Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je domovina videti iz tujine, kako preseči medlo politiko in se obvarovati strupene retorike, zakaj se je vredno na pamet naučiti Krsta pri Savici
Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna, kot je v resnici: "Zavedam se, da položaj, kot ga beremo, ni točno tak, kot je v resnici. Ne znamo pravilno prikazati, kaj se res dogaja, kakšna je naša družba v resnici."
"Slovenija je prek spleta grozna, bolj grozna kot v resnici. Iz tujine jo opazujem s precejšnjo mero ironije in distance."
V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, pravi, da se je za podiplomski študij v tujini odločil, ker si je želel kakovostnejšega programa in resnejšega pristopa, kot ga je izkusil na dodiplomskem študiju v Ljubljani. Seveda kritično spremlja tudi madžarsko politiko, Budimpešta ni primerljiva s preostalo Madžarsko, ki se ji pozna, da zgodovinsko nima dolge demokratične tradicije: "Če bi v Sloveniji obstajal sistem po madžarskem zgledu, bi se znašli na robu državljanske vojne."
Luka Lisjak Gabrijelčič doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. Pravi, da je paradoksalno, da med Gorico in Novo Gorico ni več meje, a italijansko govori manj mladih kot nekoč: "Goričani veljamo za cinične, pikre in bolj ostre, morda smo malo manj zamerljivi kot drugi Slovenci."
Pronicljive misli izraža s kolumnami in tviti: "Slovenci raje poslušajo široke in posplošene kritike, ki so kot odgovori na uganke. Manjka poglobljene analize sistema in institucij."
“V povezavi z begunci spremljamo predvsem v desnih medijih porast perfidnega šovinizma in zelo naiven diskurz do nacionalnih vprašanj na levici.”
Kritičen je tako do opozicije kot do vlade Mira Cerarja: "Na hrbtni strani medle politike, ki se ne premakne nikamor, se dogajajo zelo globoke negativne spremembe. Skrbi me zaradi zelo strupene retorike na vseh straneh."
Pa vloga institucije predsednika države pod Borutom Pahorjem? "Predsednik Pahor si zaupanja ni zapravil s političnimi dejanji, ampak si ga spodkopava z res neprimernim načinom komuniciranja.”
Luka Lisjak Gabrijelčič prizna, da se je tudi on zmotil pri napovedi izida volitev v ZDA. Prepričan je, da je šlo za zgodovinski dogodek, ki ga je bilo težko napovedati. Strah pred Trumpovo vladavino je upravičen: "Posledice na politični kulturi bodo zaradi Trumpa ostale, dober primer je Italija, ki še zdaj čuti vladavino Berlusconija."
"Vse bolj se zavedam domoljubja, kot je rekel španski filozof Ortega y Gasset: jaz sem jaz in moja okoliščina," razmišlja Luka Lisjak Gabrijelčič. "Nikoli nismo le posamezniki, vezani smo na širši prostor. Začetek vsakega domoljubja, ljubezni pravzaprav je, da spoznamo tisto, kar je onkraj nas, kako nas določa, kako smo do tega tudi odgovorni."
"Pomembno je, da ne živiš v balončku, da ne bereš samo tistega, kar le potrjuje tvoja stališča, a seveda moraš imeti kakovostne vire."
Prepričan je, da bi se morali v šolah še vedno na pamet učiti pesmi. Sam zna recitirati skoraj 80 verzov Krsta pri Savici, kar traja dobrih 20 minut: "Na potovanjih so spominske vaje zelo dobre, imam posebno ljubezen do Prešerna. Je genij jezika, en verz kar napoveduje drugega. Ko se pesmi naučiš na pamet, jo razumeš od znotraj, spoznavaš genija v človeku."
In kako kot zgodovinar odgovarja na klišejsko vprašanje, ali se lahko iz zgodovine res česa naučimo? "Zgodovina je učiteljica življenja, le mi smo zelo trmoglavi učenci."
875 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kako je domovina videti iz tujine, kako preseči medlo politiko in se obvarovati strupene retorike, zakaj se je vredno na pamet naučiti Krsta pri Savici
Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna, kot je v resnici: "Zavedam se, da položaj, kot ga beremo, ni točno tak, kot je v resnici. Ne znamo pravilno prikazati, kaj se res dogaja, kakšna je naša družba v resnici."
"Slovenija je prek spleta grozna, bolj grozna kot v resnici. Iz tujine jo opazujem s precejšnjo mero ironije in distance."
V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, pravi, da se je za podiplomski študij v tujini odločil, ker si je želel kakovostnejšega programa in resnejšega pristopa, kot ga je izkusil na dodiplomskem študiju v Ljubljani. Seveda kritično spremlja tudi madžarsko politiko, Budimpešta ni primerljiva s preostalo Madžarsko, ki se ji pozna, da zgodovinsko nima dolge demokratične tradicije: "Če bi v Sloveniji obstajal sistem po madžarskem zgledu, bi se znašli na robu državljanske vojne."
Luka Lisjak Gabrijelčič doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. Pravi, da je paradoksalno, da med Gorico in Novo Gorico ni več meje, a italijansko govori manj mladih kot nekoč: "Goričani veljamo za cinične, pikre in bolj ostre, morda smo malo manj zamerljivi kot drugi Slovenci."
Pronicljive misli izraža s kolumnami in tviti: "Slovenci raje poslušajo široke in posplošene kritike, ki so kot odgovori na uganke. Manjka poglobljene analize sistema in institucij."
“V povezavi z begunci spremljamo predvsem v desnih medijih porast perfidnega šovinizma in zelo naiven diskurz do nacionalnih vprašanj na levici.”
Kritičen je tako do opozicije kot do vlade Mira Cerarja: "Na hrbtni strani medle politike, ki se ne premakne nikamor, se dogajajo zelo globoke negativne spremembe. Skrbi me zaradi zelo strupene retorike na vseh straneh."
Pa vloga institucije predsednika države pod Borutom Pahorjem? "Predsednik Pahor si zaupanja ni zapravil s političnimi dejanji, ampak si ga spodkopava z res neprimernim načinom komuniciranja.”
Luka Lisjak Gabrijelčič prizna, da se je tudi on zmotil pri napovedi izida volitev v ZDA. Prepričan je, da je šlo za zgodovinski dogodek, ki ga je bilo težko napovedati. Strah pred Trumpovo vladavino je upravičen: "Posledice na politični kulturi bodo zaradi Trumpa ostale, dober primer je Italija, ki še zdaj čuti vladavino Berlusconija."
"Vse bolj se zavedam domoljubja, kot je rekel španski filozof Ortega y Gasset: jaz sem jaz in moja okoliščina," razmišlja Luka Lisjak Gabrijelčič. "Nikoli nismo le posamezniki, vezani smo na širši prostor. Začetek vsakega domoljubja, ljubezni pravzaprav je, da spoznamo tisto, kar je onkraj nas, kako nas določa, kako smo do tega tudi odgovorni."
"Pomembno je, da ne živiš v balončku, da ne bereš samo tistega, kar le potrjuje tvoja stališča, a seveda moraš imeti kakovostne vire."
Prepričan je, da bi se morali v šolah še vedno na pamet učiti pesmi. Sam zna recitirati skoraj 80 verzov Krsta pri Savici, kar traja dobrih 20 minut: "Na potovanjih so spominske vaje zelo dobre, imam posebno ljubezen do Prešerna. Je genij jezika, en verz kar napoveduje drugega. Ko se pesmi naučiš na pamet, jo razumeš od znotraj, spoznavaš genija v človeku."
In kako kot zgodovinar odgovarja na klišejsko vprašanje, ali se lahko iz zgodovine res česa naučimo? "Zgodovina je učiteljica življenja, le mi smo zelo trmoglavi učenci."
Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil
Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke.
Tokratnega nedeljskega gosta ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo. Če ne drugače, pa po priimku. Pa ni skakalec, no, vsaj že dolgo ne. Si pa brez njega in njegovih inovacij v opremi modernega skakalnega športa pravzaprav ni več mogoče predstavljati.
Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.
Matjaž Krivic je bil najprej popotnik. Da hoče postati fotograf, se je odločil na enoletnem popotovanju po Tibetu. Pretekli teden je zaradi nedavno osvojene nagrade Popotniški fotograf 2022 postal tudi Ime tedna na Valu202. Trenutno se sicer mudi na Sokotri v Jemnu, kmalu pa bo zgodbo o nosoroginjah (skupaj z Majo Prijatelj Videmšek in Boštjanom Videmškom) nadaljeval v Namibiji. A bolj kot doma je prisoten v tujini. Fizično, ker vsaj polovico leta preživi na službenih terenih. Pa tudi v prenesenem pomenu, saj fotozgodbe objavlja praktično v vseh svetovnih medijih. Z njim se je v Boliviji, konec lanskega leta pogovarjala Maja Ava Žiberna. Tam zato, ker je bil Matjaž Krivic umetniški vodja prvega mednarodnega fotofestivala v Boliviji, ki sta ga zakrivila s tam živečo slovensko slikarko Ejti Štih.
V dresu Olimpije je kar 16 let rešetal mrežice tekmecev.
O znanstvenikih in znanstvenih principih v politiki, vlogi Piratov v Evropskem in nacionalnih parlamentih, čeških in slovenskih Piratih ter vojni v Ukrajini.
Rdeča nit kariere doktorice Eve Pogačar, pravzaprav njenega življena nasploh, je prva pomoč. Zadnja leta vodi Strokovni center za prvo pomoč pri Rdečem križu, v jeseniški bolnišnici pa opravlja službo anesteziologinje. Že leta si prizadeva, da bi prva pomoč postala del učnega procesa v osnovni šoli. Sama pa je veščine enega od najdragocenejših in najplemenitejših dejanj, ki ga lahko nudimo pomoči potrebnim, vpeljala v proces usposabljanja gorskih reševalcev, kar je dolga leta tudi sama. Več kot 20 let je bila del posadke Helikopterske nujne medicinske pomoči, enkrat se je nepričakovano znašla tudi na drugi strani – kot ponesrečenka.
Natalija Spark, andragoginja, pedagoginja, psihoterapevtka in tolmačka slovenskega znakovnega jezika, se je rodila gluhim staršem. Zaradi tega je v otroštvu doživela tudi veliko težkih in bolečih trenutkov. "Kdo ste vi, ki govorite, da iz mene nič ne bo," si je mislila. In zmagala!
Igralec, režiser, scenarist, imitator, satirik, plesalec in malo tudi glasbenik. Vsestranski ustvarjalec. Nedavni dobitnik Severjeve nagrade za vlogo v Velikem diktatorju. Spregovori o tem, kako je na silvestrovo biti na odru, zakaj so drame, v katerih trenutno nastopa, še vedno tako zelo aktualne. Zakaj se ničesar ne naučimo iz zgodovine? Zakaj je satira dvorezen meč? Jurij Zrnec pravi, da ga sicer vsa pozornost navdaja z rahlo anksioznostjo. Nima težav pozdraviti in stisniti roke, se pa včasih težko sprehodi čez Ljubljano. Trenutno tudi nastopa v priljubljeni seriji Ja, chef!, v vlogi kuharja Ljubomirja Bohinca. Ampak Jurij Zrnec poudarja: “Ne biti kot Ljubo!” V pogovoru spregovori tudi o tem, zakaj ne bo napisal knjige o pretekem težkem življenjskem obdobju, kako se spominja velikega prijatelja Jerneja Šugmana in zakaj naj bo vsak dan božič, novo leto in rojstni dan. Pa o tem, kako si pogreje sarmo. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Nedeljska gosta sta gledališki in filmski tandem Silva Čušin in Janez Škof. Letošnje leto jima je prineslo kup zanimivih skupnih vlog. V svoji matični hiši, ljubljanski Drami, nastopata v dveh gledaliških predstavah: na velikem odru v krstni uprizoritvi Kako je padlo drevo, mlade slovenske avtorice Katarine Morano, na malem odru pa v igri Otroci, angleške dramatičarke Lucy Kirkwood. Skupaj nastopata tudi v filmu Šterkijada, kjer igrata očeta in mamo režiserju in scenaristu Igorju Šterku. S Silvo Čušin in Janezom Škofom se je na velikem odru SNG Drama pogovarjala Nina Zagoričnik.
Tudi z neutrudnim odpiranjem oči javnosti in odločevalcem, da je revščina povsod med nami, da predvsem otroke močno zaznamuje in usodno razslojuje, je Anita Ogulin postala najbolj prepoznavna borka za pomoč otrokom iz finančno najšibkejših družin pri nas. V več kot 60 letih vselej prostovoljnega, nikoli plačanega humanitarnega dela je družbi podarila številne programe pomoči, soustvarila otroški parlament, bila pobudnica in soustanoviteljica kriznega centra za otroke Palčica, trdna opora neštetim otrokom v najhujših stiskah in mentorica ter zgled rodovom vzgojiteljev, prostovoljcev in humanitarnih delavcev, ki zdaj tudi poklicno prevzemajo njena bremena skrbi za druge. Čez nekaj dni bo naziv Ime leta na Valu 202 predala novemu izbrancu ali izbranki, sama pa se bo kljub bolezni še naprej razdajala drugim, predvsem otrokom.
Jasmina Cibic je slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Kot videastka in filmska režiserka pooseblja nove umetniške prakse, hkrati pa je tudi širše družbeno angažirana. Zanimajo jo odnosi med kulturo in politično močjo, v zadnjem času raziskuje umetnost neuvrščenih držav. Spomin in zgodbe polpreteklosti na novo interpretira in prevaja v sedanjost.
"Rada plešem. Rada ljubim. Rada imam življenje." To je v svojem romanu Ljubezen v F-molu napisala Elza Budau, pisateljica, pesnica, avtorica besedil številnih zimzelenih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija pripravljala izjemne oddaje. Nedeljska gostja, ki jo je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zmore z besedami in domišljijo turoben zimski dan spremeniti v poletno noč … Foto: Vjekoslav Mikez
Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič ni znan po dolgih intervjujih. Kar ima povedati, raje pove na dirkah na kolesu. Vseeno si je ob okrevanju po operaciji rame vzel nekaj več minut za pogovor, ki smo ga že dolgo načrtovali. Ob nedeljah nas običajno razveseljuje na dirkah, tokrat je nedeljski gost. V pogovoru z Igorjem Tomincem je povedal, kakšne rezultate bi moral dosegati v smučarskih skokih, da se kolesarska zgodba sploh nikoli ne bi zgodila. Kako se bo ‘spoprijel’ z letošnjim zmagovalcem Toura Jonasom Vingegaardom za kapetansko vlogo v moštvu Jumbo Visma. Kaj razmišlja, ko padci vedno znova ustavljajo njegovo zmagovito pot, in kako blizu slovesu je bil, ko je letos doživel bridko razočaranje na Vuelti. Pa poleg padcev seveda tudi o vzponih v njegovi karieri, denimo o zakulisju dogajanja na poti do zlate olimpijske medalje.
Z društvom, ki ga je ustanovila in mu predseduje, Katja Zabukovec Kerin dobrih 25 let glasno opozarja na problem nasilja in na to, da tisoče žrtev, pretežno žensk in otrok, nenehno zadeva ob zidove družbene tolerance nasilja, brezbrižnosti in okorelega sistema. Ob tem se vse bolj kažejo posledice epidemičnih ukrepov: povečano nasilje in letos že 12 poskusov umora ter pet smrtnih žrtev partnerskega nasilja, kar je skoraj podvojeno število siceršnjega povprečja. Pred skorajšnjim dnevom boja proti nasilju nad ženskami se z Jano Vidic pogovarjata tudi o tem, kako delo z žrtvami vpliva na tiste, ki jim pomagajo, da se dvignejo iz dna. In takih je veliko.
Boris Čibej se je iz svetovnih prestolnic preselil v malo domačo vasico na Goričkem - v Domanjševce. Dolgoletni dopisnik iz Moskve in Washingtona se s pomočjo novih tehnologij in starih poznanstev, pa tudi vse bolj izmuzljivih modernih virov informacij, tudi pri poročanju na daljavo počuti kot riba v vodi. Včasih Idrijčanu pri tem pomagajo celo novi prekmurski sosedje. O medijih, virih, kmetovanju in fičku, ki mu je za rojstni dan privoščil prav posebno darilo.
Dušan Klenovšek je tenkočutni opazovalec narave, ki pozna vsak okljuk Spodnje Save, ki rešuje nesrečno poškodovane sove in vidre, bedi nad populacijo encijanov na posavskih vršacih in z naravo plete prav poseben odnos. Biolog, ki okoljevarstvu posveča življenje in v prostem času ustavlja elektrarne, bo tokratni nedeljski gost na Valu 202. A intervju bo malo drugačen, osvobojen studijskih sten. Posneli smo ga namreč nekje med Savo in posavskim Svetim Lovrencem, tako da se je zraven kot tretji sogovornik prikradla še narava.
Dušan Vesić je srbski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik punkovske in novovalovske scene iz osemdesetih let. Od blizu je s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija. Kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o drogi in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi. Še vedno trdi, da so bili Pankrti ena izmed ključnih gonil sprememb v jugoslovanski družbi, ceni Marka Breclja, Petra Lovšina, Zorana Predina … Gorana Bregovića po vplivu primerja celo s Titom. Tudi o tem, zakaj rokenrol ni več privlačen in kritičen, kakšno je danes dojemanje svobode, kje so se izgubili mladi, zakaj praktično ni več protivojnih gibanj in koncertov.
Na cilju 26. Ljubljanskega maratona je bil tudi današnji nedeljskji gost, oče največje slovenske športno-rekreativne prireditve, Gojko Zalokar. Je športni zanesenjak, vizionar, človek, ki je s svojo ekipo na ljubljanske ulice zvabil tisoče Slovencev. Z njim je Boštjan Reberšak govoril o tekaških smernicah v svetu in Sloveniji, smernicah tekmovalnega maratona in pripetljajih, ki so spremljali prireditev od začetkov s 673 tekači do rekordne več kot 16-tisoč glave množice.
Neveljaven email naslov