Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
Še malo, pa bodo po večjih mestih postavili smreke in prižgali praznične lučke. V hladnejših mesecih ob podražitvah energentov začutimo ledene roke, ki nas stiskajo okoli srca. Skrbi res nikoli ne zmanjka, sploh pa ne v času napadov na Ukrajino. Ampak še zmeraj je v ospredju človek, toplina prijateljeve besede.
V Podkraju, vasici nad Ajdovščino na robu Vipavske doline, se je pred 103 leti rodil legendarni slovenski fotograf Edi Šelhaus. Po njegovih stopinjah, gledano seveda iz današnje perspektive, stopa še en Podkrajčan, Alen Milavec, ki se je prav tako izučil za fotografa ter se odločno podal v ta poklic. Naključno srečanje ga je pripeljalo do kolesarskega asa Tadeja Pogačarja in danes je njegov uradni fotograf, kot vrstnika sta stkala tudi pristne prijateljske vezi. Alen Milavec bo svojo zgodbo poklicnega fotografa predstavil v nočnem obisku.
Pred Evropskim tednom zmanjševanja odpadkov bomo izpostavili, kako pomembno je zavedanje, da imamo samo en planet. Podrobneje bomo predstavili StudioKroG kot pilotni projekt, ki poudarja, da rešitev podnebnih sprememb in prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo ni v omejevanju in prepovedovanju, ampak v spodbujanju družbeno odgovornega podjetništva in vzpostavljanja »zdrave tekmovalnosti« osameznikov v družbi. Med drugim ima projekt pomembno vlogo pri reševanju izzivov uporabe zavrženih ladjskih kontejnerjev v poslovne, bivalne, turistične in humanitarne namene. Gostji nočnega programa dr. Marinki Vovk, ekologinji, raziskovalki in direktorici Centra ponovne uporabe bomo med drugim zastavili vprašanje, kako živeti in ustvarjati s čim manjšo porabo virov in energije.
Skrivnosti preteklosti ga vznemirjajo že od malih nog. Raziskovanje mnogoterih plasti zgodovine Slovanov skozi različne vede ga spremlja vso znanstveno kariero. Arheolog, zgodovinar, etnolog in trikratni doktor znanosti, znanstveni svetnik na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, zadnja leta preučuje kulturni genom Slovencev. Ena od tem, ki ga zaposluje v zadnjem času, je tudi staroverstvo, predkrščansko verovanje, ki naj bi organizirano obstajalo še v 20. stoletju. O tem prinašata vrsto pričevanj knjigi Borisa Čoka in Pavla Medveščka. Za strokovno javnost so bila ta odkritja velik izziv. Letos je izšel tematski zbornik – Staroverstvo v Sloveniji med religijo in znanostjo, posvečen prav tem vprašanjem. Andrej Pleterski pa je zgodovino slovenstva širši javnosti približal v knjigi Kdo smo, Ilustrirana zgodovina slovenstva. Izšla je pred dvema letoma. V njej so poleg besedila, ki razgrinja razvoj naroda in jezika ter opozarja na tisočletne korenine slovenstva, tudi ilustracije Janje Rihter, ki z duhovitimi in aktualnimi prebliski bralca spodbujajo k lastnemu premisleku.
V nocojšnjem Nočnem obisku bomo gostili glasbeno ustvarjalko Ani Frece, ki koncertira kot solistka, sodeluje pa tudi z različnimi glasbenimi zasedbami in orkestri. Hkrati je odlična pianistka in organistka, kot glasbena pedagoginja pa svoje znanje prenaša na nove rodove.
Razvijanje zvočne umetnosti za dojenčke in malčke je eno od poslanstev mednarodnega projekta B-AIR, pri katerem sodeluje Radio Slovenija. S tem namenom je v zadnjem času nastalo več zvočnih iger za najmlajše, med njimi je zgodba o morju, ki je izgubilo svojo pesem. Igro je zasnovala režiserka Saška Rakef, izvirno glasbo je napisala skladateljica Bojana Šaljić Podéšva, strokovna sodelavka pri projektu je bila psihologinja Katarina Kompan Erzar. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri programa boste slišali Nejko Selišnik. Kmalu izveste, kdo je gospa s pripravljenostjo na vse, kar prinese ali odnese življenje. Nejka je gospa z nešteto talenti in sposobnostmi. Krasita jo radovednost in neustrašnost pred novimi izzivi.
Ona zgovorna Gorenjka, on ponosen Primorec. 'Ištrijan', če smo natančni. Zdaj skupaj v eni najlepših vasi Slovenske Istre, v Krkavčah, vodita ekološko kmetijo Carcauec, gojita oljke, kakije in ponije. Poročila sta se v tradicionalnih istrskih nošah, zaročno darilo zanjo pa je bil kar oljčni nasad.
Na nočni obisk po polnoči prihaja Bojan Javornik, ki smo ga v vlogi predsednika Zveze ribiških družin Maribor pred dnevi spremljali ob vlaganju ribjega zaroda v staro strugo reke Drave.
Nina Medved se je takoj po diplomi iz germanistike in novinarstva preselila v New York, kjer je s premori živela dobrih deset let. Tam se je prvič srečala z aromaterapijo, ko so jo nekega dne na poti iz šole omamne dišave zvabile v trgovino Enfleurage, najbolj znano newyorško trgovino z eteričnimi olji. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekle, saj je Nina Medved danes ena najbolj strokovno podkovanih in priznanih aromaterapevtk pri nas.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu v prvih dveh desetletij 20. stoletja. Poslušali bomo dva žanra tega obdobja: vélike ljudske valčke in domoljubne pesmi, med šansonjerji pa bom glavno vlogo igral Fragson.
Na nočni obisk prihaja 30-letna logopedinja Jasmin Podveršič, mama dveletnemu sinčku, doma iz Doberdoba na zahodnem robu italijanskega krasa, od koder se je po koncu študija logopedije v Ljubljani in poroki preselila v vasico Čadrg na Tolminskem. Tam z možem Primožem skrbita za družinsko ekološko kmetijo Pri Seljanu, predvsem njune čebele.
Nekaj minut po polnoči v studio prihajata Uroš in Tjaša Steklasa, mlad glasbeni par, ki ustvarja avtorsko glasbo s srcem in predanostjo. Oba sta okusila tudi narodnozabavne vode, v zadnjih letih pa osrečujeta številne mlade pare na porokah in nizata uspešne balade in popevke zabavne glasbe. Njuno življenje zaznamuje velika predanost dobrodelnim dejanjem. V domači hiši jima dela družbo simpatični maček, pred letom pa sta postala tudi starša majhni deklici z imenom Lori.
V prvi uri prihaja na nočni obisk magistrica Vladimira Mesarič, ki jo poznamo kot duhovnico mariborskih evangeličanov. Poleg te opravlja še službo namestnice vojaškega vikarja Slovenske vojske, spregovorila bo tudi o pomenu duhovniške službe in o njenih pogledih na izročilo protestantov.
Z dolgimi počasnimi koraki se nam približuje zima. Sonce nas še malo razvaja, čez praznike nam je podarjeno lepo toplo vreme, ob misli na menjavo ure in zgodnjo temo v naslednjih mesecih nas pa kar malo stisne pri duši. Preživimo par nočnih ur med prazniki skupaj in vsi bomo potem mirneje zaspali.
Tokratna gostja Nočnega obiska je bila filmska kritičarka Anja Banko, katere življenje je s filmom prepleteno že od malih nog, odkar je prvič sedla v dvorano kina Mojca. Njeno življenje se je še naprej prepletalo s filmom in tako je leta 2014 obudila Filofest, pozneje pa na radiu Študent prevzela urednikovanje filmske oddaje Temna zvezda ter začela pisati za najpomembnejši slovenski kritiški reviji Ekran in Kino. Tako je izpopolnila svoje kritiško oko in postala prepoznavno ime med slovenskimi filmskimi kritiki. Ob pisanju kritik je sodelovala pri Animateki in Kinotripu, deluje pa tudi v Kinoteki.
Bohinjska proga med Jesenicami in Novo Gorico je zagotovo ena od najslikovitejših v Sloveniji. Temu so pritrdili tudi pri znanem založniku potovalnih vodnikov Lonely Planet, ki jo je pred šestimi leti uvrstil zelo visoko na seznamu najboljših železniških potovanj na svetu, za katera morda še niste slišali. Znamenitosti, zgodovino in skrivnosti Bohinjske proge, pa Matjaž Marušič razkriva predvsem potnikom na muzejskem vlaku, ki svojo pot zaključi pred novogoriško železniško postajo na Trgu Evrope, katerega polovica je na italijanski strani z imenom Piazza della Transalpina ravno v čast tej železniški progi. Tam že lep čas navdušuje razstava z naslovom Bohinjska proga: Ob Soči po tiru treh narodov. Njen kurator je prav Matjaž Marušič, član Operativne iniciative 110 let Bohinjske proge in tajnik Društva za Bohinjsko-goriško progo, pravi živi leksikon, ki ve o njej povedati marsikaj zanimivega.
Na 94. rojstni dan Radia Slovenija prihaja na nočni obisk odgovorni urednik Prvega Danijel Poslek. V njegovi dosedanji novinarski karieri ga je najbolj zaznamovalo sedem letno obdobje dopisništva s Ptuja. Kot odgovorni urednik bdi nad radijskim programom Prvega, ki poteka 24 ur na dan sedem dni v tednu. Koliko patine je čutiti v oddajah najstarejšega radijskega program pri nas in kako se uvajajo novi novinarski pristopi in nove tehnologije, pa tudi o nogometu, njegovi kratki filmski karieri in življenju med Ptujem in Ljubljano, v nočnem programu po polnoči.
Gost je solo klarinetist orkestra Opere in baleta SNG Maribor Srečko Kovačič. Na bogati, več desetletij trajajoči glasbeni poti, so ga pritegnile različne glasbene zvrsti, od narodno zabavne glasbe, jazza do vodenja pihalnih orkestrov. Kot dirigent Pihalnega orkestra Železarne Ravne je dosegel izjemen uspeh, zlato medaljo s pohvalo na svetovnem prvenstvu orkestrov na Nizozemskem.
Gost oddaje Nočni obisk Klemen Bizjak bo prišel v naš studio iz mednarodnega festivala ocenjevanja žganj v srbskem Pančevem, ki se je odvijalo konec tedna. Je ustanovitelj Društva ljubiteljev domače žganjekuhe, facebook skupine Žganjekuha in poznavalec domačega žganjarstva, ki želi povzdigniti kulturo kuhanja in pitja žganja pri nas na višjo raven. Po letošnji obilni letini sadja bi bila neznanska škoda zdrave in dragocene plodove pustiti zgniti kar pod drevjem, takšno obnašanje do rodovitne narave ni dopustno. A iz dobrih sadežev ni tako lahko nakuhati prijetno, plemenito, kakovostno in okusno žganje. Včasih nastane kisel, moten, pekoč, zelen, prismojen ali še kako drugače slab destilat, ki zaudarja. Za površnost pri žganjekuhi ni prostora. Četudi se znanje o kuhanju žganja prenaša iz roda v rod in je potrebne ogromno vztrajnosti, natančnosti in izkušenosti, pa ima vsak žganjar svojo skrivnost. Nam bo Klemen zaupal kakšno? Da bi tudi Slovenci skušali ovrednotiti mojstrstvo žganjekuhe, druženja ob njej, podobno kot to ponosno počno južneje od nas in bi tej obrti namenili mesto, ki ji pripada, bomo govorili po polnoči. K poslušanju vabi voditeljica Vesna Topolovec.
Neveljaven email naslov