Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Danes ob 18.00 se bo začelo slavnostno odprtje Plečnikove hiše v Ljubljani, v Cerkljah na Gorenjskem pa bodo ob isti uri odprli rojstno hišo Ignacija Borštnika.
Po dveh letih celovite prenove bodo od danes naprej spet odprta vrata v Plečnikovo hišo na Karunovi 4-6 v Ljubljani. “Arhitektova dediščina še vedno kliče k raziskovanju, zaveza k ohranitvi njegovega domovanja pa neguje spomin na umetnika,” pove kustosinja Plečnikove hiše Ana Porok, obenem tudi avtorica stalne razstave, na kateri se s treh velikih panojev bohotijo Tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica in Plečnikove Žale z vsemi skicami in ostalo dokumentacijo. Nekaj projektov, na primer Mesarski most in Ljubljanski grad, bo oživelo s pomočjo 3D-animacije, razgrnjenih pa bo tudi devet izvirnih načrtov.
“Več materiala bo na ogled na dodatnih ekranih na dotik, da si bo obiskovalec sam v digitalni obliki ogledal Plečnikove skice, načrte in fotografije današnjega stanja objektov. Kronološko smo sledili delu Jožeta Plečnika. Na časovnici bomo predstavili njegove življenjske postaje in dela na Dunaju, v Pragi in Ljubljani ter drugod … čemur sledi tudi zasnova po sobah. V prvi sobi Dunaj in Praga, v osrednji ljubljanska dela. V sosednji pa sledimo Plečnikovim neuresničenim projektom za Ljubljano: z razstavljeno originalno maketo slovenskega parlamenta iz leta 1947 in načrtom za dokončanje Aleksandrovih propilej, zaključka osi Vegove ceste čez Kongresni trg in park Zvezda, prav tako z originalno maketo.”
Nad vsemi drobnimi predmeti znotraj Plečnikove hiše (na primer ravnili, šestili, risalnimi deskami in plovci, na katerih je ostril pisala) je bdela restavratorka-konservatorka Katarina Toman Kracina.
“Teh predmetov je bilo 1118. Plus vsa njegova knjižna zbirka, kar pomeni še dvakrat toliko. Vsi predmeti so bili potrebni preventivne konservacije, nekateri pa tudi restavratorskih posegov. Tu so njegovi osebni predmeti, nekaj garderobe je (čevljev, klobukov, sprehajalnih palic); risarsko orodje, dekoracija, darila, ure … Vse. Osebno mi je bilo zanimivo to, da je imel v svojih predalih spravljenih 22 naočnikov oziroma ščipalnikov, in ko smo odkrili, da je nekatere dobil tudi v Optiki Zajec, smo tam naredili analizo njegove dioptrije in ugotovili, da je bil celo življenje kratkoviden. Ko je imel najslabši vid, je njegova dioptrija znašala -9,75. To je bil nov podatek in nam veliko pove o tem, kako težko je nekatere stvari delal.”
Prvi dedič Jožeta Plečnika je bil njegov nečak Karl Matkovič: duhovnik, ki je imel velike zasluge za gradnjo cerkve Sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Leto dni po Matkovičevi smrti, 1972., je z ustanovitvijo Arhitekturnega muzeja Ljubljana Plečnikova hiša prešla v večinsko last Mestne občine Ljubljana. Slednja je 40 let pozneje odkupila še 180 kvadratnih metrov objekta: njegovo prenovo je nadzorovala Irena Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavbno pohištvo, notranji ometi in vgrajeni les so bili v zelo slabem stanju, je še razkrila Irena Vesel. Toda sodelujoče pri obnovi je od prvega do zadnjega dne vodila misel na izvirno podobo hiše: takšno, kakršno je ob smrti zapustil Jože Plečnik.
“Vsi smo se s spoštovanjem lotili tega objekta: na začetku se ga sploh nismo upali dotakniti! Spraševali smo druge strokovnjake, plečnikoslovce, kaj je in kaj ni pomembno. Ampak potem smo videli, da moramo biti korajžni. Smo generacija, ki se je tega prva lotila …”
Prevajalec Simon Demšar o knjigi Jaz Eltona Johna.
Pogovor s Simonom Demšarjem, ki je prevedel že nekaj biografij slavnih rokerjev. Knjiga Jaz je zgodba o enem največjih imen popularno-glasbene scene, umetniku z mnogimi uspehi, številnimi nagradami in milijoni prodanih plošč. O Eltonu Johnu se je z njim pogovarjal Jernej Vene.
Dušan Škodič je goram zavezan že več kot 30 let. Ne le da je sam planinec, je tudi planinski publicist. Pred leti je navdušil z zbirko zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah, v delu Smeh z gora, ki je pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije izšla letos, pa zapisal anekdote, ki se dogajajo v gorah in dolini. Dušan Škodič našo zgodovino doživeto raziskuje tudi kot član uredniškega odbora revije Planinski vestnik in s to je delno povezan tudi njegov poletni namig.
V filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja dr. Igor Pribac, filozof in družbeno angažiran intelektualec, ki se ukvarja s spektrom vprašanj, od etike, bioetike do politike. Filmska umetnost, pravi, je tu nekje vmes. foto: Osebni arhiv/Caterina Leonardi
V Slovenj Gradcu se bo v četrtek začel mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS, ki letos praznuje peti rojstni dan. Festival tudi letos prinaša zanimiv nabor filmov. V treh filmskih večerih med četrtkom in soboto si bodo v dvorcu Rotenturn obiskovalci lahko ogledali 13 filmov iz celega sveta. O novostih, naboru filmov in izzivih, s katerimi se letos soočajo prireditelji kulturnih prireditev se je Aljaž Golčer pogovarjal z direktorjem festivala SHOTS Tomom Novoselom.
V današnjem Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe odgovarja enaindvajsetletni Andrej Omejc, ki je pravkar zaključil izpite tretjega letnika medicine, kot saksofonist in član Mladinskega orkestra Evropske unije pa na svojih koncertih najraje izvaja klasično glasbo, prirejeno za saksofon.
Pravijo: enkrat zbiralec, vedno zbiralec. In predmeti, ki so predmet zbiranja, so zelo različni, od kovancev in plišastih medvedov do starega železa. Med vinorodnimi griči Bizeljskega, v kleti hiše Babičevih v Bukovju, pa stoji posebna zbirka. Leta 2000 je Lea Babič dobila izziv: zbiranje majolik. Ko ga je sprejela, si je po tihem mislila: kakšnih 40 jih bo, več pa ne. Toda zdaj njena zbirka šteje več kot 1500 vrčev za vino z vsega sveta, iz 65-ih držav in marsikdo reče, da česa takega še ni videl.
Korona poletje je prekrižalo načrte mnogim organizatorjem kulturnih festivalov. Marsikje je letošnji turistični utrip drugačen, v Izoli pa je druga slika - kulturni utrip je kar živahen, kulturni dogodki se odvijajo v parku, pa na Manziolijevem trgu, v Letnem kinu Arrigoni in tudi na Ljubljanski ulici. Tam namreč živi Drago Mislej Mef, ki skupaj s somišljeniki že peto leto, od začetka julija do sredine septembra, organizira Četrtkove večer pri Špini.
Vladimir Habjan je urednik Planinske založbe Planinske zveze Slovenije. Če je Triglav kralj, potem je Škrlatica kraljica naših gora, ki Triglav povezuje z Martuljkovo skupino, v kateri leži 2472 metrov visok današnji poletni namig, ki ga najdete v vodniku Julijske Alpe: osrednji del, avtorja Romana Tratarja.
O filmih in njihovi glasbi razmišlja Erik Valenčič, režiser in scenarist, avtor številnih dokumentarnih filmov, od leta 2003 tudi novinar in vojni poročevalec iz raznih vojnih žarišč.
Pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenijeimajo štiri knjižne novosti. Tri leposlovna dela in eno vodniško. Nov je vodnik Julijske Alpe: osrednji del, avtorja Romana Tratnika, ki obseg več kot 400 vzponov, 100 vrhov ter skoraj 40 planinskih koč. Vsak pristop ima tudi oceno težavnosti. Anka Rudolf v delu Čez drn in strn zapiše 18 pravljic, pripovedk in zgodb iz življenja ljudi. Rafael Terpin v leposlovnem delu Griči združi eseje in slike rovtarskega sveta, ki se razprostira med ajdovskimi, tolminskimi in škofjeloškimi griči. Smeh z gora je zadnja novost, ki jo je napisal Dušan Škodič. Bralec se lahko sprehodi med zabavnimi planinskimi zgodbami, ki se dogajajo v hribih.
Izjemen poznavalec domače in tuje knjižne ustvarjalnosti Andrej Blatnik rad potuje in bere. Čeprav je pred kratkim pri založbi Goga izdal roman z naslovom Luknje, v katerem se junak s svojim rešiteljem poda reševat svet z umetnostjo, že nastaja novo romaneskno delo. Njegov poletni namig je delo enega najuspešnejših mlajših italijanskih romanopiscev Marca Missirolija Zvestoba, ki ga je prevedel Janko Petrovec. Roman se je lani uvrstil med pet finalistov za najpomembnejšo italijansko književno nagrado Strega ter osvojil nagrado Strega Giovani 2019. Pravice za snemanje televizijske serije pa je odkupil Netflix.
V tokratni oddaji gostimo Kristino Ravnikar, multimedijsko umetnico, snemalko in režiserko. V Slovenski kinoteki je nova vodja za odnose z javnostmi.
Francoski festival z imenom Partir en livre (Sprehod v knjige) vsako poletje poteka v različnih krajih po Franciji, zadnja leta pa je v projekt vključena tudi Slovenija. Glavna tema festivala je spodbujanje bralne kulture med mladimi in starejšimi bralci, običajno na lokacijah, ki primarno niso namenjene knjižnim dogodkom. Več nam je povedala Maša Jazbec, slovenska predstavnica festivala.
A dela? je naslov razstave, ki bo v galeriji Vžigalica v Ljubljani od 14. julija do 29. avgusta predstavila izbor novejšega ustvarjanja transdisciplinarne raziskovalne in razvojne platforme ZKM | Hertz-Lab: zbirko glasbenih orodij, interaktivne zvočne instalacije in aplikacijo, ki se osredotočajo na možnosti ustvarjanja in oblikovanja v času pospešenega tehnološkega napredka in digitalizacije. Razstava A dela? je uvod v istoimenski festival, ki ga organizira društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost.
Majolika ima v slovenski umetnosti poseben status, kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo celo ljudske pesmi. Mimi Malenšek pa v zgodovinski povesti Pod Triglavom zapiše, da majolka vina prežene mračne misli in prinese dobro voljo. Nekoč je veljalo, da skoraj ni bilo hiše, ki tega čudovitega izdelka ne bi imela. A majolika ni le posoda za vino. Je vrsta keramike, o kateri so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo. O zgodovini in imenu majolika nam je več povedala doktorica Mateja Kos, kustosinja in soavtorica razstave Slovenska majolika.
Mateja Valentinčič je filmska kritičarka in novinarka, ki so jo v glasbenem smislu najbolj zaznamovale filmske mojstrovine Charlija Chaplina. V svoj izbor dodaja še filme Francisa F. Coppole, Quentina Tarantina in Briana De Palme.
Festival Pranger je srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Začenja se danes v Ljubljani, nato pa se bo preselil v Rogaško Slatino oz. na bližnjo Sladko Goro. Usmeritve festivala so dostojanstvo in recepcije umetnosti.
Mariborska Galerija Media Nox, ki daje razstavni prostor na voljo mladim ustvarjalnim avtorjem s področja vizualne umetnosti in kustosom, praznuje 30-letnico delovanja. Ob jubileju so pripravili obsežen katalog o zgodovini galerije in razstavo ''V času prostora'' z deli 41 danes uveljavljenih avtorjev, ki ponuja svojevrsten pregled slovenske umetnosti zadnjih tridesetih let.
Neveljaven email naslov