različnih stilov karateja, da bowling prihaja iz Nemčije in da so skateboard (rolko) izumili že leta 1967? Zakaj je ukvarjanje s športom pomembno, kako je lahko to tudi zabavno, kakšne so želje in ideje osnovnošolcev za ure športne vzgoje in koliko truda, treningov in odpovedovanj je potrebnih, da postaneš res vrhunski športnik - o vsem tem v tokratni oddaji.
Zanimiv scenarij, odlični igralci, primerno kadriranje, režija in zvočna oprema, poleg tega pa še dober snemalec in veliko dela v montaži - vse to je potrebno, da nastane film. Kaj od tega je najtežje in kaj najlažje, kje najdejo zgodbe, kako so se naučili igrati, snemati in montirati ter kaj vse so ustvarili med poletnimi počitnicami, nam bodo povedali osnovnošolski filmski ustvarjalci, ki se bodo Andreji Gradišar pridružili v oddaji Hudo!
Mladi dopisniki Radia Hudo! so v preteklem šolskem letu pripravili zanimive prispevke, se oglašali v naše mladinske oddaje z različnih dogodkov in poročali o aktualnih prireditvah v svojih krajih. V tokratni oddaji bomo slišali njihove vtise, pripetljaje in doživetja s snemanj, povedali pa bodo tudi, kako so preživeli počitniške dni in kakšne načrte imajo za novo šolsko leto. Pripravlja in vodi Tadeja Bizilj.
Vsako soboto med 9. in 11. uro se imamo HUDO dobro: skupaj z mladimi za mlade o mladih! Mikrofone prepustimo tudi osnovnošolcem z novinarskih delavnic in prisluhnemo rubrikam Hudo športni, Kulturomat in Huda muska. Najdeš nas tudi na Tik toku https://www.tiktok.com/@cist_hudo
Sezona obiskovanja gora je na vrhuncu. Zato se bomo v našem pogovoru tja odpravili tudi mi. Družili se bomo s člani mladinskega odseka Planinskega društva Šentjošt, v pogovoru pa bomo izpostavili, katere so tiste stvari, ki vas mlade pritegnejo v gore. Seveda pa se na tovrstne pohode ne smete odpraviti nepripravljeni, zato morate tudi mladi planinci natančno vedeti, kako se na pot pripraviti, kaj vse zložiti v nahrbtnik ter koliko hrane in pijače bo dovolj, da med podvigom ne boste lačni, ali pa kar je še posebej pomembno, žejni. Nekaj pozornosti bomo namenili tudi temu, kako ravnati v primeru nesreče. A ker verjamemo, da ste vsi zelo pazljivi in do nje ne bo prišlo, vam bomo podali nekaj nasvetov, kam se lahko odpravite na izlet, da pot ne bo preveč težka, in da vam bo ponujala veliko čudovitih razgledov. Pridružite se nam v soboto, malo po deveti!
"Ta nora leta - kako ga daje puberteta!" To je pogosta misel včasih jeznih, razburjenih, spet drugič zmedenih in neredko zaskrbljenih staršev, katerih otroci naenkrat postanejo mladostniki. A kako vse skupaj doživljajo najstniki, ko začenjajo telesno in spolno dozorevati in ko se jim dogaja tisoč in ena sprememba ? O tem so razmišljale učenke OŠ Leskovec pri Krškem, ki so v preteklem šolskem letu v okviru novinarskih delavnic Radio Hudo! pripravile oddajo skupaj z voditeljema Tadejo Bizilj in Dejanom Petkom.
Po sreči hrepenimo vsi ljudje. Iščemo jo povsod. A zdi se, kot da je izmuzljiva - lahko jo občutimo za nekaj časa, vendar slej ko prej ta občutek mine. Naše iskanje sreče pa se nadaljuje ...Verjetno je odgovorov na vprašanje, kaj je sreča, toliko, kot je ljudi. Nekomu pomeni sreča imeti poln želodec, drugemu zdravje, tretjemu novo obleko, četrti je srečen, ko je v družbi z ljubljeno osebo. O tem, kaj je sreča za njih in njihove sogovornike, bodo v ponovitvi oddaje Hudo! razmišljali učenci z Osnovne šole dr. Franja Žgeča Dornava. Oddajo sta vodili Špela Šebenik in Tadeja Bizilj.
Med počitnicami si radi privoščimo hladno osvežitev. Ekipa Programa za mlade bo zato obiskala kopališče in poletno šolo plavanja. Preverili bomo, kakšna pravila veljajo na kopališčih in kakšna je pravilna zaščita pred soncem. Za kratkočasenje med počitnicami vam bomo dali še nekaj zanimivih idej - izvedeli bomo namreč, kaj so počeli mladi na slikarski poletni šoli in katere so najbolj vroče knjige tega poletja. Voditeljica Tadeja Bizilj.
V tokratni oddaji bomo skočili v Mladinsko zdravilišče in letovišče Rdečega križa Slovenije Debeli rtič in preverili, kako mladi tam preživljajo počitniške dni. Izvedeli boste še veliko zanimivosti o mokriščih, za vas pa bomo pripravili tudi veliko dobre glasbe. Ne preslišite – to soboto po deveti samo na prvem.
V poletnih dneh se bo ekipa Programa za mlade podala na številne konce in kraje. Skupaj z mladimi bomo na počitniških taborih in delavnicah raziskovali najrazličnejša področja - gledali bomo zvezde, se podili za žogo, izdelovali robote, čofotali v morju, nabirali zelišča pa tudi kaj dobrega skuhali. V tokratni oddaji bomo zbirali pogum in se podali tudi v adrenalinski park ter izvedeli vsa pravila bovlinga. Voditeljica Tadeja Bizilj.
V teh dneh lahko mlade nagrajene novinarje in novinarke Radia Hudo! srečate na vseh koncih in krajih. Mlade novinarke iz Leskovca pri Krškem so se peljale s kartingom v Rollbaru, novinarji iz Škofje Loke obiskali Adrenalinski park Geoss, drugouvrščeni razred iz Slovenske Bistrice pa se je peljal po Piranskem zalivu z Ladjico Subaquatic. Zmagovalci najboljšega videa iz Ilirske Bistice so se potepali po Dunaju, najboljši novinarski razred iz OŠ Griže pa je raziskoval Barcelono. Vtise z izletov, potepanj in dogodivščin boste slišali v tokratni oddaji. Voditelja Tadeja Bizilj in Dejan Petek.
Pretekli petek je Lea Ogrin preživela pestrih 24 ur ob reki Muri v družbi množice otrok, ki uživajo v spoznavanju narave. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave je povabil 30 različnih društev in organizaciji, ki so pripravili vrsto eksperimentalnih in ustvarjalnih delavnic, vodenih raziskovalnih sprehodov, terenskih popisov vrst, predavanj, dokumentarnih filmov in razstav v naravi. Opazovali smo lahko ribe, ptice, netopirje, kače, metulje, se naučili prepoznavati strupene in zdravilne rastline ter preučevali vodo in okolje. Če vas zanimajo čuda naše prelepe slovenske narave, prisluhnite oddaji Hudo, v soboto malo po deveti.
Program za mlade je 30. maja na sklepni prireditvi Radia Hudo! razglasili kar dva zmagovalca. Najboljši video posnetek, na temo, kako smo snemalni tekmovalni avdio posnetek, so posneli učenci OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica, ki so pripravili oddajo o selfijih. Naziv najboljšega novinarskega razreda pa so si prislužili učenci OŠ Griže, ki so v svoji oddaji govorili o stereotipih. Tokrat boste slišali najboljše odlomke iz teh dveh oddaj. Pripravljata Tadeja Bizilj in Dejan Petek.
V oddaji Hudo se bosta v soboto mešali kultura in robotika. Najprej boste spoznali učence OŠ Petrovče, ki je letos postala najboljša kulturna šola. Povedali nam bodo, kakšne projekte so na njihovi šoli izvajali, da so osvojili ta naziv. Ker so pri vseh teh projektih sodelovali, nam bodo tudi opisali, kako se najraje umetniško izražajo sami. V drugem delu oddaje pa bomo odšli v ZDA, kjer se je pred kratkim 10 učencev OŠ Trnovo udeležilo mednarodnega tekmovanja FLL Razorback Invitational. To je mednarodni multidisciplinarni program, ki s pomočjo robotike na učinkovit in zabaven način otrokom približa zanimanje za tehniko, naravoslovje in znanost, s čimer otroci skozi igro in druženje razvijajo logični in tehnični način razmišljanja. Pri tem je poseben poudarek na spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti, kar je pogoj za družbeni napredek na vseh nivojih. Voditelj Aleš Ogrin.
Neveljaven email naslov