Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Sodobnost, 2017
Tema incesta se je pri Evaldu Flisarju pojavila že na pisateljskem začetku, v sočasnih in na isto temo ubranih romanu Mrgolenje prahu in drami Kostanjeva krona s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, potem je doživela veliko predelav in odbojev, tudi takšnih, kjer v etično razrahljani družbi prihaja do funkcijsko incestnih odnosov znotraj svaštva, fatalne ženske zapeljujejo svake in taste. Po obsežnem dramskem, proznem in potopisnem opusu se Flisar zdaj vrača k začetkom in Greh je samo z njegovo današnjo veščino, obogatenim razumevanjem in kilometrino izpisana začetna literarna iniciacija, kot bi šlo za čez predlogo prepisano in fabulativno predelano verzijo njegovega proznega prvenca.
Marsikaj je v njem izpuščeno, kompozicijsko drugače postavljeno, nekatere osebe so izbrisane. Bolj kot v predlogi je očitno, da je Janek, glavni protagonist romana, ki ima že na začetku realiziran ojdipovski odnos z materjo in je potem obtožen uboja njenega ljubimca, ki je funkcijsko skoraj njegov krušni oče in skrbnik, nedolžen. Da si je zaklani sodil sam, poudarjena je tudi njegova pasivnost pri ženskah, ki ga od matere naprej vse izkoriščajo, če ne drugače, kot objekt preučevanja in zgled njihovih psiholoških teorij.
Flisar v Grehu pripoveduje o ciganski družini, ki se zaradi očetovega požiga doma, ki naj jih prisili v nomadsvo, preseli. Janeka dobi v kremplje tipična flisarjevska ženska, manipulantska in lažniva mati. Sestra se daje fantalinom za male denarje in to je prikaz tistega sveta, ki ga je v nekaterih svojih romanih kasneje popisoval tudi Feri Lainšček. Naslednja Janekova ženska je poročena, mož odsoten, in ona Janeka v zameno za obljubo ljubezni prepriča, da krade iz hiše, medtem ko ona zabava lastnika, potem pa ga v hipu namoči pred miličniki, ki raziskujejo krajo. Janek odide v mesto, vendar se mu tam ne izide, ima napade besnila in mi vemo, da je to zaradi nepredelanega in travmatičnega odnosa z materjo. Ob prihodu domov po neuspešnem študiju se zadeva še zaostri, za zakol nadomestnega očeta obtožijo Janeka in sledi traktat preiskovalnega sodnika o divji in neukrotljivi, vnaprej s krivdo obremenjeni naturi. Vendar to ni samo zgodba o zli ciganski sreči in družbenih predsodkih, o tem, kako se posameznik vkopava v zlo medtem ko steguje roke proti dobremu in svetlemu, je tudi prikaz družbe, ki je izgubila svojo kohezivnost. Še bolj je to poudarjeno v naslovu predhodnice Kostanjeva krona, tam se Janek loti starega drevesa, ki starovercem in poganom, čeprav hodijo v cerkev, pomeni temelj skupnosti, v katero Janek ne sodi in se zato nalašč sam izloči s posekom najsvetejšega.
Danes beremo roman kot pričevanje o civilizaciji, ki je izgubila svoje korenine. Janek predstavlja iracionalno silo, njegovo vedenje je nebrzdano, hkrati ga obremenjujejo s krivdo tudi tam, kjer je nedolžen. Flisarjevo pisateljsko pozornost bolj kot socialna plat pritegujejo civilizacijski temelji, eden od njih je prepoved incesta, in raziskuje, kaj se s kršenjem te osnovne zapovedi zgodi na družbeni in kaj na individualni ravni. Seveda pa že samo vračanje k proznim začetkom, ki spominjajo na nekatera Šeligova dela o božjih otrocih in drugače obdarjenih, z motivom incesta pa tudi na zgodnjega Žabota in njegovo Bukovsko mater, dokazuje, kako pomembna je tematika za Flisarja in tako je Greh bolj osebno angažiran, presunljiv in psihološko poglobljen kot nekateri njegovi romani iz mednarodnega in kozmopolitskega dogajalnega prostora.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Neveljaven email naslov