Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Jure Godler je vsestranski televizijski, glasbeni in gledališki ustvarjalec, danes pa je v vlogi predlagatelja knjižnega priporočila. To ne bo novost, kot je njegov pred kratkim izdani roman Casino banale, pač pa klasika, prvič objavljena leta 1922.
Avtor projekta, ki namesto sodobne interpretacije muzejske stavbe, temelji na idealni geometriji kroga, je slovenski biro Dekleva Gregorič arhitekti.
Nadaljuje se mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti KIBLIX, ki ga pripravlja mariborsko kulturno-izobraževalno društvo KIBLA. Večmesečni program, ki bo trajal še marca, tudi v nadaljevanju prinaša poglobljene razprave, na spletni strani pa so na ogled avdio-vizualni umetniški izdelki še iz prvega, decembrskega dela festivala. . Od danes do 23. februarja bo v ljubljanski galeriji Kresija postavljena razstava Ane Sluga z naslovom ''Disonanca prostora (vstop)''.
Na spletni strani Galerije P74 sta na ogled razstavi Naša žena Tadeja Pogačarja in Morgen Nike Ham. Fotografija: arhiv Galerije P74
V novi epizodi serije o prostoru na Valu 202 skupaj z Nino Zagoričnik raziskujemo, kaj v mestni prostor vnesejo institucije kulture. S tem, ko vznikajo in se pojavljajo nove, se odpirajo tudi novi mestni prostori. Že letošnjo jesen bo otvoritev doživela prenovljena Cukrarna, sledita ji Center znanosti leta 2022 in center Rog leto zatem. Novi prostori naj bi tudi spodbudili pomen, ki ga mora umetnost pridobiti v naši družbi.
Čas razsvetljenstva, obdobje, ki mu pravimo tudi čas razuma, je tudi obdobje, ki je srednji Evropi prineslo ne le željo po muzejih, pač pa tudi njihovo ustanavljanje. Prvi je bil nacionalni muzej v Budimpešti, sledil mu je muzej v Pragi. Ideja o deželnem muzeju je nastala tudi na Kranjskem v krogu Žige Zoisa. To so podprli tudi udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa. Pripravili so predlog, ki ga je 15. oktobra leta 1821 obravnavala uprava dežele Kranjske. In prav ta datum velja za datum ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja, ki mu danes pravimo Deželni muzej za Kranjsko, saj je muzej dežele Kranjske, ne pa muzej v Kranju. Prvi predmeti, ki so prišli v muzej, so bili predvsem darovi. Muzej namreč ni imel rednega financiranja in s tem posledično precej težav, saj je cesar potrdil njegovo ustanovitev z določbo, da ne sme biti v breme državi. Vseeno pa so že leta 1831 v stavbi liceja, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu, postavili prvo stalno razstavo in s tem odprli vrata muzeja tudi splošnemu občinstvu. Leta 1883 cesar položi temeljni kamen nove muzejske stavbe in po petih letih je bilo odprto novo, izključno kulturi namenjeno poslopje pri nas: Deželni muzej za Kranjsko, tudi Rudolfinum. Po razpadu Avstro-Ogrske je muzej izgubil vlogo deželnega muzeja in leta 1921 ga takratna vlada preimenuje v Narodni muzej, leta 1997 pa postane Narodni muzej Slovenije.
Nekrolog v spomin Dušanu Jovanoviču, dramatiku, režiserju in esejistu, kozmopolitu gledališča, dramskega besedila in poezije. O Dušanu Jovanoviču razmišljajo njegovi tesni sodelavci in prijatelji: Eva Mahkovic, Stojan Pelko, Meta Hočevar, Drago Ivanuša, Polona Juh in Sebastijan Horvat. Foto: BoBo
Metod Pevec, filmski režiser in scenarist, igralec in pisatelj, je k svojemu ustvarjalnemu opusu filmov, radijskih iger in nadaljevank, zbirke novel in romanov dodal knjižni prvenec za otroke. Septembra lani je izdal 14 zgodbic za lahko noč z naslovom Svet je raven in okrogel.
Pred pandemijo koronavirusne bolezni je bilo po celem svetu v navadi, da so vse svetovne gledališke hiše, male ali velike, ki dajo kaj nase, na silvestrovo uprizarjale premiere. Letos je seveda vse drugače, ista pravila veljajo za vse. Po celem svetu so kulturne ustanove zaprte, svoje tradicionalne silvestrske predstave pa ponujajo na ogled od doma.
Za večino preživljanje epidemije vsekakor ni ležanje na kavču in gledanje televizije. Je pa res, da morda v teh koronskih časih še bolj kot drugih potrebujemo prav ta odklop od težav – dobra knjiga, dober film in dobra serija. Prav je, da si ga privoščimo, če smo med tistimi srečniki, ki si ga lahko. O fenomenu vzpona in uspeha televizijskih serij pa ne le o tem se je Nataša Štefe pogovarjala z ravno pravimi sogovorniki. V studiu sta bila Aljoša Harlamov, urednik pri Cankarjevi založbi, publicist, literarni kritik in pisec, tudi soavtor podkasta OBOD o žanrski umetnosti in Jela Krečič, avtorica tako filozofskih kot leposlovnih del, akademska raziskovalka fenomenov v popularni kulturi in sodobni umetnosti, sourednica dveh zbornikov posvečenih filmu in televizijskim serijam. Po telefonu pa smo v ZDA poklicali še pisateljico Katjo Perat. Foto: Pexels
To jesen so vsa vrata vseh slovenskih gledališč zaprta, umetniški ustvarjalci lahko vstopajo skozi službeni vhod, vaje za nove uprizoritve, kljub krajšimi ali daljšimi prekinitvami, potekajo, premiere predstav so se preselile na splet in tako bo tudi za silvestrovo. "Vsi zelo pogrešamo živo umetnost z gledalci", razlaga gledališki in filmski igralec Primož Bezjak, član Slovenskega mladinskega gledališča ter skupine Beton Ltd, ki jo sestavljata še Katarina Stegnar in Branko Jordan.
Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki nima umetnostnega sejma. Od leta 2015 in letos že šestič kot Art-MUS ga poskuša ponovno obuditi Mariborski umetnostni sejem. Letos se zaradi znanih okoliščin na spletu predstavlja 180 umetnikov in 17 prodajnih galerij. Ko bodo razmere to dopuščale, bodo v resničnosti izpeljali še dobrodelno posebnost - Univerzitetnemu kliničnemu centru Maribor bodo predali sliko Boštjana Plesničarja. Naslikal jo je v zahvalo zdravstvenemu osebju za požrtvovalno delo, olje na platnu pa je namenu primerno naslovljeno - Poklon medicinskemu osebju. Spletna premiera IctusCordis - Variatio Januša Aleša Luznarja bo 25. decembra. Avtor v projektu IctusCordis raziskuje interakcije umetnosti, psihologije in tehnologije. Glavno vlogo kot intimno umetniški izrazni instrument ima človeško srce. Novi tretji del z naslovom Variatio pa je hkrati prvi performans, v katerem manipulira srčni utrip Drugega. Na premierno izvedbo je Januš Aleš Luznar povabil goste, ki se tudi sami ukvarjajo z različnimi vidiki telesa, utripa oz. zvoka, in prihajajo iz igralskega, glasbenega in športnega sveta; Marko Mandić, Valentino Kanzyani in Natalija Gros.
Univerzo v Ljubljani že od ustanovitve spremlja dilema: ali naj bodo fakultete del mestnega jedra ali del univerzitetnega naselja nekje na robu ali zunaj mestnega središča? Oba pristopa imata svoje prednosti in slabosti ter vplivata na razvoj mesta.
Kakšen je dan v življenju agenta, pravzaprav dveh, ki sta navsezgodaj zjutraj izgubila službo, a se s tem vohunska pustolovščina šele začne. O tem se bere v novem romanu vsestranskega ustvarjalca Jureta Godlerja Casino banale, ki je izšel pri založbi Primus. Roman je postavljenem v realno okolje, vsaka podobnost nastopajočih oseb z realnimi pa je povsem naključna.
Nagačenci Natana Eskuja so na ogled skozi okna ljubljanske galerije Kresija. Galerija Gallery pa na spletu predstavlja razstavo Southwind Marka Požlépa in Francoza Maxíma Berthouja.
Serija Damin Gambit se je začela predvajati na Netflixu 23. oktobra, v prvih 28 dneh po objavi pa jo je videlo 62 milijona gospodinjstev. Povpraševanje po šahovskih kompletih na eBayu se je povečalo za več kot 250%. Vprašanje "Kako igrati šah" je bilo vtipkano v Google brskalnik največkrat v zadnjih devetih letih, roman po katerem je bila posneta serija je po 37 letih od izida postal prodajna uspešnica. Spletna stran chess.com pa beleži petkrat več igralcev. Nataša Štefe se je o seriji pogovarjala z amaterskim ljubiteljem šaha, kolegom Aljažem Golčarjem. Pri seriji je sodelovalo več svetovalcev za šahovsko igro, med njimi tudi nekdanji prvak Gari Kasparov. Z Brucom Pandolfinijem sta izbrala partije, ki so jih igralci v seriji memorizirali in odigrali. Aljaž Golčer se je o seriji pogovarjal tudi s trenutno našo najboljšo šahistko 22-letno Lauro Unuk, ki je že zelo blizu naziva "mednarodni mojster"(IM). Šah je začela igrati pri sedmih letih. "Z Beth Harmon sva si morda kar podobni," pravi Laura, ki sicer dodaja, da sama ni ravno ekscentrična, se pa strinja, da je z računalniki šah izgubil nekaj romantičnosti in elegance.
V šesti epizodi oddaje Javni prostor iščemo odgovore na vprašanja, kdo v naši državi skrbi za stanovanjsko vprašanje, zakaj ga novogradnje rešujejo komaj zadostno ter ali bi lahko bile stanovanjske zadruge kot alternativna stanovanjska preskrba dobre za Slovenijo. O dostopnosti stanovanj razpravljata arhitekta Anja Planinšček in Maša Hawlina, članica stanovanjske zadruge Zadrugator.
Prišla sem zvečer domov, se povzpela v prvo nadstropje bloka, ko se na hodniku nekdo zaleti vame ali pa jaz vanj. Izkaže se, da je sosed. Ko me spozna, mi razburjeno svetuje: "Gospa, drugič pa si luč prižgite!" Jaz pa nemudoma nazaj: "Ne vem sicer, kdo jo bolj potrebuje!" Trk na hodniku je ena izmed zgodb, ki jih je zbral in v knjigi z naslovom Brez slepomišenja zapisal Stane Padežnik, zgodovinar, sociolog, publicist in dolgoleten aktivist na področju socialnega in invalidskega varstva, ki ima tudi sam že od otroštva motnje vida. 300 zgodb, ki jih je avtor razdelil v različne tematske sklope, je resničnih, opisujejo pa prigode slepih in slabovidnih različnih starosti in iz različnih obdobij. Kot pravi avtor, je sporočilo knjige, da brez slepomišenja opozarja na razširjene pojave družbene prezrtosti in ignorance do ljudi, ki imajo slab vid ali pa sploh ne vidijo in so zato diskriminirani.
Kar je za nekoga resnica, je za drugega laž, velja za današnje knjižno priporočilo. Povedala nam ga je Barbara Remec, ki je novinarka časnika Kmečki glas in avtorica nove knjige Slastno iz korenin, v kateri so zbrani sladki in slani recepti iz korenovk in gomoljnic.
Neveljaven email naslov