Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:
Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:
Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:
Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti
Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:
Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:
Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:
Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.
Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:
Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.
Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:
Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:
Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:
Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti
Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:
Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:
Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:
Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.
Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:
Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.
Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.
Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali soočiti s težko boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami, ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.
Dušenova mišična distrofija je živčno-mišična bolezen, za katero sta značilni hitro napredujoča mišična šibkost in izguba mišične mase zaradi propadanja skeletnih in srčnih mišičnih vlaken. Gre za redko gensko bolezen, ki se pojavi že v otroštvu, najpogosteje pri dečkih do petega leta starosti. Bolezen ima slabo prognozo in pričakovana življenjska doba je znatno skrajšana. Kako bolezen prizadene bolnika, kakšni so vzroki zanjo, kakšne raziskave potekajo, da bi jo upočasnili, saj zdravila ne poznamo, in kakšno je življenje s to boleznijo, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Starši pomembno zaznamujejo otroka ter njegovo življenje in odnos do sebe in drugih v odraslosti. Če so prisotni v njegovem življenju in tudi, če jih v njegovem življenju ni. Marja Černelič je otroštvo preživela z mamo, očeta ni poznala. Sama pravi, da je imela slabo preživetveno opremo, s katero bi lahko čim bolj cela prešla skozi življenje. Kljub temu ji je uspelo obrniti smer
Razveza je življenjska preizkušnja, pravi Milena Svetlin, zakonska in družinska terapevtka, graditi pa moramo nove vzorce odnosov. Odhajajoči in zapuščeni so med razvezo v bolečem procesu. Ločitev oziroma razpad partnerske zveze je eden najbolj stresnih dogodkov v življenju. Gre za življenjsko preizkušnjo, ki za številne pomeni tudi poraz. Vendar pa je konec lahko tudi nov začetek in razveza lahko pomeni osebnostno rast posameznika.
V Prešernovem gledališču v Kranju je na sporedu predstava Zabava za Borisa, v kateri vlogo Borisa, ki je brez nog, igra Simon Šerbinek. Dramski igralec, ki je med drugim gledališki lektor, je invalid tudi v resničnem življenju, saj je v nesreči izgubil obe nogi pod kolenom. Danes med deseto in enajsto bo Simon Šerbinek gost v oddaji Med štirimi stenami.
Zase pravi, da je srečen duhovnik. Humanizem in vera sta globoko zasidrana v njem. »To sta dve stvari, ki jih ne moreš ločiti,« pravi misijonar Tone Kerin, ki že 34 let živi in dela na Madagaskarju. Pri 26-ih letih je kot mlad duhovnik odšel v misijone na Madagaskar. Predvideval je, da bo tam ostal le pet let, vendar ga je Afrika očarala. »V Afriki postaneš drug človek,« razlaga. Postala je njegov dom, prevzeli so ga narod, malgaška kultura in družba. Še bolj pa preprostost ljudi. Njegovo delo ni le oznanjevanje evangelija, temveč tudi izobraževanje in pomoč Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju tudi sam vodi. Pred njim pa je še veliko izzivov. Misijonar Tone Kerin, ki je zdaj v Sloveniji, bo gost oddaje Med štirimi stenami. O njegovem življenju in delu se bo z njim pogovarjala Petra Medved.
Zveza paraplegikov Slovenije praznuje 50 let uspešnega delovanja, ki poteka pod sloganom: »Naš korak se vrti že pol stoletja.« V sklopu praznovanja organizirajo številne dogodke, predvsem pa poudarjajo, da so se v petdesetih letih delovanja organizacije zgodile korenite spremembe na področju medicinsko tehničnih pripomočkov in pri odpravljanju arhitekturnih ovir. Najpomembnejše pa je, da se je z razvojem in napredkom pri ljudeh spreminjala tudi miselnost. Če so se pred petdesetimi in več leti invalidi zaradi predsodkov in kompleksa manjvrednosti skrivali doma, so danes enakovredni člani družbe, poudarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije. Kakšne programe in podporo nudi Zveza paraplegikov Slovenije svojim članom in s kakšnimi težavami se srečujejo v vsakdanjem življenju – o tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gosta bosta ustanovni član tetraplegik Jože Globokar in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic.
Redke bolezni so po večini genetskega izvora, pogosto so neozdravljive in napredujoče, nemalokrat pa se jim pridružuje še vrsta drugih težav. V Sloveniji živi približno 150 tisoč ljudi z redkimi boleznimi, ki imajo velik psihosocialni vpliv na bolnike in njihove svojce. Med njimi je tudi 12-letna Ela, edina v Sloveniji, ki ima sindrom Pallister Killian. Na svetu živi približno 500 ljudi s to boleznijo. Pripravila Karmen Štrancar Rajevec.
Avtizem je razvojna nevrološka motnja. Ljudje z avtizmom imajo največji primanjkljaj na področju socialne komunikacije in interakcije. Po navadi se težko sporazumevajo z drugimi, imajo težave v socialnih odnosih, težko predvidijo stvari ali izluščijo bistvo iz povedanega. Zato se posamezniki z avtizmom na vsakodnevne situacije in spremembe odzivajo na neobičajen način. Avtizem ostaja stalnica vse življenje, ravno tako tudi potreba teh oseb po pomoči in podpori. Kako pravilno prepoznati potrebe otroka in mladostnika z avtizmom v različnih starostnih obdobjih, kaj potrebujejo starši, vzgojitelji in učitelji, ki ga poučujejo, zakaj je pomembno, da ima tak otrok v šoli spremljevalca, in kakšne težave imajo starši otrok z avtizmom, ko postanejo polnoletni - o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala z mamo mladostnika z avtizmom in ustanoviteljico zasebnega Zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper - defektologinjo Patricijo Lovišček, ki največ časa posveča izobraževanju in usposabljanju staršev, vzgojiteljev, učiteljev ter laične javnosti o avtizmu in Aspergerjevem sindromu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Oče je bil ujet v kletko svojega telesa,« tako opisuje psihično trpljenje svojega 95 let starega očeta, akademika Janka Pletérskega, njegov sin Andrej Pléterski, koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zaradi izgube vida in sluha je bila očetova komunikacija s svetom onemogočena. Njegova stiska je bila neizmerna, življenje neznosno, zato je želel umreti. Poskušal je narediti samomor, vendar mu ni uspelo. Pred smrtjo je državnemu zboru poslal pismo, v katerem se je zavzel za sistemsko ureditev pravice do dokončanja svojega življenja.
»Človek se ne sme predati. Ni pomembno, kaj mu manjka, pomembno je tisto, kar ima, kar mu je ostalo,« razlaga Jože Okoren, ki je že petdeset let na invalidskem vozičku. Njegova življenjska zgodba – je dobitnik srebrne in bronaste medalje v metu diska na paraolimpijskih igrah, kar devet let pa je bil tudi evropski rekorder v metu diska – dokazuje, da paraplegija ne pomeni konca življenja. Postal je uspešen športnik, ustvaril si je družino; že med športno kariero se je vključil v delovanje invalidskih organizacij, v katerih je opravljal številne pomembne funkcije, svoje znanje pa še zdaj prenaša na mlajše invalide. Je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja, podpredsednik strokovnega sveta pri paraolimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov ter član Slovenske olimpijske akademije pri Olimpijskem komiteju Slovenije. O njegovem življenju in delu, karieri uspešnega športnika in pogledu na invalidnost se bo v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Psihologinja in mama treh otrok, sodelavka FamilyLab Slovenija, voditeljica starševskih večerov, ki na Facebooku vodi tudi skupino Kje vas čevelj žuli? - šolstvo, je kritična opazovalka šolskega sistema. Zato se je poglobila v delovanje različnih šolskih in izobraževalnih sistemov. In da ne bi samo kritizirala, ponuja tudi alternative. V času, ko tudi pri nas slišimo pobude za spremembo šolskega sistema, je izdala knjigo z naslovom Šola, kam greš?. Marjana Škalič bo gostja ponedeljkove oddaje Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Marjetka Kulovec je prva gluha doktorica znanosti pri nas. Lani decembra je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo z naslovom Analiza strategij tolmačenja znakovnega jezika v Sloveniji in njihovega vpliva na razumevanje. Zaposlena je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 25 let poučuje gluhe otroke. Poudarja pomen znanja slovenskega znakovnega jezika za gluhe otroke, saj po njenih izkušnjah tako najhitreje napredujejo na vseh področjih življenja. Kakšno je bilo njeno otroštvo, kako se je učila slovenskega jezika in kako je premagovala ovire v svojem izobraževanju ter kakšno je življenje gluhih – o tem bo Marjetka Kulovec pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. V goste jo je povabila Petra Medved. Njen govor bo tolmačila tolmačka za slovenski znakovni jezik Tinkara Jerina. Na Prvem programu Radia Slovenija smo zagotovili, da lahko oddajo Med štirimi stenami v video posnetku spremljajo tudi gluhi v slovenskem znakovnem jeziku.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Pred 27. leti sta z možem sprejela v rejništvo prvega otroka – deklico, ki je imela raka. Potem so bili pri njiju še trije otroci s kompleksnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami. Anže, ki ima cerebralno paralizo, je še vedno v njuni družini. Zaradi telesne oviranosti mu ves čas nudita nego in pomoč pri vseh vsakdanjih opravilih, ki jih sam ne zmore. Svojo hišo in način življenja sta prilagodila njegovim gibalnim zmožnostim. Marija Baš je za dolgoletno in uspešno rejniško delo letos prejela priznanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gospo Baš, njenega moža Stanislava in Anžeta gostimo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Neveljaven email naslov