Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:
Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:
Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:
Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti
Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:
Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:
Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:
Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.
Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:
Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.
Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:
Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:
Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:
Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti
Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:
Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:
Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:
Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.
Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:
Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.
Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.
Živčno-mišična obolenja neposredno ali posredno prizadenejo mišice. Za hujše oblike je značilno postopno propadanje mišičnih vlaken, ki privede do delne ali popolne ohromelosti določenih mišičnih skupin, posledica tega pa so vse večje težave pri gibanju, vezanost na voziček in odvisnost od tuje pomoči. Društvo distrofikov Slovenije že 50 let daje obolelim oporo, s svojimi programi pa jim pomaga premagovati vsakdanje težave. Kakšna so ta obolenja, kako pomembna je obnovitvena rehabilitacija, s katero lajšajo tudi socialne in psihične posledice invalidnosti, in ali se da z mišično distrofijo kakovostno živeti v svojem okolju – o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
Ob jutrišnjem mednarodnem dnevu bele palice – pripomočka, s katerim slepi in drugi ljudje z okvarami vida zaznavajo ovire in vodilne elemente ter si tako pomagajo pri orientaciji, hkrati pa je tudi simbol njihove neodvisnosti – bomo danes govorili o dostopnosti prostora in o usposabljanju slepih in slabovidnih ljudi za aktivno življenje. Z nami bosta predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica in pooblaščenec Lions klubov Slovenije za pomoč slepim in slabovidnim Igor Miljavec ter krajinska arhitektka iz zavoda Dostop doktorica Andreja Zapušek Černe. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Med zgodbami, ki nam jih naplete življenje, se znajdejo tudi zgodbe partnerskih razhajanj. Nekateri se s koncem odnosa spoprimejo sami, drugi poiščejo pomoč, marsikdo poseže po literaturi s to tematiko. “(Ne)Srečni konci“, tako je dr. Ana Čertanec dala naslov svojemu “priročniku za soočanje z življenjem po razhodu in pri iskanju novih priložnosti v življenju”. Razmišljala je namreč, da je v takem trenutku dobrodošla prav vsaka izkušnja drugih. Kljub povsem drugačni izobrazbi se je lotila pisanja, ki ga predstavlja v tokratnem pogovoru.
Materino mleko je najboljša hrana za dojenčka, poleg tega mu dojenje daje tudi občutek bližine, varnosti in ugodja, poskrbi za vzpostavitev odnosa med otrokom in mamo. Dojenje je torej temeljni del našega življenja, ki pa je – sploh, če mama doji v javnosti – mnogokrat še vedno tabu. Prav tako na začudene poglede naletijo mame, ki se odločijo, da bodo svojega otroka dojile še po dopolnjenem prvem letu starosti. Temu se je v knjigi z naslovom Dojenje po prvem letu – vodnik, ki prisluhne otrokovemu in maminemu ritmu odstavljanja podrobneje posvetila zakonska in družinska terapevtka Aleksandra Klopčič. V oddaji Med štirimi stenami jo gosti Andreja Gradišar.
Po svetu in tudi pri nas je zadnji septembrski teden posvečen gluhim. V mednarodnem tednu gluhih želijo gluhi opozoriti nase in na njihovo nevidno invalidnost – gluhoto ter na težave, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnem življenju. Gluhota je med najtežjimi invalidnostmi zaradi doživljenjske ovire pri govorno-socialni komunikaciji, ki se kaže pri gluhih osebah v trajni izoliranosti od slišečega okolja. Kakšne stiske doživljajo, kako gluhota vpliva na njihovo duševno zdravje in kako je z vključevanjem v svet slišečih – o tem se bomo pogovarjali v današnji oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved. Celotna oddaja bo tolmačena v slovenski znakovni jezik, tako da jo bodo lahko spremljali tudi gluhi na spletni strani Radio Prvi.si.
Hipnozo poznamo že stoletja, poznale so jo že starejše civilizacije, moderna hipnoza pa se je začela v 18. stoletju. Izraz »hipnoza«, ki ga je skoval James Braid, izhaja iz grške besede »hypnos« – spanje, čeprav je kasneje spoznal, da stanje hipnoze ni spanje. Hipnoza je delni preskok kritičnega faktorja in vzpostavitev selektivnega mišljenja. Je popolnoma naravno stanje našega uma, ki ga lahko s pomočjo terapevta dosežemo le z našim dovoljenjem. Društvo Elman, ime je dobilo po hipnoterapevtu Davu Elmanu, želi s hipnoterapijo pomagati ljudem, da premagajo življenjske izzive in dosežejo svoje cilje. V tokratni oddaji jo predstavlja hipnoterapevt Boris Slivnik.
Dare Leban je nedavno izdal knjižico Teorija o strahu s podnaslovom O napačnem učenju strahu in povzročanju stresa otrokom in odraslim zaradi nepoznavanja definicije strahu. Zaradi težav v duševnem zdravju in poskusov, da bi opustil predpisana zdravila, je Dare Leban začel raziskovati, od kod izvirajo njegove težave.
Študenti s posebnimi potrebami morajo imeti enake možnosti in enak dostop do izobraževanja kot ostali študenti. Kakšne prilagoditve potrebujejo, ali je delo s študenti s posebnimi potrebami sistemsko urejeno, je izobraževalni proces prilagojen tako, da spodbuja inkluzijo, kakšen je postopek za pridobitev statusa študenta s posebnim statusom in kakšne so izkušnje s študijem, če si študent s posebnimi potrebami, o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Po podatkih Združenja multiple skleroze Slovenije pri nas živi več kot 3.500 ljudi s to boleznijo. Gre za avtoimunsko bolezen, pri čemer imunski sistem napada telesu lastno tkivo – mielinsko ovojnico. Zaradi te poškodbe nastajajo okvare, najpogosteje vida in sluha, ravnotežja, spodnjih in zgornjih okončin, navzoče pa so tudi utrujenost ter težave s kognitivnim mišljenjem in inkontinenco. Je najpogostejše nevrološko obolenje med mlajšimi odraslimi od 20. do 40. leta starosti, prizadene več žensk kot moških. Vzrok ni znan, bolezen pa lahko brez ustreznega sodobnega zdravljenja vodi tudi v invalidnost. Slišali boste ponovitev majske oddaje, v kateri smo govorili o življenju s to boleznijo in pomembnosti rehabilitacije za te bolnike. Gostji sta bili specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine iz URI Soča Anja Udovčić Pertot in bolnica s to boleznijo Andreja Velepec.
Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spopasti s težko boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.
V terminu oddaje Med štirimi stenami se bomo spomnili na gledališko predstavo Zabava za Borisa Prešernovega gledališča Kranj, v katerem naslovno vlogo Borisa igra Simon Šerbinek. Njegova življenjska pot je polna vzponov in padcev. Ob koncu študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Študij dramske igre je končal. Ker pa je vedel, da zaradi podkolenske amputiranosti ne bo nikoli igralec v popolnem smislu, se je vpisal še na študij slovenščine na Filozofski fakulteti v Mariboru.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Starši pomembno zaznamujejo otroka ter njegovo življenje in odnos do sebe in drugih v odraslosti. Če so prisotni v njegovem življenju in tudi, če jih v njegovem življenju ni. Marja Černelič je otroštvo preživela z mamo, staro mamo in starim očetom. Njeno življenje je bilo materialno skromno in čustveno ranjeno. V njeni knjigi Drugo rojstvo piše, da je imela slabo preživetveno opremo, s katero bi lahko cela prešla skozi življenje. Oče je bil družinska skrivnost. Niso ga omenjali in niti na misel ji ni prišlo, da bi ga omenila. Ko so jo sošolke in sošolci vprašali, ali je njen oče umrl, si je želela, da bi jim lahko pritrdila.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo neobičajno. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba ljudi s to motnjo po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni – o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper – defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu. Ponovitev oddaje.
Živimo v močno seksualizirani družbi, v kateri pa se, paradoksalno, le težko pogovarjamo o spolnosti. Ko otroci pridejo k staršem z vprašanji o spolovilih in spolnih odnosih, le redki odgovorijo brez težav, neprijetnega občutka, dilem, kako to storiti, ali celo sramu. Še manj je tistih, ki bi se pogovora o spolnosti lotili samoiniciativno. Zato je pogosto primarni vir informacij internet, tam pa otroci hitro naletijo na različne pornografske filme in spletne klepetalnice. To, kar vidijo, oblikuje njihova prepričanja o tem, kakšen je »običajen« spolni odnos, kako naj bi se med njim vedel moški, kako ženska. Lahko dostopne spletne pornografske vsebine povečujejo težave s spolnostjo, več je tudi odvisnosti, opažajo strokovnjaki.
Ana Rozman je mama postala pred dobrima dvema letoma. Prihod sinčka je njeno življenje postavil na glavo, ga spremenil, prioritete so zamenjale vrstni red. Ker ni našla literature z osebno izkušnjo, se je odločila sama zapisati vse občutje in doživetja prvega leta materinstva. Prvo leto mama je naslov prvenca, Ana Rozman pa nam bo zaupala del svojega doživljanja materinstva.
Urša Fister je nedavno izdala slikanico Martinček Pobalinček. Opisuje resnično zgodbo o primorski kuščarici, ki jo je njena družina nevede pripeljala iz Izole v Ljubljano. Urša je s slikanico izpolnila željo mlajšega brata Nejca, da preprosta zgodba njegovega življenja dobi knjižno upodobitev. Ker je Nejc srčni bolnik in je imel v otroštvu dve operaciji srca, ima pa tudi avtizem, se je Urša odločila, da ves izkupiček od prodaje knjige nameni Pediatrični kliniki Ljubljana in VDC Sonček, kjer je Nejc vključen v njihov program, kar mu omogoča kakovostnejše življenje.
Zveza prijateljev mladine Slovenije že od leta 1999 zbira sredstva za brezplačno letovanje otrok iz socialno ogroženih družin v okviru projekta Pomežik soncu. Veliko staršev namreč kljub zaposlitvi svojim otrokom še vedno ne more omogočiti poletnih počitnic. Te pa so za zdrav razvoj otrok zelo pomembne. Zveza prijateljev mladine Slovenije je lani na letovanje peljala 10.927 otrok, od teh jih je popolnoma brezplačno letovalo 2.245. Zadnja leta vse več pozornosti namenjajo tudi zbiranju sredstev za letovanja otrok s posebnimi potrebami. Številni starši teh otrok si želijo, da bi bili vključeni v vrstniško družbo, saj so počitnice posebna dragocena izkušnja za vse.O pomenu letovanj za zdrav otrokov razvoj, o sprejemanju različnosti in empatiji, ki se ustvari, ko otroci s posebnimi potrebami letujejo skupaj z vrstniki, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo pripravlja Petra Medved.
Smrt je ena od tem, ki je še vedno tabujska tema in prevečkrat ostaja med štirimi stenami. To občutijo tudi najmlajši med nami. Kako se otroci spopadajo s smrtjo enega od staršev? Zakaj ne smemo pozabiti, da tudi oni, čeprav morda tega ne kažejo, žalujejo in kako jim lahko pomagamo, da ubesedijo, kaj doživljajo. Posledice neizražene bolečine in žalovanja nas lahko namreč zaznamujejo tudi pozneje pri razvoju identitete, samopodobe in odnosov. Gostji: specialistka zakonske in družinske terapije Violeta Irgl, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost, ter upokojenka Jana Debeljak.
Otroci se pojavljajo v številnih medijskih vsebinah – v oglasih, filmih, televizijskih kvizih, nastopajo pred žiranti v šovih, v katerih iščejo nadarjene, udeležujejo se tudi televizijskih formatov, ki bi jih lahko uvrstili med resničnostne šove. Kako pojavljanje otrok v takih oddajah vpliva nanje, nas je zanimalo v ponedeljkovi oddaji Prvega Med štirimi stenami. Govorili smo tudi o želji in prizadevanjih nekaterih staršev, da bi njihovi otroci postali zvezde, pa še o najstnikih in starših, ki življenje sebe in svojih bližnjih redno dajejo na ogled na spletu.
Neveljaven email naslov