Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Minulo nedeljo so tudi omenjeno predstavo okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. 26-letni gledališki režiser Žiga Divjak zagovarja družbeno-kritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Gledališki režiser Žiga Divjak
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Prejšnjo nedeljo so predstavo Šest okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.
26-letni gledališki režiser Žiga Divjak, ki je samozaposlen v kulturi, zagovarja družbenokritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom.
Ne bi tega postavil kot pravilo, ampak bolj kot nekaj, česar se jaz držim in kar me pri mojem delu nekako motivira. Če si občutljiv za stvari, ki se dogajajo okoli tebe, si težko pomirjen s svetom in stanjem, v katerem danes živimo. Če pogledamo tako politične kot okoljevarstvene in druge razmere, vidimo, da živimo neko obdobje, ki je precej protislovno in žal iz moje perspektive za zdaj še ni videti, da bi se ravno obračalo v smer, za katero bi lahko rekel: “Aha, čaka nas neka svetla prihodnost.”
“V predstavah, ki jih delamo, se trudimo dati glas tudi tistim, ki sicer v gledališču ne dobijo glasu,” pove Divjak.
Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. Za ta projekt je Divjak opravil raziskavo v sodelovanju z Delovsko svetovalnico.
Izkoriščanje ni rezervirano samo za določeno polje poklicev. Ti načini izkoriščanja so si zelo podobni ne glede na to, s čim se človek ukvarja. Torej neki ta občutek, da je človek v vsakem trenutku zamenljiv, da privoli v na neki način dela, ki ni optimalen z nekim prepričanjem, da je to samo začasno in da se bodo stvari uredile. Oziroma celo neko razumevanje tega – kar se mi zdi, da je posledica te dolge krize, v kateri smo toliko časa živeli – da na nek način kar razumemo to, da seveda smo podplačani, saj pa res ni sredstev, s katerimi bi nas lahko pošteno plačali.
Predstava se odvija v Štihovi krožni dvorani s precej minimalistično scenografijo. Na dnu krožnega odra trije igralci, delavci, vrtijo ročke mehanizma in “ustvarjajo situacijo, kjer sta na odru prisotna delo in izčrpavanje. Hoteli smo pokazati to izčrpavanje in krožnost in kako eno poganja drugo.” Tako kot vsak, ki privoli v podplačano delo, vpliva na vse ostale, ki so prisiljeni sprejeti enake pogoje dela.
Žiga Divjak izrazov na obrazu gledalcev ne želi preučevati: “Čisto intimen odnos imaš z igralci in to je absolutno naporna predstava in nisi čisto najbolj priseben, da bi lahko sodil te izraze. Sem pa res opazil, da je ljudem na neki točki skoraj da mučno gledati to izčrpavanje.” Tudi zgodbe o begunskih otrocih se je lotil raziskovalno – ekipa je navezala stik s tremi mladoletniki, s predstavniki vseh treh ministrstev, z dvema mamama, pridobili so korespondenco ravnateljice doma Judite Nahtigal s starši in drugimi lokalnimi akterji.
Ko niso bili nastanjeni v Kranju, so bili mladoletniki prestavljeni v Novo Gorico in Postojno, pa smo obiskali Novo Gorico in Postojno in se spraševali, kaj to dejansko pomeni oz. kako je videti, ko so nastanjeni v dijaških domovih. Zelo široka in intenzivna je bila raziskava.
“Na koncu predstave ti mladoletniki, ki naj bi bili nameščeni v Kranju, preberejo sklepe raznih občinskih svetov in civilnih iniciativ in v bistvu berejo sklepe, ki so obrnjeni proti njim.” Otroci besedila berejo v slovenskem jeziku, kar pomeni, da so se uspešno integrirali.
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Minulo nedeljo so tudi omenjeno predstavo okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. 26-letni gledališki režiser Žiga Divjak zagovarja družbeno-kritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Gledališki režiser Žiga Divjak
Za svojo prvo profesionalno produkcijo Človek, ki je gledal svet je lani prejel Borštnikovo nagrado za režijo. Sledila je predstava Šest, ki je na gledališke odre postavila dogajanje v kranjskem dijaškem domu ob napovedanem prihodu šestih mladoletnih prosilcev za azil. Prejšnjo nedeljo so predstavo Šest okronali z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.
26-letni gledališki režiser Žiga Divjak, ki je samozaposlen v kulturi, zagovarja družbenokritično gledališče in misel, da mora biti umetnik sprt s svetom.
Ne bi tega postavil kot pravilo, ampak bolj kot nekaj, česar se jaz držim in kar me pri mojem delu nekako motivira. Če si občutljiv za stvari, ki se dogajajo okoli tebe, si težko pomirjen s svetom in stanjem, v katerem danes živimo. Če pogledamo tako politične kot okoljevarstvene in druge razmere, vidimo, da živimo neko obdobje, ki je precej protislovno in žal iz moje perspektive za zdaj še ni videti, da bi se ravno obračalo v smer, za katero bi lahko rekel: “Aha, čaka nas neka svetla prihodnost.”
“V predstavah, ki jih delamo, se trudimo dati glas tudi tistim, ki sicer v gledališču ne dobijo glasu,” pove Divjak.
Divjakova zadnja predstava, priredba Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, osvetljuje izkoriščanje, suženjske pogoje dela in popolno razčlovečenje delavcev v prekarnih delovnih razmerjih, ki pronicajo v vse pore trga dela – od čistilk, izvajalcev pristaniških storitev, voznikov avtobusov do novinarjev in arhitektov. Za ta projekt je Divjak opravil raziskavo v sodelovanju z Delovsko svetovalnico.
Izkoriščanje ni rezervirano samo za določeno polje poklicev. Ti načini izkoriščanja so si zelo podobni ne glede na to, s čim se človek ukvarja. Torej neki ta občutek, da je človek v vsakem trenutku zamenljiv, da privoli v na neki način dela, ki ni optimalen z nekim prepričanjem, da je to samo začasno in da se bodo stvari uredile. Oziroma celo neko razumevanje tega – kar se mi zdi, da je posledica te dolge krize, v kateri smo toliko časa živeli – da na nek način kar razumemo to, da seveda smo podplačani, saj pa res ni sredstev, s katerimi bi nas lahko pošteno plačali.
Predstava se odvija v Štihovi krožni dvorani s precej minimalistično scenografijo. Na dnu krožnega odra trije igralci, delavci, vrtijo ročke mehanizma in “ustvarjajo situacijo, kjer sta na odru prisotna delo in izčrpavanje. Hoteli smo pokazati to izčrpavanje in krožnost in kako eno poganja drugo.” Tako kot vsak, ki privoli v podplačano delo, vpliva na vse ostale, ki so prisiljeni sprejeti enake pogoje dela.
Žiga Divjak izrazov na obrazu gledalcev ne želi preučevati: “Čisto intimen odnos imaš z igralci in to je absolutno naporna predstava in nisi čisto najbolj priseben, da bi lahko sodil te izraze. Sem pa res opazil, da je ljudem na neki točki skoraj da mučno gledati to izčrpavanje.” Tudi zgodbe o begunskih otrocih se je lotil raziskovalno – ekipa je navezala stik s tremi mladoletniki, s predstavniki vseh treh ministrstev, z dvema mamama, pridobili so korespondenco ravnateljice doma Judite Nahtigal s starši in drugimi lokalnimi akterji.
Ko niso bili nastanjeni v Kranju, so bili mladoletniki prestavljeni v Novo Gorico in Postojno, pa smo obiskali Novo Gorico in Postojno in se spraševali, kaj to dejansko pomeni oz. kako je videti, ko so nastanjeni v dijaških domovih. Zelo široka in intenzivna je bila raziskava.
“Na koncu predstave ti mladoletniki, ki naj bi bili nameščeni v Kranju, preberejo sklepe raznih občinskih svetov in civilnih iniciativ in v bistvu berejo sklepe, ki so obrnjeni proti njim.” Otroci besedila berejo v slovenskem jeziku, kar pomeni, da so se uspešno integrirali.
Specialistka otroške psihiatrije, premore neprecenljive izkušnje iz prakse, saj že dobri dve desetletji humanitarno deluje v kriznih območjih po vsem svetu. Dr. Mikuš Kosova, ki je kot otrok sama preživela vihro 2. svetovne vojne, pri svojih dobrih 80. letih na terenu še vedno vodi programe psihosocialne pomoči otrokom beguncem na kriznih območjih, med drugim (le v zadnjem času) v Kurdistanu, Afganistanu in Gazi. Njeno delo, pri katerem se usmerja v krepitev naravnih virov za obvladovanje težav, pa je bilo ključnega pomena tudi med vojno v Bosni in na Kosovu. Življenje je posvetila duševnemu zdravju otrok, med drugim je bila vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in vodja Svetovalnega centra za otroke in mladino. Od upokojitve naprej pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij. Je predsednica Slovenske filantropije.
Cvetana Rijavec je letošnja prejemnica priznanja za življenjsko delo na področju managementa. Kemijska inženirka, ki je postala uspešna direktorica s prepoznavnimi in prebojnimi poslovnimi rezultati. Soustvarjala je kultne slovenske blagovne znamke od prehrambne industrije do farmacije. Velika oboževalka matematike in ruskih literatov, ki govori šest jezikov. Cvetana Rijavec v sredinem intervjuju tudi o tem, zakaj so se potopila številna podjetja, kakšen je profil sodobnega slovenskega managerja in zakaj vodenje utemeljeno na ustrahovanju podrejenih dolgoročno ne prinaša uspeha. Po deseti na Prvem.
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je pred težavno odločitvijo ali naj ostane član Evropske unije. Premier David Cameron je o tem napovedal referendum, ki naj bi bil do konca leta 2017. Pred tem se britanski premier pogaja o reformah, ki jih zahteva njegova država, da bi ostala v Evropski uniji. O tem bodo razpravljali tudi na vrhu Evropske unije prihodnji teden. O britanskih predlogih v oddaji Sredin intervju govori veleposlanica Združenega kraljestva v Sloveniji njena ekscelenca Sophie Honey. Vprašali smo jo tudi o britanskih pogledih na migracije oz. begunsko krizo in o reševanju perečih sporov na Bližnjem vzhodu.
Aktualni pogovori z gosti.
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope, mednarodni organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti? Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben - o vsem tem v pogovoru z Matjažem Grudnom, ki ga je minuli teden v Strasbourgu pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Leto 2015 je bilo za slovenski turizem izjemno - število tujih turistov je bilo lani največje, odkar živimo v samostojni Sloveniji. Enako velja za naše glavno mesto, ki niza ugodne številke že dolga leta, z letošnjim letom pa prevzema tudi naziv Zelene prestolnice Evrope. Turistični razvoj Ljubljane je očiten, a pomisleki ostajajo: v kolikšni meri so ugodne številke posledica negotovih ekonomskih in političnih razmer v nekaterih tradicionalno turističnih deželah? Kako ob vse večjem številu obiskovalcev ohraniti kvaliteto življenja meščanov? Kaj je cilj Ljubljane: masovni ali butični turizem? In ne nazadnje, kako lahko Ljubljana naziv Zelene prestolnice Evrope kar najbolje izkoristi? Gostja sredinega Intervjuja na Prvem bo Petra Stušek, direktorica Turizma Ljubljana.
Predlog za napoved: migrantski, begunski val se bo tudi letos nadaljeval, zato je treba kljub mnogim pomislekom zagotoviti nadzor nad prehodi državne meje, predvsem proti Hrvaški. Ob tem naj slovenska policija pričakuje, da bodo Hrvati začeli preusmerjati množice migrantov proti Reki in Istri. Tako ocenjuje sedanji položaj, mag. Pavel Čelik, zgodovinar, sociolog, nekdanji policist, ki je opravljal najodgovornejše naloge v tedanji zvezni in republiški milici. Čelik, ki ga je pred mikrofon povabil Milan Trobič, pozna dogajanje na mejah in delovanje organov nadzora, zato meni, da naj državo mejo varujejo slovenski organi. Glede tehničnih ovir na južni meji pa meni, da je to nujen ukrep.
Njegove ilustracije oblikujejo slovenski časnik Večer, po navodilih poslušalcev Radia Študent pa je vsak petek dopoldne v živo - v šestih letih - skupno narisal več kot 200 risb "? la carte", predvsem z aktualno in družbeno kritično tematiko. O stripu predava podjetjem, je avtor prvega slovenskega učbenika stripa zaradi katerega si Miki Muster želi biti še enkrat otrok. A sebe nima za umetnika, ker meni, da je ta beseda preobremenjena. Gost sredinega Intervjuja na Prvem, po 10-ti, bo risar stripov in ilustrator dr. Horowitz, ki kdaj nastopa tudi kot Ciril Horjak. Voditeljica: Nadia Petauer
Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.
Prejšnji konec tedna so v Planici slovesno odprli Nordijski center Planica - sedem modernih skakalnic s spremljajočimi objekti, prenovljeno letalnico, ter sodoben center za smučarske teke. Čeprav je bilo na začetku gradnje kar nekaj težav so center dokončali v roku in znotraj predvidenih finančnih okvirov. Center ne predstavlja le izjemne priložnosti za športnike, ampak tudi veliko priložnost za turizem. Kaj vse torej ponuja Nordijski center Planica in kako bosta šport in turizem zagotavljala centru preživetje boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostom, direktorjem Zavoda Planica Jelkom Grosom se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Saša J. Mächtig sodi med najpomembnejše slovenske ustvarjalce na področju industrijskega oblikovanja. Kdo ne pozna njegovih kioskov, ki so v drugi polovici 20. stoletja zaznamovali podobo ne le slovenskih, temveč tudi drugih mest po svetu. Mächtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Aktiven je bil tudi kot član izvršnih odborov strokovnih organizacij za industrijsko oblikovanje ICSID in CUMULUS, bil je med aktivnimi pobudniki in organizatorji 17. svetovnega kongresa ICSID leta 1992 v Ljubljani. Spodbujal je razprave in poudarjal pomembnost povezovanja znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. Za Mächtigovo ustvarjanje je značilen sistemski pristop, saj so posamezni objekti pa tudi strategije vedno oblikovani kot del širšega sistema, ki se lahko razvija, raste in spreminja. Ta teden se v Muzeju arhitekture in oblikovanja odpira pregledna razstava, ki mu bo v celoti posvečena, in to je bilo tudi eno od izhodišč za Intervju, ki ga je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Borut Peterlin
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Peter Čeferin je odvetnik z najdaljšim poklicnim stažem v državi, doktor pravnih znanosti, ki že pol stoletja goji žlahtno tradicijo odvetništva, upornik in boem, ki je imel dobre karte že ob rojstvu, mojster karateja, in zadnja leta – tudi pisatelj. Advokatura in literatura sta si blizu, pa ne samo zato, ker so odvetniški spisi pogosto daljši od romanov. Doktor Čeferin ima raje kratke, zgoščene in satirično našpičene zgodbe, ob tem pa je prepričan, so dogodki v resničnem življenju velikokrat bolj neverjetni od opisov izmišljenih dogajanj v še tako šokantni literaturi. »100 sodnjiskih zgodb« v intervjuju z doktorjem Petrom Čeferinom, na Prvem.
"Milan Kučan je bil nepretrgoma več kot dve desetletji in še dolgo po izteku mandata daleč najbolj priljubljeni slovenski politik. Hkrati pa so ga sistematično in strupeno, mirno lahko zapišemo patološko, napadali njegovi politični nasprotniki pa tudi nekateri mediji." To je med drugim v predgovoru k svoji novi knjigi zapisal zgodovinar, Kučanov biograf, dr. Božo Repe. O pisanju biografije takšne osebnosti v okolju s politično kulturo, kot je slovenska, se bo pred izidom knjige Milan Kučan, prvi predsednik s profesorjem Repetom pogovarjal Andrej Stopar.
Neveljaven email naslov
