Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Skupina Šukar velja za eno bolj znanih zasedb pri nas, ki izvaja romsko glasbo. Letos obeležujejo trideset let delovanja. V prvih dneh januarja je izšel dolgo pričakovani novi studijski album Baro ilo oziroma Veliko srce. Nastal je na snemanjih, ki so potekala v studijih Radia Slovenija. Od prvotne zasedbe sta v njej ostala le še Igor Misdaris in Nenad Ljubotina, ki se nam bosta pridružila na nočnem klepetu. Po poti spominov Šukarjev se bo v spremstvu njihove glasbe z gostoma sprehodil Sandi Horvat.
Pravi, da je ekstremno pozitiven in da v vsaki stvari vidi dobro. Star je 42 let, poročen, oče treh hčera. Za njim je petnajst kemoterapij, dvaintrideset obsevanj, trije tedni toplic in osemnajst let od postavitve diagnoze limfom. Povabilo na Nočni obisk je sprejel predvsem zato, da bi tistim, ki se v tem času soočajo s hudo boleznijo, pokazal, da je v življenju možno vse. V noči s sobote na nedeljo je Iztok Konc v nočnem programu gostil Jako Jakopiča.
Na nočni obisk prihaja Maša Klavora, direktorica Fundacije Poti miru v Posočju, občinska svetnica in podžupanja Občine Tolmin, nekdanja predsednica Kluba tolminskih študentov, predvsem pa ljubiteljica doline Soče. Kako gre aktivizem skupaj s funkcionarstvom in (lokalno) politiko in kako jo je pri svojem delu zaznamovala aktivna družina in ljubezen do domačih krajev, se bo pogovarjala z Marišo Bizjak.
Veste, koliko naselij je v Sloveniji? Kar 6.036! In prav vsa je v malo manj kot šestih letih obiskal 30-letni Kranjčan Mitja Lavtar. Na več kot 42.000 kilometrov dolgem podvigu z imenom Projekt Slovenija, ki je po dolžini enak poti okrog Zemlje, je spoznaval kraje, ljudi in navade v vseh koncih Slovenije ter tako kot turistični vodnik in podiplomski študent turizma dobil odličen vpogled v turistično ponudbo in znamenitosti Slovenije. Mimogrede je poleg fotografij krajevnih tabel zbiral še sopomenke za izraz »napiti se« in seveda nova poznanstva.
Epidemija koronavirusa ne vpliva le na telesno, temveč tudi duševno zdravje. Tudi pri mladih. Najnovejše ugotovitve nam bosta razkrila četrtkova nočna gosta, Alenka Seršen Fras in Mitja Muršič s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.
Ves svet si postavlja vprašanje, ali lahko demokrat Joe Biden na predsedniških volitvah v ZDA premaga dosedanjega predsednika, republikanca Donalda Trumpa. Na prejšnjih volitvah se je zdela zmaga demokratske kandidatke Hillary Clinton zagotovljena, a je prepričljivo zmagal Trump, ki mu javnomnenjske raziskave takrat niso pripisovale velikih možnosti. Kako se bo razpletel eden izmed političnih vrhuncev tega leta, bomo neposredno spremljali v nočnem programu na Prvem. Voditeljema Špeli Novak in Juretu K. Čoklu se bo v studiu pridružil Ervin Hladnik Milharčič, iz ZDA pa bo neposredno poročal tudi ameriški dopisnik Andrej Stopar.
Tokratna gostja oddaje Nočni obisk bo mag. Ana Pavlič, politologinja in doktorska študentka politične teorije je programska direktorica, raziskovalka in kolumnistka Inštituta za preučevanje enakosti spolov - IPES, v sklopu katerega je nazadnje raziskovala vzdušja in odnose, ki so se v družinah in partnerstvih ustvarjali med prvim valom epidemije korona virusa pri nas. V tednu, ko se spet zapiramo med štiri stene, v tednu, ko svet pretresa ukinjanje pravic žensk na Poljskem in beležimo porast nasilja, jo je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Ker se poredni covidasti škrat nikakor noče vrniti v svoje skrivališče, poslušalci Prvega še bolj kot sicer pogrešamo pogovor. Zato vas Mojca Blažej Cirej vabi, da poklepetate z njo in poveste, kar vas teži ali veseli. Kako prenašate vse te ukrepe. Vas je strah koronavirusa? Poznate kakšno šalo v zvezi z njim? Kaj mislite o francoskih omejitvenih ukrepih?
Univerza v Novi Gorici letos zaznamuje 25-letnico svojega delovanja. Osrednjo slovesnost, ki bi morala biti prejšnji mesec, so zaradi epidemioloških razmer odpovedali. Na čelu te ustanove je vseh 25 let njenega izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega razvoja dr. Danilo Zavrtanik – najprej je deloval na mestu predsednika predhodnice novogoriške Univerze, danes pa njenega rektorja. In ob tej priložnosti se odpravljamo k njemu na pogovor v baročni dvorec, ki so ga grofje Lanthieriji zgradili leta 1659 in kjer je sedež novogoriške Univerze – v Vipavi. Nočni pogovor bo vodil Valter Pregelj.
Po koncertu Pod lipo od none bo naš gost Gianni Rijavec. Koncert je postavil v romantično okolje svoje kraške domačije, na kateri stoji skoraj dvesto let stara lipa. Mogočno drevo daje številnim rodovom navdih za ustvarjanje in poletno zavetje v senci. Gianniju Rijavcu je dalo tudi navdih za pesem Lipa od none, ki pripoveduje o druženju. Ljudje ga v zadnjem času zaradi pandemije močno pogrešamo. O koncertu Pod lipo od none, glasbi, ki je bila na njem zaigrana, pa tudi o ustvarjanju sicer bo z Giannijem Rijavcem po polnoči govoril Aleš Ogrin.
Na nočni klepet prihaja Maya Peron, mama, babica in pisateljica, ki zase pravi, da je optimističen multipraktik. Razpeta je med Slovenijo in Kanado, tako doma kot v tujini pa jo poznajo po vilinskih simbolih. To so ključi energij, ki na preprost način prebujajo naše sposobnosti in sprožijo zmožnost ustvarjanja življenja po svoji volji. Sliši se zanimivo in zelo preprosto. Vas zanima več? Prisluhnite malo po polnoči, ko jo bo na klepet povabil Robert Zajšek.
Tak je naslov monologa v predstavi Sedem dni, omnibusu človeških usod. Naših usod. Njegova interpretacija zareže v žile. Za vloge v predstavi je nedavno dobil Dnevnikovo nagrado za izjemen igralski dosežek na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Če ga ne ujamete na odru, ga lahko gledate v filmih in nadaljevankah. Njegove interpretacije literature lahko spremljate tudi na naših radijskih valovih. Čeprav je igranje okusil že v gimnaziji, AGRFT ni bil na prvem mestu njegovega študijskega seznama. A je, kot se v življenju pogosto zgodi, naključje poskrbelo, da je pristal prav tam. Njegove številne izjemne igralske stvaritve pričajo, da je šlo za zelo srečno naključje. In tako kot takrat poklic igralca tudi po petnajstih letih dela sprejema z odprtimi čuti, se veseli vsake nove izkušnje, se spopada z odgovornostjo in tremo, doživlja obdobja utrujenosti in si ne dovoli samovščečnosti, ki bi ga zapeljala v rutino. Igralca Mateja Puca je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Jeziki odpirajo svetove, krajšajo razdalje in pišejo zgodbe. Vse to bi zlahka našli tudi v življenju Mete Klinar, ki je že kot študentka slovenščine in francoščine začela s poučevanjem slovenščine kot tujega jezika. Kot Lektorico slovenskega jezika jo je pot odpeljala v Pariz, Gent, Bruselj, Buenos Airesu, Zagreb in Tokyo, zdaj pa že leto dni slovenščino poučuje na ljubljanski univerzi v okviru programa Leto plus, ki je namenjen tujim, redno vpisanim študentom. Pravi, da je hvaležna, da je imela priložnost odkrivati različne svetove poučevanja slovenščine v tujini. Vsaka dežela prinese nekaj svojstvenega in vtisov, takšnih in drugačnih se je seveda nabralo cel kup. S strastno bralko in ljubiteljico smučanja se bomo o tem pogovarjali kmalu po polnoči. Meto Klinar je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Borut Peterlin je eden naših najbolj samosvojih, priznanih in mednarodno uveljavljenih mojstrov fotografije. Širša javnost se ga morda najbolj spomni po na moč prepoznavnem, enkratnem in duhovitem fotografskem urednikovanju pri tedniku Mladina, rubrikah Striptiz in Portret. To je svojevrstna ironija, saj je od nekdaj večji izziv videl v reportažni fotografiji. Peterlin je tudi ustanovitelj Fotopuba, Festivala dokumentarne fotografije, ki je bil prvič organiziran leta 2001, sicer pa diplomant znamenite FAMU, praške Akademije za film, televizijo in umetnost. Podiplomski študij je opravil na Londonskem kolidžu za tisk. Njegov curriculum vitae je zavidljiv. Leta 2000 je prejel štipendijo v Fabrici, Benettonovem raziskovalnem centru za komunikacije, in začel delati s kontroverznim fotografom Olivierom Toscanijem. Svoje fotografije je razstavljal že po vsem svetu (v galeriji Konica-Minolta na Japonskem, galeriji K2 v Turčiji, Martin-Gropius-Bauu v Nemčiji, galeriji Host v Veliki Britaniji, na festivalu fotografije Kaunas v Litvi, v muzeju Doland na Kitajskem, na festivalu Photo Fringe na Poljskem, v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani itn.). Prav po njegovi zaslugi je oživel tudi fotografski studio slovitega celjskega fotografskega mojstra Josipa Pelikana, ki je danes del Muzeja novejše zgodovine Celje. Raziskovanje pionirskih starodavnih tehnik pa ga je začelo zanimati pred skoraj desetletjem, ko je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann in obstal kot uročen pred fotografijami, narejenimi v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot sto sedemdesetimi leti uporabljali pionirji fotografije. Tako se je začel njegov vzpon do ene največjih sodobnih avtoritet tega ustvarjalnega fotografskega postopka. Borut Peterlin je luciden umetnik, ki navdih za svoje ustvarjanje najde v obredjih bivanja v naravi in z njo, prebiranju Eckharta Tolleja in izvajanju metode mrzlega tuširanja in kopanja Wima Hofa. Je tudi oče treh otrok in Indijanec po duhu (opomba avtorice teksta). Njegove ustvarjalne in navdihujoče dogodivščine lahko spremljamo tudi na kanalu na YouTubu s Topshit Photography vlogi. Z Borutom Peterlinom se je pogovarjala Liana Buršič.
35-letna Goričanka Natalija Šaver je umetnica s številnimi darovi: pianistka, skladateljica, klasična in sodobna glasbenica, ki raziskuje ustvarjalno stičišče klasične in sodobne glasbe ter svoje projekte že desetletje nadgrajuje ter umetniško krasi z ustvarjanjem ozračja ob pomoči različnih medijev. Izvira iz glasbene družine. Klavir je začela igrati že pri petih letih, saj je njen oče Benjamin prav tako pianist, glasbenica je tudi njena mama Eleonora. Diplomirala je dvakrat in se nato vključila še v pilotski program Arts Leadership PR pri Doni Gioii na univerzi Južne Kalifornije v Združenih državah Amerike. Po uspešnih projektih, kot so Infinity, Oltremare in Classico, se goriška pianistka zdaj predstavlja z novim z naslovom Atmospherica, ki je pravzaprav njen umetniški manifest. Z Natalijo Šaver se je pogovarjala Tatjana Gregorič.
Betko Šuhel Mikolič ljudje povezujejo s Šmarno goro, čeprav, razen tega, da jo tam lahko srečamo skoraj vsak dan, z njo nima ničesar. Veliko pozornosti je zbudila, ko je v akciji od vzhoda do vzhoda 24 ur hodila na najbolj znano ljubljansko goro po različnih poteh. Njen glas je njeno orodje, ki ga je začela uporabljati že s 16 leti. Kot voditeljica je delala tudi na Radiu Slovenija, kjer bo po dolgih letih znova sedla za radijski mikrofon, ki ga ima še zmeraj tako zelo rada. Ali je ljubezen obojestranska, bo preverjal voditelj Jure K. Čokl.
Dr. Primož Sukič je raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru in razvijalec protiprisluškovalnih sistemov v lastnem podjetju. Govoril bo o čedalje bolj razširjenem pojavu, ki vdira tudi k nam, o ekonomskem prisluškovanju prek mobilnih telefonov oziroma novodobnem poslovnem vohunjenju. Izvedeli boste tudi, zakaj je mobilni telefon tako priročna in preprosta naprava za prisluškovanje?
Kaj vse nam lahko pove tako vsakdanji predmet, kot je ribja konzerva! Tako majhen, a vendar tako poln življenja, človeških usod, veselja in žalosti. Majhne pločevinke zgodovinskega spomina v vseh njegovih družbenih razsežnostih nam razgrinja zbornik Zgodbe iz konzerve, ki je pred kratkim izšel pri založbi ZRC SAZU. Odpirali jih bomo z Martinom Pogačarjem, enim izmed sourednikov in avtorjev tega zanimivega zbornika o preteklosti in svetu, ki si je upal misliti prihodnost. Doktorja znanosti s področja kulturologije in znanstvenega sodelavca na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Epidemija covida-19 je spet v polnem razmahu, vendar se bo prej ali slej končala in vrnili se bomo v življenje, za katerega pa nekateri pravijo, da ne bo nikoli več tako, kakršno je bilo. Kakšno bo življenje po koronavirusu? Katere ukrepe, ki jih moramo zdaj upoštevati, bi bilo pametno obdržati? Kakšne posledice bodo nosili mladi? In nenazadnje, kako se bo spremenil naš pogled na svet? V živo z voditeljem Juretom K. Čoklom takoj po polnoči na Prvem!
Na nočni obisk prihaja član Prešernovega gledališča Kranj. V zadnjih letih se je po mnenju gledalcev in strokovne javnosti izoblikoval v pretanjenega interpreta psihološko najzahtevnejših vlog. Nedavno je prejel gledališko nagrado Duše Počkaj za nastope v uprizoritvah Naš razred, Ob zori in Strahovi. Za sabo ima skupaj 50 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Širše občinstvo ga je med drugim spoznalo v filmu Posledice ter televizijski seriji Reka ljubezni. Smo v času pandemije, ki pomembno kroji usodo ter razvoj gledališča in filma. Pred kakšnimi izzivi je svet igre? Je igralcem težje igrati, če je dvorana napol prazna ali obratno? O vsem tem v pogovoru z igralcem Blažem Setnikarjem, ki ga bo nekaj minut po polnoči gostil Marko Rozman.
Neveljaven email naslov