Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Islandija je otoška država v severnem Atlantskem oceanu. Slovi po divji, neukročeni in prvinski naravi, po številnih slapovih, ledenikih, gejzirjih in vročih vrelcih. Islandija je znana kot država, ki je obračunala z goljufivimi bankirji, in kot država, kjer je stopnja enakosti spolov največja na svetu. To je država, ki med popotniki in turisti slovi po gostoljubnih prebivalcih in visokih, pogosto celo zasoljenih cenah. Kaj pa na to poreče gostja nedeljskega Nočnega obiska Danijela Strle? Kako nam bo predstavila Islandijo?
Gost tokratnega nočnega programa bo strokovnjak za informacijske sisteme in filantrop Luka Manojlovič. Novogoričana smo na Radiu Koper sicer spoznali kot glasbenika, v vlogi klaviaturista je namreč nastopil v Studiu Hendrix s svojo takratna zasedbo The Users. V kasnejših letih pa smo njegovo ime v medijih zasledili predvsem v povezavi z dobrodelnimi projekti, kjer je v domu upokojencev med pandemijo starostnikom omogočal pogovore s svojci, učencem pa potrebno računalniško opremo za izvedbo pouka na daljavo. Danes Luka vodi posebno delavnico, kjer osnovnošolce in srednješolce seznanja z zakonitostmi informacijskih tehnologij in možnostmi, ki jih najnovejše tehnologije omogočajo za vsestranski napredek človeka.
Tokratna noč šansonov bo v prvi uri posvečena pesmim, ki jih je Édith Piaf posnela v 60-ih letih 20. stoletja, napisali pa so jih številni od skladateljev, ki smo jih v doslejšnjih Nočeh šansonov že spoznali. Drugo uro pa bomo ob glasbi namenili še sprehodu skozi Édithin življenjepis, tokrat do prvih let po drugi svetovni vojni. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Na nočni klepet k voditelju Robertu Zajšku prihaja Brigita Langerholc Žager, nekdanja vrhunska športnica, olimpijka, Bloudkova nagrajenka in mag. menedžmenta neprofitnih organizacij. Dolgoletne športne izkušnje danes združuje z najrazličnejšimi znanji za osebno rast, ki jih je pridobila v tujini in doma. Ob koncu meseca maja pa je izšla njena osebno izpovedna knjiga z naslovom Do cilja in naprej. Po eni uri se bomo odpravili v Računalniški muzej, prvi tak v Sloveniji, nato pa vas bomo razvajali z najpopularnejšo domačo in tujo glasbo v lestvici Top 17.
S publiko komunicira energično in nagajivo spogledljivo. Veselje se z odra pretaka vse tja do pozibavajoče se zadnje vrste. Pevec mlade zasedbe Kokosy, skupine štirih prijateljev, ki so se spoznali na gimnaziji Želimlje, kjer so se začeli poigravati z muziko. Zdaj ustvarjajo resno, a se niso nehali zabavati, kanec samoironije je lahko izvrstna začimba. Uživa tudi občinstvo na vse številnejših nastopih. O večnih temah prepevajo v svežem, mladem jeziku, polnem iskrivih verzov in duhovitih obratov. Za njimi je prvenec z naslovom Hude bejbe na dopustu, blizu je izid drugega albuma. Navdihujejo jih bizarne ali čustvene situacije, zgodbe posameznikov, življenje, ki ga premetava vsakdan. Neobremenjeno se sprehajajo med glasbenimi žanri, ker – le čemu bi se omejili na enega in se zaprli v njegov predal. O življenju, razmislekih, čustvih in seveda o glasbi mlade generacije bo tekla beseda v noči, v kateri bo voditeljica Nada Vodušek gostila pevca zasedbe Kokosy, Borisa Kokalja.
Kaj je zoomuzikologija, kakšno glasbo ustvarjajo živali in kako se lahko ljudje z njimi povezujemo v zvočni umetnosti so vprašanja, na katera bomo iskali odgovore v noči s sobote na nedeljo. Na Nočni obisk prihajata magistrica muzikologije, Katarina Radaljac, ki svoja raziskovanja posveča glasbi nečloveških živali in interakcijam z njimi, ter Uršek Slivšek, diplomirani psiholog, eden od kreatorjev in mentorjev delavnic za otroke in mlade Po poteh medvrstne komunikacije. Z gostoma se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Vasilij Valenčič je sodelavec Inštituta za oljkarstvo Znanstveno raziskovalnega središča Koper. Če želimo izvedeti več o namiznih oljkah, je pravi sogovornik, saj je iz njih doktoriral na Biotehniški fakulteti. Na pravkar zaključenem ocenjevanju ekstra deviških oljčnih olj na tekmovanju za zlato oljčno vejico je bil eden od izkušenih ocenjevalcev. Je tudi član in namestnik vodje panela v nacionalnem referenčnem laboratoriju. Tako kot v klasični glasbi, ki mu je ljuba, je harmonija pri olju zelo pomembna. V nočnem programu ga bo gostila Tjaša Škamperle.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
V nočnem programu bomo spoznali zavod Nazaj na konja s sedežem v Konjeniškem parku Starošince. Ob izbrani glasbi se bomo srečali z zelo osebnimi zgodbami močnih posameznic, ki so bile pred tremi desetletji primorane zapustiti svoj dom. Razstava zaobjema njihove spomine, ki niso le vizualni poklon pogumu, marveč spodbujajo slehernega k razmisleku o ravnanju in odnosu do tistih, ki so morali zapustiti svoje domove. Nočna voditeljica bo Helena Ajdnik.
Živa arhitektura je v stiku z samim bistvom življenja in je mnogo več od mrtve tvarine, pravi arhitekt in ustanovitelj Zavoda za prostor kulture. Je poznavalec gradnje z naravnimi materiali, ki je vse bolj prisotna tudi v slovenskem prostoru. A z njo je bil povezan že naš največji mojster Jože Plečnik, saj se je po ustvarjalnem premoru vrnil h klasičnemu jeziku arhitekture in naravnim materialom. Trajnost gradnje in zmernost bivanja sta dva postulata sodobne ekološko naravnane misli, ki v vrtinec silnih sprememb našega sveta vnašata nujno potreben razmislek o nas samih in o človeka vrednem življenju. Čas je za refleksijo in arhitekt Ira Zorko jo udejanja v misli in praksi. Na nočni obisk ga je povabila Nada Vodušek.
Nocoj odhajamo v svet operne glasbe in samospevov, v nočnem programu bomo slišali tudi kakšno priredbo popevke za trio klasičnih pevcev, predvsem pa se bo voditeljica Lucija Grm z gostom in njegovimi interpretacijami različnih glasbenih zvrsti, podala na njegovo izjemno pot pevskega in tudi pedagoškega ustvarjanja. Baritonist je dobitnik mnogih mednarodnih nagrad, sodeloval je z izjemnimi svetovnimi dirigenti in režiserji doma, predvsem pa po svetu, da je izjemno uspešen tudi na področju pedagoškega dela pa priča dejstvo, da njegovi študenti doma in v tujini prejemajo nagrade na mnogih pevskih tekmovanjih in so angažirani v različnih opernih produkcijah doma in po svetu. O raznolikem, dinamičnem, včasih napornem urniku in delu, ki mu prinaša veselje in zadoščenost, nam bo v Nočnem obisku razkrival Matjaž Robavs.
Na nočni obisk prihaja biolog Primož Presetnik – netopirc, ki se že 20 let ukvarja s preučevanjem in varovanjem netopirjev. Zanje meni, da je v njih nekaj skrivnostnega, ker so z njimi strašili otroke, da niso hodili po jamah, temnih prostorih in podstrešjih. Za Slovenijo je značilna izjemna pestrost netopirjev, pri nas živi kar 32 vrst in vse so zaščitene. Neupravičeno so na slabem glasu že od Valvasorjevih časov, pa tudi Drakula, Batman, še najbolj pa pandemija Covida jim niso naredili nobene usluge. S Primožem Presetnikom bomo plezali po cerkvenih zvonikih in zapuščenih gradovih in z voditeljico Alenko Terlep iskali odgovor na vprašanje, ali so netopirji morda lahko tudi vampirji.
V prvi uri nočnega programa se bomo pogovarjali z Matevžem Malejem predsednikom Kluba jadralcev na deski Bum o poletnih športnih in z njegovo soprogo Alenko Malej, ki mlade in odrasle spodbujata k spoznavanju in učenju vodnih športov.
Vezna planinska pot XIV. divizije je za Slovensko planinsko potjo druga najstarejša obhodnica po Sloveniji, ki je v zadnjem desetletju doživela temeljito prenovo, ob tem je je pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije izšel planinsko-zgodovinski vodnik Po poteh XIV. divizije. Gosta Nočnega obiska bosta vodja obnove omenjene poti Ivan Šalamon in avtor vodnika Po poteh XIV. divizije Franci Horvat. Po polnoči boste izvedeli, kako je pot zaživela v prenovljeni podobi in kako je povezana z zgodovino ter na kakšen način vas bo po njej popeljal vodnik, ki ne vsebuje le tras poti, ampak tudi mnogo zgodovinskih dejstev.
Po polnoči bo gostja profesorica baleta Matea Brečko, pobudnica projekta "Vseslovensko petje s srci",ki se je zgodilo na Jurjevo. Kot poudarja, ima petje na človeka velik vpliv, ustvarja boljše vzdušje in energijo; hkrati pa ugotavlja, da Slovenci pozabljamo na svojo lastno zgodovino in nismo več v stiku s kulturno dediščino. V nadaljevanju noči bomo s Saro Vintar potovali po državah jugovzhodne Azije, slišali pa bomo tudi pogovor s kulturnim ustvarjalcem, predvsem pesnikom, Tomom Vebrom.
Na nočni obisk pride Gorenjec, ki je s svojim glasom močno zaznamoval radijski prostor nacionalnega radia. Več deset let je posvetil mikrofonu, vmes tudi televizijski kameri, bil vodja skupine napovedovalcev in v karieri tudi najlepši Slovenec po mnenju ene naših revij. Oče igralk Ane in mož nekdanje žene Bernarde je bil močno vpet tudi v dogajanje v Prešernovem gledališču Kranj, še danes pa ga je mogoče tu in tam videti na odru prireditve ali festivala, ki ga povezuje. Kar 20 let je prijateljeval s števerjanskim nad italijansko Gorico. Voditelj Andrej Hofer se bo malo po polnoči pogovarjal z Janezom Dolinarjem.
Med več kot 11.000 slovenskimi čebelarji je čebelark le za vzorec. Še manj je tistih, ki so ljubezen do čebelarstva spremenile v uspešno poslovno pot. Niki Pengal je to uspelo, pod imenom Gospodična Medična že nekaj let trži čebelje pridelke, predvsem pa svoje apiterapevtsko znanje. Da bi apiterapijo in čebelarsko tradicijo približala širši javnosti in zlasti otrokom, je na letošnji svetovni dan čebel izdala tudi knjigo Skrivnosti Gospodične Medične. Del teh skrivnosti bo delila v pogovoru z voditeljico Andrejo Čokl po polnoči.
Kako je Jurij Juhant (1984) iz ekonomista/komercialista, ki so mu mačke španska vas, v 10-ih letih dospel do najbolj priljubljenega živalskega oskrbnika Zavetišča Horjul, ki ga vodi z lastnico in intimno partnerko Polono Samec? V tokratnem Nočnem obisku v pogovoru z Liano Buršič, tudi o že skorajda telenoveličnih, a vendarle resničnih kruto-sladkih razsežnostih življenja posvečenega zapuščenim živalim in zavetišču.
Na nočni obisk prihaja dr. Alenka Janko Spreizer, socialna antropologinja, profesorica na koprski Fakulteti za humanistične študije. Študije etničnosti in nacionalizma, še posebej pa antropologija Romov, rasizem in anticiganizem so področja s katerimi se znanstveno ukvarja. Je predstavnica slovenske delegacije v IHRI, Mednarodni zvezi za spomin na holokavst. Z gostjo se bomo pogovarjali o večplastnem pomenu, ki ga imata za romsko skupnost dva letošnja dogodka: premiera kratkega dokumentarnega filma Proud Roma ali Ponosni Romi režiserja Pabla Vege in Beneški umetnostni bienale. Slednji zato, ker prvič v njegovi zgodovini umetnica romskega porekla predstavlja katero od držav. Poljska je namreč za svoj pavilijon izbrala dela slikarke in romske aktivistke Małgorzate Mirge-Tas. Dr. Alenko Janko Spreizer je pred mikrofon povabila Lea Širok.
New York nikoli ne spi, Šanghaj pa nikoli niti ne sede. To so besede gospe Nike Zobec, ki je osem let študirala, delala in živela v Šanghaju. Kako se je znašla v velemestu, ki šteje več kot petindvajset milijonov ljudi? Kako je teklo njeno življenje? Kakšnim spremembam je bila priča? Kako močno jo zdaj vleče nazaj?
Neveljaven email naslov