Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:
Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:
Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:
Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti
Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:
Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:
Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:
Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.
Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:
Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.
Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pridobivanja mednarodne zaščite je bilo ustavljenih. Iranec Faramarz Ghobadian je na pozitivno odločitev slovenskih organov čakal tri leta. Kot razlaga, je bilo čakanje, kljub temu da je bil prepričan, da mu status begunca pripada, precej mučno:
Najdaljši postopek odločanja o mednarodni zaščiti je v Sloveniji trajal štiri leta, najkrajši štiri mesece in pol, povprečni čas čakanja na odločitev pa je okoli enega leta, pojasnjuje Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, ki prosilcem za azil pomaga v postopku pridobivanja mednarodne zaščite. Dodaja, da razume odločevalce na pristojnem ministrstvu, saj jih je manj kot deset: “Ne morejo obvladati takšnega števila prošenj v tako kratkem času,” in dodaja, da čakanje negativno vpliva na prosilce, saj ves ta čas ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi: “Ta negotovost jih ubija.” V Sloveniji lahko prosilci za mednarodno zaščito med čakanjem na odločitev uradnih organov bivajo v azilnem domu ali na zasebnem naslovu. Kot pravi Hadžiahmetovićeva, lahko azilni dom zapustijo kadarkoli, jih pa vsako jutro preštejejo in če se po treh dneh ne vrnejo, je postopek pridobivanja statusa begunca ali subdsidiarne zaščite ustavljen. Faramarz Ghnobadian sicer meni, da je zasebna nastanitev boljša rešitev:
Pot prosilca za azil do lastnega stanovanja ni najlažja. “Mora imeti že podpisano najemno pogodbo, najprej plačati najemnino, nato pa komisija ugotavlja, ali so tam primerni pogoji za bivanje in mu v primeru, da so, izda dovoljenje za bivanje na zasebnem naslovu,” pojasnjuje Aida Hadžiahmetović, ki dodaja, da se pri iskanju namestitve včasih pojavljajo tudi druge težave:
Imeli smo že primere stanovanj, ki niso imela oken, ni bilo ogrevanja, kar seveda ni sprejemljivo. Zgodilo se je tudi, da smo bili z lastnico stanovanja že vse dogovorjeni, da je rekla, da bo lahko Nigerijec, za katerega smo v Slovenski filantropiji iskali nastanitev, bival pri njej. Potem smo prišli na ogled še z njimi in takrat je dejala, da je preveč črn. A k sreči takšni primeri niso zelo pogosti
Beguncem pri vključevanju v slovensko družbo pomaga Društvo ODNOS, v katerem svetujejo pri urejanju življenjskih situacij, kot so iskanje namestitve, iskanje zaposlitve, svetovanje, informiranje, urejanje dokumentacije, izvajajo učno pomoč ter integracijske aktivnosti in ukrepe za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito. Kot razlaga njihov predstavnik Franci Jazbec, so osebe z mednarodno zaščito predvsem ljudje z različnimi sposobnostmi, lastnostmi in zmožnostmi: “Mi poskušamo biti povezovalec med institucijami in ljudmi. Delujemo tako individualno kot skupinsko, da se ljudje okrepijo, prepoznajo svoje potenciale, ugotovijo, kaj bi tu želeli.” Jazbec meni, da je za uspešno integracijo v slovensko družbo ključna udeležba na brezplačnem tečaju slovenščine. Takšnega tečaja se je udeležil tudi Faramarz Ghobadian:
Iskanje zaposlitve je za prosilce za mednarodno zaščito in za begunce izjemno težavno. To kaže tudi zgodba Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je moral v Sloveniji poiskati povsem drugo delo, kot ga je opravljal v Iranu. Tam je delal kot nepremičninski agent, bil tudi trener kickboksinga, v Sloveniji pa je svojo priložnost našel v restavraciji s hitro prehrano:
Aida Hadžiahmetovič meni, da bi država lahko poskrbela za lažje zaposlovanje tujcev s tem, da bi podjetjem namenila stimulacija za njihovo zaposlovanje, tujce pa bi morala usposabljati za deficitarne poklice. Temu mnenju se pridružuje tudi Franci Jazbec, ki pravi, da bi se morali državni organi bolj osredotočiti na praktično usposabljanje za “ročne”, rokodelske poklice. Dodaja, da bi se za to morala spremeniti tudi mentaliteta Slovencev:
Mislim, da bi morali o beguncih pričeti razmišljati pozitivno. Potrebno pa je zagotoviti tudi priznavanje neformalnih znanj in človeka čim prej napotiti na konkretno usposabljanje. Predolgo čakanje, ko se ne zgodi nič, je slabo.
Kot je povedal Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora je integracija beguncev v družbo lahko uspešna. Primere obstoječih dobrih praks je mogoče najti v Italiji, Avstriji, Nemčiji, tudi Sloveniji. V nemškem Augsburgu na primer deluje hotel Cosmopolis, v katerem prebivajo tako gosti kot prosilci za azil. Italijansko mesto Santriano je zaradi prihoda beguncev in prosilcev za azil znova oživelo:
Župan tega mesteca je ugotovil, da je begunska kriza neke vrste priložnost za njihovo mesto, da tja naselijo nekaj novih, mladih ljudi. Želel si je, da bi mestece preživelo, da ne bi izumrlo v nekaj mesecih, letih. Vsakega od prišlekov so poskušali uvesti v neka dela, tako zdaj pomagajo v frizerskih salonih, v restavracijah, v trgovinah.
Primer dobre prakse je mogoče najti tudi v ljubljanski SKUHNI, ki je stičišče tujih in slovenske kulinarike.
Med 20 in 25 % parov v Sloveniji se spozna prek spleta. Kljub temu spletno spoznavanje še vedno velja za tabu temo, saj mnogi ne želijo povedati, da so se spoznali prav na ta način. Spletnim zmenkarijam in portalom, prek katerih je mogoče spoznati potencialnega partnerja, se bomo posvetili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami, ko bomo pojasnili, kakšne so specifike tega načina spoznavanja in kakšne pasti. Pridružili se nam bosta uporabnica zmenkarskih portalov Tina ter socialna pedagoginja in svetovalka za partnerske odnose Melita Kuhar, ki pravi, da mora spletna komunikacija čim prej preiti v živi stik. Več pa v ponedeljek po 10. uri na Prvem. Vabljeni k poslušanju!
V Sloveniji vsako leto oboli za rakom približno 50 otrok. Pojavnost raka pri otrocih v zadnjih desetletjih stalno narašča. Ozdravitev pri najpogostejših vrstah otroškega raka je od 50- do 90-odstotna. Zdravljenje pa ne deluje le na tumorske celice, ampak poškoduje tudi normalne, zato nastane okvara tkiv in organov. Kakšne so posledice zdravljenja raka v otroški dobi, ki se pojavijo nekaj mesecev ali več let po koncu zdravljenja, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo predstavili tudi Ustanovo Mali vitez – fundacijo za pomoč mladim, ozdravljenim od raka. Gre za edino nevladno organizacijo, ki se posveča mladim po ozdravitvi. Zajema vse mlade na območju Slovenije, ki so v otroštvu preboleli raka in so starejši od 18 let. Gostja oddaje bo docentka doktorica Lorna Zadravec Zaletel z Onkološkega inštituta v Ljubljani, svojo zgodbo o boju z rakom pa bosta povedala tudi mama Marta in sin Aljaž Bolta, ki ga je v otroštvu prebolel. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Rak dojke je najpogostejši rak pri ženskah v Sloveniji. Statistika je daleč od prijetne - da imajo to bolezen, vsak dan izvedo tri Slovenke, ena zaradi nje umre. Bolezen je seveda prisotna tudi pri moških, pojavnost pa se zadnja desetletja povečuje. V ponedeljkovi oddaji Prvega Med štirimi stenami bo z nami Silva Krsnik, ki so ji rak dojke diagnosticirali pred več kot dvajsetimi leti. Kot pravi, je bila ta najprej travmatična izkušnja povod za to, da zaživi drugače in boljše. Del tega je tudi prostovoljstvo, saj s svojimi izkušnjami in nasveti pomaga drugim, ki se spopadajo z diagnozo raka na dojki. Ne preslišite v ponedeljek po 10. uri.
Mnogi verjamejo, da je glasba univerzalno zdravilo za človekovo dušo – pomiri nas, nam da energijo, nam pomaga, da se lažje in hitreje osredotočimo na intelektualno delo, ki ga moramo opraviti. Dokazano je, da določene frekvence lahko pomagajo pri zbranosti, sproščanju, učenju. S tem sta se pri svojem raziskovanju in učenju nevrolingvističnega programiranja srečali tudi OLGA PAULIČ in BERNARDA POTOČNIK. Spoznanja sta uporabili pri učenju dijakov in drugih slušateljev, o svojih izkušnjah pa sta pripovedovali tudi v tokratni oddaji.
Starši naj bi svojega otroka sprejeli takšnega kot je. Tudi ko gre za njegovo spolno usmerjenost. Pa je res vedno tako? V ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami ob 10.15 na Prvem programu bo svojo zgodbo o tem, kako je sprejela sinovo istospolno usmerjenost, povedala Melani Centrih. Ali je imela ob tem kakšne pomisleke, jo je bilo strah odziva sorodnikov, prijateljev, sodelavcev? Kakšna vprašanja je imela za sina? Kakšno je njeno mnenje o družinskih skrivnostih, o zaupanju in odkritosti v družini? Melani Centrih je v studio Prvega povabila Jana Bajželj.
V ponedeljek se bo začel letošnji Teden otroka in bo trajal do nedelje. Osrednja tema bo "Povabimo sonce v šolo". Pri ZPMS se bodo osredotočili na "radovedno" šolo, veselje do novega, odprtega in uporabnega znanja, svetle prihodnosti. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo tokrat posvetili posebno pozornost dolgotrajno bolnim otrokom. Kako je, ko v družino poseže dolgotrajna bolezen otroka, kakšno skrb potrebuje tak otrok, kakšne stiske doživljajo starši in kako poskrbeti za sorojence? O tem se bomo pogovarjali z direktorico Centra za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični pediatrinjo Magdaleno Urbančič. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Gosta tokratne oddaje Med štirimi stenami bosta invalida Anže Pratnemer in Robi Bojanec, ki sta zelo ustvarjalna na svojem področju. Anže Pratnemer je leta 2009 v prometni nesreči izgubil nogo. Ni se vdal v usodo, ob pomoči družine se je hitro rehabilitiral in že mesec po nesreči vozil avto. Je razvojni inženir na Fakulteti za elektrotehniko in je aktivno vpet v projekte Laboratorija za telekomunikacije. Eden izmed njih je projekt E-Cho, ki omogoča učenje in spremljanje predavanj v obliki elektronskih učbenikov, kadar se kdo zaradi fizične oviranosti ne more udeležiti predavanj. Robi Bojanec, študent na Fakulteti za elektrotehniko, je od nesreče z motorjem leta 2005 na invalidskem vozičku. Po rehabilitaciji se je uspešno vključil v svoje okolje, na Fakulteti za elektrotehniko pa se je pridružil interdisciplinarni ekipi Team Avalanche. Ta je pod pokroviteljstvom Laboratorija za robotiko izdelala invalidski voziček na elektromagnetini pogon. V okviru tega projekta je prepoznal, kako lahko pomaga tako sebi kot drugim invalidom, saj je veliko pripomogel k razvoju tega invalidskega vozička. O njunem pogledu na življenje po poškodbi ter uspešnem delovanju na Fakulteti za elektrotehniko se bo z Anžetom Pratnemerjem in Robijem Bojancem pogovarjala Petra Medved.
Življenje se lahko spremeni zaradi poroke, rojstva otroka, ločitve, bolezni. Dušanu Portatisu Kovaču se je v zadnjih 15. letih spremenilo zaradi dveh dogodkov. Prva prelomnica se je zgodila, ko je opustil pitje alkohola. Druga pa je bila povezana s potovanjem v Indijo. O svojem nemirnem otroštvu in mladosti, hoji po robu, življenju brez omame, duhovnosti, podjetniških vzponih in padcih Dušan Portatis Kovač pripoveduje v pogovoru z Jano Bajželj.
Že več kot 20 let Društvo Altra, ki je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, izvaja storitve in programe s področja duševnega zdravja v skupnosti. Osebam, ki imajo težave v duševnem zdravju dajejo psihosocilano pomoč in podporo, jih spodbujajo k reševanju težav in stisk ter razvijajo modele pomoči, ki krepijo posameznikovo okrevanje. Izvajajo dejavnosti stanovanjskih skupin, dnevnih in svetovalnih centrov in drugih oblik oskrbe in varstva oseb s težavami v duševnem zdravju. Predvsem pa si prizadevajo za detabuizacijo duševnih motenj in destigmatizacijo oseb s težavami v duševnem zdravju. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju v vsakdanjem življenju, se bomo pogovarjali z uporabniki in predsednico Društva Altra doktorico socialnega dela v skupnosti in sociologije Suzano Oreški, ki bo predstavila tudi nov projekt Društva s področja socialne aktivacije AKTIVEN.VKLJUČEN.ZAPOSLEN«, ki ga bodo izvajali na območju koroško-savinjske regije.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo, da v Sloveniji živi le nekaj več kot 700 Slovencev, ki nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da so razmere na terenu veliko bolj kritične, dnevno ugotavljajo v slovenskih pro bono ambulantah, ki tem osebam nudijo brezplačno pomoč. Delujejo v Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Velenju in Kočevju, najdlje pa v Ljubljani. Ljubljanska pro bono ambulanta je bila mišljena kot začasna rešitev, saj so upali, da bo država kmalu uspela rešiti problematiko nezavarovanih oseb. A kot so ugotovili ob 15-letnici delovanja, ki so jo obeležili januarja, se v tem času ni spremenilo dobesedno nič. Na delovanje brezplačne ambulante in žalostne zgodbe, ki pripeljejo ljudi vanjo, vas bomo opozorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po 10. uri na Prvem.
Irena Mastén je profesorica športne vzgoje in plesna pedagoginja, ki je čez noč pustila službo v šoli in stopila na samostojno pot terapevtke. Je tui-na terapevtka tradicionalne kitajske medicine, refleksoterapevtka, hipnoterapevtka, raziskovalka uravnotežene prehrane in super živil, ukvarja pa se tudi z meditacijo vipássana. O svoji osebni zgodbi, ki jo je pripeljala na to pot, pripoveduje v oddaji Med štirimi stenami, ki jo boste lahko vnovič poslušali v ponedeljek med deseto in enajsto na Prvem programu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Če želiš življenje resnično živeti, ga moraš začeti najprej ljubiti,« pravi Urban Urbanc, avtor, svetovalec za medsebojne odnose ter zdrav način življenja. Zgodbe, ki so se zapisale skozi njegovo življenje, so ga privedle do poti, po kateri hodi sedaj in katere del deli tudi z nami. Kaj je najpomembnejše v našem življenju? Kako naj se imamo radi in zakaj je to pomembno? Urban Urbanc bo gost tokratne oddaje Med štirimi stenami.
O svojem osebnem življenju ne pripoveduje pogosto, čeprav mu to ni težko. Njegova poklicna pot je prepletena z osebno izkušnjo. Je specialni pedagog in socialni podjetnik, ki zadnja leta vodi zavod za socialno podjetništvo na podeželju Grunt. Je sorojenec in oče osebe s posebnimi potrebami, bolj natančno osebe z motnjo v duševnem razvoju. Peter Svetina, ki bo o zgodbah svojega življenja, nekaj let je živel tudi na avstrijskem Koroškem, pripovedoval v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami med deseto in enajsto na Prvem.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Neodgovorno ravnanje za volanom je vzrok za prometne nesreče z zelo hudimi posledicami. Po podatkih Agencije za varnost prometa se je lani zgodilo 1870 prometnih nesreč, ki jih je povzročil alkoholiziran udeleženec. Zaradi alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nesreč je umrlo 41 ljudi, 175 se jih je hudo telesno poškodovalo, 834 pa je bilo lažje telesno poškodovanih. Največ alkoholiziranih povzročiteljev je v starostni skupini med 18. in 24. letom ter med 24. in 34. letom. S kakšnimi stiskami se srečujejo hudo poškodovani, kako poteka rehabilitacija in kako najti smisel v življenju, če se ti življenje po prometni nesreči za vedno spremeni? V oddaji Med štirimi stenami bomo slišali zgodbo člana gibanja "Še vedno vozim, vendar ne hodim" Aleša Kramolca, ki se je v prometni nesreči hudo telesno poškodoval, z nami pa bo tudi direktor Zavoda Vozim David Razboršek, ki je za delo na področju prometne varnosti in psihosocialne rehabilitacije poškodovancev v prometnih nesrečah za leto 2016 dobil državno priznanje na področju prostovoljstva. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
Neveljaven email naslov