Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Tokratna Noč šansonov bo vsa v 50-ih letih 20. stoletja. Poslušali bomo šansone Édith Piaf, ki so v tem desetletju nastali v sodelovanju z besedilopiscem Henrijem Contetom, skladateljico Marguerite Monnot, znamenitim šansonjerjem, a tudi skladateljem Gilbertom Becaudom in skladateljem Philippom Gérardom. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Polona Kunaver Ličen in David Ličen sta likovna umetnika, ki sta si za svoje mesto ustvarjanja izbrala Ajdovščino. Njuna galerija in atelje »Lična hiša« sooblikuje utrip mesta. Ne moreš se upreti, da ne bi pokukal vanjo, podobno kot ne moreš mimo pekarne, ko zadiši po svežem kruhu. Organizirata tudi likovne delavnice ter razstave domačih in tujih umetnikov. Kreativen par, ki je ob prihodu treh otrok moral postati še bolj kreativen, bo narisal tokratni nočni program. Še nekaj svoje barve mu bo poskušala dodati gostiteljica Eva Furlan.
Na klepet prihaja primorski kitarist, Teo Collori, ki se je pred leti z zasedbo Momento cigano pogumno podal v vode manouche jazza in gypsy swinga. Do sedaj so izdali že tri albume. Vsi so bili zelo dobro sprejeti tako doma kot tudi v tujini. Lani pa so skupaj z zasedbo Big Banda RTV Slovenija posneli album z naslovom »Gitara Parlante«, ki je izšel konec novembra pri ZKP RTV Slovenija. Ustvarjati unikatno in posebno glasbo v slovenskem prostoru zagotovo prinaša številne izzive, ki jih, glede na uspehe zasedbe, Teo Collori uspešno premaguje. Kakšen je njegov kreativni proces? Kaj je tako čarobnega pri tej zvrsti glasbe? Odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja bo Teo Collori v Nočnem obisku, v družbi odlične glasbe zasedbe Momento CIgano, zaupal Sandiju Horvatu.
Po polnoči bo gostja Nataša Kramberger, pisateljica, novinarka, esejistka, dobitnica številnih domačih in tujih nagrad za literarna dela. Že od nekdaj jo privlači vse, kar je robno, kraji in fenomeni, ki niso obsijani z žarometi; ta trenutek pa se posveča trajnostnemu kmetijstvu. Zanj meni, da je več kot le naš vsakdanji kruh in da je ključni del globalnega ekološkega ravnovesja.
Na nočni obisk pride 48-letni mladenič, ki glasbo ljubi in v njej ustvarja že skoraj 30 let. Odraščal je v Škofji Loki, danes pa živi in ustvarja ob morju, v Strunjanu. V svojem poslu je zahteven do sebe in drugih, v pogovoru velikokrat luciden in neposreden. Marsikatero dekle ga ima za šarmerja sodobnega časa. Njegovo ime je Jan Plestenjak, z njim se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.
Medtem ko njegovi vrstniki nabirajo všečke na družbenih omrežjih, se 20-letni Maj Kerin Colarič vsak dan preobleče v grofa ali princa. Obiskovalce že nekaj časa sprejema na gradu Struga, v začetku meseca pa je ob svojem rojstnem dnevu odprl Vilo Colarič v Kostanjevici na Krki. Staro meščansko hišo, družinsko dediščino, je Maj opremil z baročnim pohištvom in drugo opremo, ki jo lahko obiskovalci tudi preizkusijo. Od kod študentu medijske produkcije ljubezen do baroka, gradov in starin ter kako namerava ta konjiček spremeniti v posel, je pojasnil v pogovoru z Andrejo Čokl po polnoči.
Poslovni bonton v Arabski kulturi je precej drugačen od poslovnega bontona v Evropi. Tega se dobro zavedajo tudi v Slovensko-arabskem poslovnem svetu. Gre za organizacijo, ki razvija trgovinske in gospodarske odnose med Slovenijo in arabskimi državami ter ponuja pomoč pri vzpostavljanju poslovnih stikov med gospodarstveniki. Sedež je v Dubaju, torej v Združenih arabskih emiratih, kjer občasno deluje tudi Karin Pečelin, generalna sekretarka sveta, ki pravi, da je arabski svet trenutno izpostavljen tudi zaradi Expa. Hkrati dodaja, da Dubaj za marsikoga predstavlja Disneyland za odrasle. Kateri so najbolj pogosti ter najbolj napačni stereotipi o Arabcih? Kako je danes spoštovana ženska v tem predelu sveta? Kako uspeti na Bližnjem vzhodu? Z njo se je pogovarjal Marko Rozman.
Peter Purg je pred kratkim postal vršilec dolžnosti dekana Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Je izredni profesor in vodja modula Novi mediji na novogoriški Akademiji umetnosti ter strokovnjak za področje digitalne oziroma medijske ter raziskovalne umetnosti. V nočnem pogovoru bo Nataši Uršič razložil, zakaj so nove umetniške prakse pomembne in kako v današnjem svetu lovimo ravnotežje med humanistiko in računalništvom. Purg je tudi performer oziroma medijski umetnik. Njegovi študentje, med drugim, celo iz podatkov merilnikov vipavske burje ustvarjajo glasbo, če niso na kakšni študijski poti po Evropi, seveda. Če bi želeli povedati, kje vse Peter Purg še predseduje, sodeluje, svetuje, žirira, snuje, kurira in ustvarja, bi porabili preveč prostora. Purg sicer prihaja s Štajerske. S petčlansko družino že sedem let živi v vasici Osek pri Novi Gorici. Ker se ob vsej ljubezni do jezikov in raznolikih kultur trudi tudi s primorskim narečjem, so ga menda že vpisali med prosilce za primorski potni list, a je še brez azila.
Romano Krajnčan večina pozna kot pevko otroških pesmi - leta 1989 je posnela prvo kaseto za otroke z naslovom Romana in Bolhobend ter postala sinonim za pevko avtorskih pesmi za otroke. Posnela je kar 15 kaset in zgoščenk za otroke, ustvarila šest muzikalov in več glasbeno plesnih predstav za otroke ter knjige z notnim zapisom. Vendar je prepoznavnost pridobila že prej kot vokalistka ansamblov 12. nadstropje in Sibila, Kranjskega Dixiland Banda in ansambla Rž. Udeležila se je festivalov Pop delavnica, Slovenska popevka, Melodije morja in sonca ter festivalov Slovenski šanson v letih. Na nočni klepet jo je povabila voditeljica Lucija Grm.
Na nočni klepet prihaja Klara Koradin, Primorka, ki že dobrih 18-let živi v Amsterdamu, kjer si je ustvarila kariero v multinacionalki NBC Universal Media. Spregovorila bo tamkajšnjem življenju, tudi v času korone, o kolesarjenju, o življenjski poti s priznanim producentom in potovanjih, ki jih naravnost obožuje. Posebno mesto v srcu pa ima tudi Slovenija. Po polnoči jo bo gostil Robert Zajšek.
V tokratni Noči šansonov se bomo z Édith Piaf zadrževali v poznih 40-ih in zgodnjih 50-ih letih 20. stoletja. Prvi del noči bomo posvetili šansonom iz operete La p'tite Lili, ki je v zgodnjih petdesetih nastala na podlagi filma iz leta 1927, nato pa bodo sledile pesmi s konca 40-ih in začetka 50-ih let 20. stoletja, ki so jih avtorsko ustvarili Édith Piaf in nekateri njeni stalni skladateljski sodelavci, med njimi najznamenitejša Marguerite Monnot in Michel Emer . K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Dr. Svanibor Pettan je redni profesor in vodja katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, lani pa je prevzel še vodenje Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo. Nocoj se bomo v njegovi družbi podali na Kosovo, natančneje v Prizren, kamor se je leta odpravljal tudi sam, z namenom spoznavanja in preučevanja romske glasbe. Tja se je pred več desetletji odpravil tudi za služenje vojaškega roka, hkrati pa raziskovati glasbo več kultur. "Preučevati in brati o romski glasbi je eno, prav posebno doživetje pa je slišati romsko glasbo v živo", je dr. Pettan zaupal Sandiju Horvatu pred nekaj tedni, preden se je za nekaj mesecev odpravil na Šrilanko. Pot na Kosovo bo v tokratnem Nočnem obisku popestrila tudi glasba kosovskih Romov iz našega bogatega glasbenega arhiva.
Nočna voditeljica Lucija Grm tokrat h klepetu vabi vse ljubitelje poezije, še posebno tiste, ki radi kujete svoje stihe. Skupaj s poslušalci bo prebirala poezijo slovenskih pesnic in pesnikov pred slovenskim praznikom kulture. Nočni program bo tokrat pesniški, glasbeno noto pa mu bo dodal glasbeni urednik Matej Jevnišek.
Na nočni obisk prihaja Arijana Markučič Brecelj: Arijana, rojena Koprčanka je po izobrazbi profesorica italijanščine in sociologije a že več kot trideset let nosilni hrbet DPZN, Društva prijateljev zmernega napredka, enega pomembnejših akterjev nevladnega sektorja v državi. Arijana je torej družbena aktivistka, poznavalka in ljubiteljica filma, organizatorka, svetovalka, administratorka, upravljalka, skrbnica in ekonom. Skratka, ena velika in nepogrešljiva ženska v senci. Zadnja leta vrši funkcijo vodje sanatorija na Klancu pri Kozini z enim samim pacientom, ki je njen mož Marko Brecelj ...
Minuli za gornike črni vikend v gorah odpira marsikatero vprašanje. Zakaj se kljub spodbujanju izobraževanja in skoraj neomejenih možnostih za pridobivanje gorniškega znanja dogaja vedno več nesreč, ki so lahko usodne tudi za tiste, ki prihajajo na pomoč? Kaj je rešitev za izhod iz te situacije? Najprej bomo o problematiki spregovorili s strokovnjakoma, potem ste na vrsti poslušalci s svojimi razmišljanji o gorah in o nevarnostih, ki tam prežijo. Pa tudi s svojimi spomini in odnosom do tega simbola slovenstva. Varno vas bo skozi noč popeljal voditelj Jure K. Čokl.
V nočnem programu bomo s sogovorniki krmarili med pisano besedo - tudi poezijo - in glasbo. Med drugim vam bomo zastavili vprašanje "ali še pišete z roko?". Naša sogovornica v tednu pisanja z roko bo magistra komunikologije, predsednica društva Radi pišemo z roko, Marijana Jazbec, tudi poklicna grafologinja in preiskovalka pisav. Pod pogovor z njo se je ročno podpisala voditeljica Helena Ajdnik!
Ljudje od nekdaj radi pripovedujemo zgodbe. In radi jih poslušamo. Pravljice niso čarobne le za otroke, tudi odrasli radi prisluhnemo pripovedkam na njihovem dolgem potovanju iz roda v rod. Nekoč so šle od ust do ust, potem so jih začeli zapisovati in zapisane so se ohranile vse do danes, ko je pripovedovanje postalo redko darilo, ki ga smo ga v svetu, prežetem s tehnologijo, komaj še kdaj deležni v živo. Pripovedovanje zbrani druščini ob krušni peči ali ob živem ognju sredi narave je bolj kot ne le še nostalgični spomin. Ko pravljice beremo otrokom, se spomnimo tudi svojega otroštva. Vsak izmed nas ima najljubšo, in le redkokdo se ne spominja vseh zgodb , ki so mu v rosnih letih razburkale domišljijo, ga uspavale ali pa navdale z grozo, saj so mnoge pripovedke prežete s hudobci, kruto gosposko, nadnaravnimi pojavi in mnogimi težkimi preizkušnjami njihovih junakinj in junakov. A po pravilu se vedno vse dobro izteče. Resnica in pravica slavita, dobro zmaga. In tudi v žalostnih zaključkih je zmeraj kanec upanja. Slovenske narodne pravljice so pravi zaklad vseh mogočih peripetij in poučnih razpletov, skoznje nas nagovarjajo mitološka bitja, h katerim bi se človek še danes mnogokrat z veseljem zatekel po pomoč. V poznih nočnih urah bomo obudili spomin nanje, nekatere tudi prebrali. Večer bo pospremila čudovita slovenska glasba, ki izvira iz ljudskih pesmi, jih obuja v življenje, ali pa povsem na novo interpretira in jo je izbrala glasbena urednica Teja Klobčar. K sodelovanju so toplo vabljeni tudi poslušalke in poslušalci, da z nami delijo svoje pravljične spomine.
Na Nočni obisk prihaja zelo zgovorna in kreativna Jerneja Trofenik Dimnik. Marsikdo jo pozna pod njenim vzdevkom Cukerpekarca, ki si ga je nadela pred šestimi leti, ko je stopila na samostojno, sladko poslovno pot, ko jo je vedno več ljudi prosilo za torto. »Saj veste, spečeš doma torto, pa je vsem všeč, pa bi jo imela še teta, pa soseda, pa prijateljica in iz teh prijateljskih tort se je rodila strast do peke«, je zapisala na svoji spletni strani. Vendar danes Jerneja ustvarja veliko več kot samo torte. Slaščičam je dodala še vse ostale kulinarične dobrote iz domače kuhinje, s svojimi sledilci na medmrežju pa ne deli zgolj samo recepte sladkih dobrot, ampak njihovo pripravo prikaže tudi v kratkih video posnetkih, ter tako sledi trendom novodobnega poslovanja. Kako ji vse to kot mami in ženi uspeva ob vodenju gospodinjstva in vsakdanjih izzivih ter kateri so trenutni najbolj sladki izdelki iz njene peči bo Jernejo Trofenik Dimnik v sproščenem pogovoru med drugim spraševal Sandi Horvat.
Če sodimo po odzivih na spletu, se marsikdo z gostjo tokratnega Nočnega obiska ne strinja. V noči s sobote na nedeljo bomo v studiu gostili dr. Ano Kroflič. Zaposlena je na Kemijskem inštitutu in preučuje delce v zraku. Pravi, da je vsak delec odveč in lahko škoduje zdravju. S kolegi iz Slovenije in tujine pa je raziskala tudi, kako se po zraku širi in prenaša novi koronavirus. Ko opozori, da bi morali še zlasti v zaprtih prostorih nositi maske, poleg nestrinjanja naleti na odpor in buren odziv. Dr. Ano Kroflič je na nočni pogovor povabil Iztok Konc. Foto: Radio Slovenija, Prvi
Marko Alpner čez dan pretvarja kavo v spletne aplikacije, ponoči pa svoj dom najde pod odri mnogih slovenskih glasbenih skupin, kjer skuša ujeti v svoj objektiv energijo in vzdušje večera. Zadnji dve leti to - iz očitnih razlogov - počne veliko bolj poredko. Marko je glasbeni fotograf, ki med drugim redno fotografira skupine Siddharta, Dan D in Hamo & Tribute 2 Love. Na Primorsko pogosto zaide prav zaradi tega svojega najbolj resnega hobija, kot pravi fotografiji. Lani je bil med drugim tudi v Tolminu na MetalDays, pa v Ribogojnici Fonda. Povedal je tudi, koliko časa je že prek projektov povezan tudi z Big Bandom RTV Slovenija. Na pogovor v studio Radia Koper ga je povabila Anita Urbančič.
Neveljaven email naslov