Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Integracija beguncev v Sloveniji

15.02.2016

Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.

Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:

Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:

Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:

Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti

Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe  za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:

Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:

Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:

Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.

Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:

Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.

Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.


Med štirimi stenami

875 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Integracija beguncev v Sloveniji

15.02.2016

Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.

Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:

Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:

Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:

Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti

Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe  za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:

Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:

Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:

Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.

Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:

Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.

Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.


07.01.2019

Življenje s presajenim srcem

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


31.12.2018

Slabovidna ljubiteljska slikarka Rezka Arnuš

Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že iz mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa figure, akte in abstrakcijo. Udeležuje se raznih kolonij in Ex-tempora. Imela je 19 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Letos je bila izbrana za sodelovanje na 51. mednarodnem Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem. V oddaji Med štirimi stenami nam bo odprla vrata svojega likovnega sveta, ki s slabšanjem vida postaja tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš razložila novinarki Petri Medved.


24.12.2018

Mojca Trnovec o družinskih in poslovnih odnosih, vrednotah in tradiciji

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


17.12.2018

Projekt: moj otrok, vrhunski športnik

Slovenija ima poleg Zimbabveja in Japonske najbolj fizično aktivne otroke na svetu, je v nedavni raziskavi ugotovila Mednarodna zveza za aktivne in zdrave otroke. Glavni cilj ukvarjanja otrok s športom, naj bo zabava, pa poudarjajo strokovnjaki. Nekateri starši na to radi pozabijo, saj na šport gledajo s stališča odraslega, ki v športu vidi predvsem tekmovanje, boj dveh za zmago, za prevlado. S svojim mnenjem in obnašanjem, ki je včasih ob spremljanju tekem tudi zelo ekscesno, slabo vplivajo na otroka, mu vzamejo veselje do športa in ga spremenijo v nekaj mučnega. Več o primernem pristopu in vlogi staršev otrok športnikov v oddaji Med štirimi stenami.


10.12.2018

Stres in anksiozne motnje

Stres je normalen odziv na spremenjene okoliščine. Težava nastane, kadar je stresnih okoliščin preveč, kadar so stresi premočni in kadar smo preslabo opremljeni za odzivanje na določene okoliščine. V takem primeru lahko stresna okoliščina sproži tudi nastanek anksiozne motnje ali obstoječo anksiozno motnjo poslabša. Pomembno je, da ločimo tesnobo, ki je povezana s stresom – ta je povsem naravna in nas varuje – od pretirane tesnobe, ki je glavna značilnost anksioznih motenj, pojasnjuje profesorica doktorica Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije z inštituta Karakter, ki bo gostja oddaje Med štirimi stenami. Bolezenska tesnoba ali anksiozna motnja nastopi takrat, ko je tesnoba tako močna, da posameznika ovira pri vsakodnevnih dejavnostih. Kako prepoznati, kdaj je skrb upravičena in kdaj je dobro, da se poišče pomoč? Kdaj so posledice dolgotrajnega stresa tako hude, da lahko vodijo v duševne in telesne težave in kaj je treba v življenju spremeniti? O stresu in anksioznih motnjah bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami.


03.12.2018

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


26.11.2018

Nasilje nad ženskami

Začeli so se svetovni dnevi delovanja proti nasilju nad ženskami. Ženske, ki so žrtve nasilja, o svojih stiskah težko spregovorijo. Bolečina ostane tudi potem, ko jim uspe zapustiti nasilen odnos. Kljub temu pa nekatere zberejo pogum in spregovorijo o svojih zgodbah. Tudi zato, da bi opogumile tiste, ki se nasilju še ne zmorejo upreti iz različnih razlogov. Za našo oddajo je spregovorila Milena. Njeno pripoved je komentirala Špela Veselič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja.


19.11.2018

Vpliv spletne pornografije

Živimo v močno seksualizirani družbi, v kateri pa se paradoksalno le težko pogovarjamo o spolnosti. Ko otroci pridejo do staršev z vprašanji o spolovilih in spolnih odnosih le redki odgovorijo brez težav, neprijetnega občutka, dilem, kako to narediti, ali celo sramu. Še manj je tistih, ki bi se pogovora o spolnosti lotili samoiniciativno. Zato je mnogokrat primarni vir informacij internet, kjer otroci hitro naletijo na različne pornografske filme in spletne klepetalnice. Videno oblikuje njihova prepričanja o tem, kakšen je "običajen" spolni odnos, kako naj bi se med njim obnašal moški, kako ženska. Lahko dostopne spletne pornografske vsebine povečujejo težave s spolnostjo, več je tudi odvisnosti, opažajo strokovnjaki. O tem v tokratni oddaji Med 4 stenami. Njena avtorica je Andreja Gradišar.


12.11.2018

Huntingtonova bolezen

Huntingtonova bolezen je dedna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri živčne celice v možganih sčasoma propadejo. Pri večini ljudi se bolezenski znaki pojavijo v štiridesetih ali petdesetih letih življenja, manjše spremembe pa so mogoče že veliko prej. Bolezen ima tri faze. Bolniki postanejo obupani, ko opazijo, da izgubljajo telesne in miselne sposobnosti, poleg tega pa ne zmorejo več opravljati vsakodnevnih dejavnosti. Ko bolezen napreduje, pogosto ne morejo več govoriti in so priklenjeni na posteljo, zato potrebujejo stalno nego in pomoč druge osebe. Zdravila ni. Kakšno je življenje s Huntingtonovo boleznijo, ki močno prizadene bolnika in njegove svojce, kako se soočiti z njo in kako pomagati bolnikom - o tem, bosta v oddaji Med štirimi stenami govorila oče dveh sinov s to boleznijo in predsednik Društva bolnikov s Huntingtonovo boleznijo in svojcev Rudi Jakovac ter nevrolog doc. dr. Jan Kobal iz nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Oddajo pripravlja Petra Medved.


05.11.2018

Bronja Žakelj

Imela je idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ja unovčila, kadar je šlo karkoli narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela še sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. To pomlad je bila spet na onkološkem inštitutu. Njena življenjska zgodba je filmska. Ni izmišljena, ampak je resnična. Filmske upodobitve nima, dobila pa je knjižno. Opisala jo je v prvencu Belo se pere na devetdeset.


29.10.2018

Slovo nujno potrebno v procesu žalovanja

O smrti, ki je še vedno tabu neradi in težko govorimo. Posebno težko je spregovoriti o smrti otrok umrlih med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. S to tragično življenjsko preizkušnjo sta se soočili tudi Nataša Smolič in Petra Páver ?rek, ustanoviteljica društva Solzíce. Ob izteku meseca ozaveščanja o izgubi otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, smo ju povabili v oddajo Med štirimi stenami.


22.10.2018

Pomembna je celostna rehabilitacija

V tokratni oddaji bomo predstavili program celostne rehabilitacije bolnikov s krvnimi raki. Gre za prvi pilotni program pri nas Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo v partnerstvu z Združenjem hematologov Slovenije ter v sodelovanju z različnimi strokovnjaki s področja celostne rehabilitacije. Kako kar najbolje in najhitreje preprečiti neželene učinke težkega zdravljenja, kako povečati možnosti za ozdravitev, kako izboljšati kakovost življenja?


15.10.2018

Slepota in slabovidnost

Po podatkih Svetovne zveze slepih je na svetu približno 253 milijonov slepih in slabovidnih, v Evropi pa jih je, po informacijah Evropske zveze slepih, približno 30 milijonov. V Sloveniji ima hude okvare vida do 10.000 ljudi, resnejše okvare pa celo med 30.000 in 40.000 ljudi, so ocenili v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki povezuje devet medobčinskih društev. Sedem društev praznuje letos 70 let delovanja, med njimi je tudi Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Celje. Kakšne programe izvajajo v društvu, da se slepi in slabovidni lahko čim bolj neodvisno in enakopravno vključujejo v družbo, kakšne težave imajo v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem in zaposlitvijo ter kakšni tehnični pripomočki so jim na voljo za premagovanje vsakdanjih ovir in kako je z dostopom do informacij za slepe in slabovidne, bosta v oddaji Med štirimi stenami razložila predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje Edvard Vodeb, ki je oslepel pred 50. leti in doktorica znanosti s področja uporabnega jezikoslovja Mateja Forte, ki slabovidna. Oddajo vodi Petra Medved.


08.10.2018

Beno Arnejčič

Beno Arnejčič je zagovornik gibanja v vseh razsežnostih telesa, odnosov in psihe. Ker je tek poleg hoje najbolj naravna oblika gibanja, se je v psihološke razsežnosti teka poglobil osebno in strokovno kot doktor znanosti s področja psihologije. Ker je terapevt medicinske hipnoze, ga tek zanima tudi kot hipnotična izkušnja.


01.10.2018

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


24.09.2018

Življenje v tišini

Kakšno je življenje v tišini, si slišeči ne predstavljamo. Ljudje z okvaro sluha si želijo boljšega vključevanja v družbo, predvsem pa razumevanja njihove invalidnosti. Med nami živi približno tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. "Z znakovnim jezikom smo vsi vključeni" pa je tudi geslo Mednarodnega tedna gluhih. S kakšnimi težavami se srečujejo gluhi v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem, kakšen je svet gluhih in kakšen je za njih svet slišečih ter kako je z njihovim vključevanjem v družbo, bosta razložila gosta tokratne oddaje Med štirimi stenami, ki imata okvaro sluha. V studio ju je povabila Petra Medved.


17.09.2018

Iz stisnjene pločevine so jo rešili gasilci

Ne le v poletnih mesecih, skozi vse leto poročamo o nesrečah, ki doletijo posameznike na cestah, gorah, pri delu in drugod. Med vsemi nesrečami se jih največ zgodi prav v prometu, žal tudi s smrtnim izidom. Statistika sicer beleži zmanjšanje števila nesreč, saj so avtomobili vse bolj varni in tudi cestna infrastruktura se posodablja, žal pa ne beleži zgodb ljudi, ki so se hudo poškodovali in si v dolgem rehabilitacijskem procesu prizadevajo vrniti na običajne življenjske poti. Mnogim to uspe, med njimi pa je posebej zanimiva in navdihujoča zgodba Maje Činku.


10.09.2018

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


03.09.2018

Kam in kako po zaporu?

V slovenskih zaporih je trenutno nekaj več kot tisoč oseb. "Obravnava zaprtih oseb mora biti organizirana tako, da zaprte osebe usposablja za življenje na prostosti in jih odvrača od ponavljanja kaznivih dejanj, da bodo po prestani kazni lahko živeli v skladu z veljavnimi pravnimi in moralnimi normami," piše na spletni strani Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. A podatki kažejo, da je povratnikov v slovenskih zaporih trenutno kar 48 %. Nekaterim od njih zapor dejansko predstavlja bolj stabilno okolje, kot življenje na prostosti, saj imajo v zaporu zagotovljeno streho nad glavo in hrano, kar na prostosti ni nujno. Pa imajo zaporniki na voljo dovolj spodbudno okolje in primerne podporne službe, da lahko že med prestajanjem kazni z novimi znanji, delom in načrtovanjem prihodnosti preprečijo začarani krog zapor-prostost-zapor? O tem v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po 10. uri na Prvem.


27.08.2018

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


Stran 15 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov