Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
Tina Resman je mlada, nadobudna igralka, ki jo širša javnost počasi, a vztrajno spoznava preko gledaliških odrov. Na začetku letošnjega leta je med drugim nosila eno glavnih vlog v predstavi ljubljanske Drame Vse OK, trenutno pa jo lahko občudujemo na odru mariborske drame v predstavi Elektri pristoji črnina. Poleg tega je tudi pesnica. Skupaj z Jeleno Lasan sta pred kratkim izdali pesniško zbirko za otroke z naslovom Kalaru, po diplomi, s katero je postala diplomirana igralka, pa na Akademiji za gledališke, radio, film in televizijo nadaljuje z magistrskim študijem, in sicer na smeri gledališko petje.
Aleksandra Pavlovič (rojena 1978) je osnovno glasbeno izobrazbo dobila v Glasbeni šoli Postojna, kasneje v Glasbeni matici v Trstu. Ob gimnaziji v Postojni je šolanje klavirja nadgrajevala na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v Italiji pri profesorju Sijavušu Gadžijevu. Leta 1997 je nadaljevala študij na Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, kjer je leta 2002 diplomirala in istega leta kot najuspešnejša tuja študentka vpisala podiplomski študij. Njeni profesorji so bile ugledne osebnosti, kot so Lev Naumov, Vladimir Viardo in Andrej Diev. Med študijem v Rusiji je spoznala moža Andreja Pavloviča, s katerim imata tri otroke in zadnja leta živijo v Ljubljani. Več let je bila zaposlena na Glasbeni šoli Nova Gorica in Centru Emil Komel Gorica, trenutno je zaposlena v Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani, korepetira pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že od mladih let dalje redno nastopa na solističnih recitalih in v različnih komornih zasedbah v prestižnih dvoranah doma in v tujini. Pri tem sodeluje s priznanimi glasbeniki iz Slovenije in Rusije. Njena izrazna širina ter spoštovanja vreden občutek do odrskega partnerstva jo uvrščata med iskane in cenjene komorne glasbenike in korepetitorje. Tenkočutna, tehnično podkovana glasbena umetnica je tudi izvrstna klavirska pedagoginja, ki v razredu ustvarja kreativno vzdušje in občudujočo komunikacijo z otroki, saj z navdihom sledi umetniški podobi glasbenega učnega gradiva in tako sproščeno inspirira učence k vztrajnosti v iskanju lepot v klavirski igri. V prostem času pa svojo pozornost deli na številna druga področja: predava na strokovnih forumih, pripravlja radijske oddaje, se poglablja v podrobnosti glasbene zgodovine, piše nenavadne eseje, v katerih se pogovarja s posebneži v glasbi in z njimi vzpostavlja dialog (Prometeji glasbe v reviji Glasna), prevaja strokovne knjige (A. Boissier, Liszt pedagog; S. Isserlis, Kje je pristala Beethovnova obara?). Radovednost, spontanost, kreativnost, pustolovski duh, bujna domišljija jo navdihujejo pri oblikovanju številnih novih projektov, v katerem se večkrat prepletajo glasba, poezija in ples. »Mislim, da vse, kar počnemo v življenju, je v resnici večno iskanje. Sploh ni pomembno, kaj počnemo. Ali igramo klavir ali učimo učenca ali prevajamo poezijo. Vsaj pri meni je vedno na prvem mestu navdih. Seveda ta ni vedno prisoten. A največja umetnost je, da ga znaš poiskati kjerkoli, kadarkoli in v tistem trenutku, ko ga rabiš. In jaz poskušam tako živeti, da karkoli počnem, je ta navdih vseprisoten. Ne morem se omejiti na to, da rečem, da sem pianistka ali učiteljica ali kaj drugega. Jaz zase pravim, da sem arheolog. Nekoč v otroštvu sem to izjavila profesorju Gadžijevu, ko me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Menim, da sem ta arheolog tudi ostala v vsem, kar počnem. Nenehno kopljem. Tudi, ko napišem članek in le-ta izide ... preberem ga in spet izkopljem še eno novo resnico in spoznam sebe v še eni novi luči, v kateri se nisem poznala, ko sem ta članek oddala. Sem nenehno v tem iskanju nekega iskanja in zaljubljenosti. To je še eno srečanje v mojem življenju. Profesor Vladimir Viardo, moj profesor v Moskvi, nas je pravzaprav naučil, da karkoli počneš, se moraš v to zaljubiti. Ni nujno, da je to stanje zaljubljenosti v določenega človeka, lahko si zaljubljen v Roberta Schumanna, ki ga ni več med nami. Teh zaljubljenosti je zelo veliko, odvisno od vremena, od lune, od tega, kako se počutim. Prepričana sem, da je to stanje zelo ustvarjalno in mislim, da se ga da vedno dobiti in sploh ni pomembno, kaj počneš. In kaj sem se naučila pri učencih, ki pridejo v moj razred in jih nikoli ne izbiram. Sama namreč menim, da se vsak dan srečujemo točno s tistimi ljudmi, katerim mi lahko nekaj damo in ki nam oni nekaj dajo. In dokler ne ugotoviš ... včasih učiš vrsto let nekega učenca, ki mu nikakor ne gre in meni je povsem jasno, da sva midva skupaj z nekim razlogom. Če nisva še dojela, zakaj sva skupaj, morava tu še ostati. In običajno se prav na take učence najbolj navežem, ne vem sicer, zakaj, a se mi zdijo te stvari še veliko globje, kot si predstavljamo,« je povedala Aleksandra Pavlovič, ki včasih celo pomisli, kaj bi postala v življenju, če ne bi bila pianistka. »No, če bi bila bolj suha, bi zagotovo bila balerina. Vrsto let sem si zato želela sodelovati s plesalcem. Čeprav dejansko sama ne obvladam giba, pa ob baletu v sebi čutim nekaj, kar mi je izredno blizu. Sodelovanje s plesalcem pomeni, da to, kar jaz naredim z zvokom, z glasbo, s čutenjem, ki se prelije v zvok, plesalec materializira v svoj gib. Ko je pred kratkim Milan Tomášik slišal mojo izvedbo treh preludijev Vladimirja Lovca, me je vzpodbudil za oblikovanje nekega novega skupnega projekta. Že po prvih vajah sem bila očarana, saj je njegov gib bistveno vplival na mojo interpretacijo. In to je naravnost fascinantno.« Sicer pa ima Aleksandra, ob možu Andreju, hčerkah Polini in Arini in sinu Ivanu, številne ljubezni in vzornike. Skladatelji Modest Musorgski, Robert Schumann, Aleksander Skrjabin, pianistka Marija Judina, pisatelj, satirik in pesnik Danijel Ivanovič Harms jo navdihujejo tako pri igranju kot pisanju, stanje zaljubljenosti pa želi vzpostavljati tudi z vsemi, s katerimi deli koncertni oder. To so lahko mnogi doživeli v obdobju, ko je muzicirala z vrhunskim ruskim violončelistom Olegom Bugaevim (z njim je tudi izdala zgoščenko v založbi MKD Soglasje): »Nekoč me je po koncertu celo nekdo vprašal, če je Oleg moj mož. In če dobiš tako vprašanje, pomeni, da si dosegel maksimum odrske resničnosti. Če so poslušalci pomislili, da sva zaljubljena, pomeni, da si na odru tako zelo resnično izvajal glasbo.«
Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv.
Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv. Po poti kreativnega razmišljanja bo z gostjo hodil Sandi Horvat.
V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.
V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Pogovor z virologinjo mag. Katarino Prosenc Trilar, ki je nekaj časa delala pri Svetovni zdravstveni organizaciji
Nočni program, ki ga pripravljamo v studiu RA KP bo glasbeno naravnan. V studio prihaja Platana, ena bolj prepoznavnih obalnih zasedb, ki je nastala poleti leta 1972. Ustanovila sta jo Armando Baruca in Vili Bertok v Koštaboni. Všečnost in neizmerna energija številnih članov zasedbe, sedemintrideset se jih je skozi leta izmenjalo, sta tista dejavnika, ki sta botrovala dejstvu, da je bila Platana v naslednjih petdesetih letih nepogrešljiva na plesih in šagrah v obmorskih krajih in vaseh. Ob zlatem jubileju aktualna zasedba Platane, Armando Baruca, Adriano Baruca, Ervin Može in Marino Marinac, napoveduje veličastni koncert z naslovom Zlati časi. Ta se bo zgodil na velikem odru dvorane OŠ Koper, 5. novembra 2022, ob 20. uri. Nocoj pa Platana z nami v prvi uri nočnega programa RA SLO …
Zeleni in trajnostni turizem v povezavi z ohranjanjem in predstavljanjem kulturne in naravne dediščine, je zapisan v razvojnih načrtih marsikatere slovenske občine. Projektu »Ljubljanica« je Unesco podelil znak najboljših praks za podvodno arheologijo v svetovnem merilu. Kako daleč ali kako blizu je Nauportus oziroma Vrhnika pridobitvi Centra za podvodno arheologijo in uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine? Kaj pomeni oblikovanje »zelenega prstana«? Ali je realna širitev Notranjskega regijskega parka do meja Ljubljanskega barja? Kako plovnost Ljubljanice uskladiti z varovanjem kulturne dediščine in interesi lokalnih skupnosti? Gosta nočnega programa sta bila nekdanji vodja projekta »Moja Ljubljanica« in oblikovalec celostnih prostorskih rešitev Janko Skodlar in trajnostni bojevnik dr. Benjamin Leskovec.
V Mariboru že dve leti deluje Svet za starejše pri mariborski občini. Sestavljajo ga predstavniki organizacij starejših občanov in upokojencev z namenom izboljšati ponudbo mesta za to ranljivo skupino prebivalstva. Pobude že nekaj časa sprejemajo na poseben telefon, nedavno pa so odprli tudi sprejemno pisarno.
Aleksij Kobal je v svojem jedru zavezan slikanju, a njegovi pogledi suvereno drsijo tudi čez druge pokrajine umetnosti – skozi video, glasbo in pisano besedo. Zvok ga je našel dobesedno med železjem, s katerim se je začel poigravati in nazadnje izdelal flavto in dva saksofona. Potem je glasbo raziskoval kot član skupine The Stroj. Čeprav je zdaj spet zavezan svojemu osnovnemu poklicu slikarja, ga zvoki iz preteklosti kdaj še vedno obiščejo. Tako sta letos nastala glasbena kompozicija in video z naslovom Alamut. Spomladi pa je izšel tudi njegov drugi roman Topologija zlatoroga. S slikarjem, glasbenikom in pisateljem Aleksijem Kobalom se bomo podali na nočno plezalno avanturo po intrigantni psihološki zgodbi o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.
Pred govorjenim, racionalnim jezikom, nastopi jezik intonacije, ritma, različnih registrov in melodije. Prav zvočna stimulacija, ki jo tvorijo glasba, besede, fonemi in zvok predmetov iz okolja, znatno vpliva na otrokov zgodnji čustveni, kognitivni, socialni in motorični razvoj. S tem namenom je v okviru mednarodnega projekta B Air za dojenčke in malčke med 6. in 18. mesecem starosti nastala radijska igra z naslovom Glasbena kuhinja. V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihajajo ustvarjalke igre in spremne besede: avtorica libreta in režiserka Tajda Lipicer, skladateljica izvirne glasbe Alenja Pivko Kneževič in strokovna sodelavka projekta, doktorica psihologije in glasbenica Katarina Habe. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V nočnem klepetu bo naša gostja muzikologinja Helena Filipčič Gardina, dilomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V tem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti prirejajo ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca.
Kristino Galun poznajo številni obiskovalci Knjižnice Domžale in njenih enot. A Kristina ni le knjižničarka, je ljubiteljica domoznanstva, zbirateljica lokalne zgodovine in zgodb, ukvarja se s fotografijo, slikanjem, piše članke, poje, Slovencem predstavlja japonsko gledališče kamišibaj.
Na nočni obisk prihaja Gaber Marolt, bobnar skupine Nude, ki bo prihodnje leto praznovala trideset let. Je podjetnik, doma in v tujini priznan predavatelj in trener NLP nevrolingvističnega programiranja in avtor pravkar izdane knjige Vzgoja in učenje z manj stresa.
Za zbirko kratke proze Obvoz je letos prejel nagrado festivala Novo mesto short. Liki v zgodbah so običajni ljudje, srečujejo se na postajališčih in peronih, na ulicah in v kavarnah, zaspano se spogledujejo na zgodnjih jutranjih vožnjah, ki jih po dobro znanih cestah vodijo v službo. Če se seveda ne zgodi obvoz, ki jih zdrami iz navajenosti in za nekaj dolgih minut pretrese rutino. Vendar so ti ljudje običajni le na prvi pogled. Bolj ko spoznavamo njihovo potovanje, bolj nam postaja jasno, da bivajo med sanjami in budnostjo, preveva jih tesnobno občutje, da s svetom, ki ga motrijo z roba, nekaj ni v redu. Odmikajo se od njega v nekakšno pasivnost, a ga v sebi še kako intenzivno opazujejo in doživljajo. Avtor nas subtilno vodi skozi njihove zgodbe in nam obenem z lirično globino riše prostore urbanih in obrobnih pokrajin, skozi katere drsijo liki, zatopljeni v svoj miselni tok. Vasi in hiše, ki so nam nekako znane, perone, na katerih smo čakali avtobus, ulice, na katerih vsak dan srečujemo iste ali nove neznance.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Večino pozornosti bomo tokrat namenili žanru, ki so mu rekli Pesmi igralk in avtorjev. Gre za pesmi, ki so jih izvajale igralke, dramske pripovedovalke in pevke in je bila zanje značilna svojevrstna izvedba, ali pa so jih peli pesniki, ki so zanje napisali besedila. V drugem delu noči pa bomo poslušali tiste šansone, ki so žanrsko označeni kot véliki ljudski valčki.
Neveljaven email naslov