Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Gregor Podlogar
Bere Lidija Hartman.
Prevedli Veronika Pflaum in Irena Vilfan Bruckmüller; Ljubljana : Slovenska matica, 2017
Zakaj ima knjiga priznanega avstrijskega zgodovinarja akademika Ernsta Bruckmüllerja naslov Avstrijska zgodovina in ne kar Zgodovina Avstrije? Ker država Avstrija obstaja šele od leta 1918, najprej kot Republika nemška Avstrija, leto zatem pa je s saintgermainsko mirovno pogodbo dobila ime Republika Avstrija. Ernst Bruckmüller, nekdanji profesor na Inštitutu za gospodarsko in družbeno zgodovino dunajske univerze, pa v delu Avstrijska zgodovina predstavlja politični, družbeni in gospodarski razvoj na ozemlju današnje Republike Avstrije od najstarejših naselitvenih sledi neandertalcev pred 250.000 leti prek prvega imenovanja Avstrije kot Ostarrichi v listini iz leta 996 do vključno Druge republike vse do današnjih dni; delo se sicer zaključi s pogledom v negotovo prihodnost: »[…] ali bo integracija priseljencev, ki so se priselili v zadnjih dveh desetletjih, v avstrijski narod uspešna in obvladljiva, se bo pokazalo šele v prihodnosti.«
Problematiko zapisovanja avstrijske zgodovine avtor pojasnjuje v predgovoru. Kot že rečeno, se delo, ki je nastajalo na Dunaju in v Ljubljani, osredotoča na zgodovino, povezano z ozemljem današnje Republike Avstrije, saj je, kot piše Bruckmüller, »večina imen držav in dežel v Evropi posneta po imenih prebivalcev: Francija – vladavina Frankov, Slovenija – država Slovencev, Nemčija – dežela Nemcev. Ime države in dežele Avstrije pa se ne opira na ime ljudstva, temveč je podobno kot ime Nizozemske … geografski konstrukt.« Avtor ob tem poudarja, da se je sredi 11. stoletja oblikovalo deželno ime Osterrich – Österreich, kasneje pa je vojvodina Avstrija dobila latinsko ime Austria, jezikovni hibrid germanskega korena in latinske končnice. Bruckmüller skozi delo Avstrijska zgodovina postopoma, a precej hitro prehaja skozi tisočletja vse do zgodnjega srednjega veka, do začetka šestega stoletja, od tod dalje, vključno s Karantanci, ki, kot zapiše, niso bili na več kot 35 odstotki sedanjega avstrijskega ozemlja, pretresa zgodovino skozi vsako stoletje posebej, vse do danes; in to dobesedno, saj avtor omenja tudi podelitev najvišje nemške književne nagrade leta 2017 avstrijskemu pisatelju Robertu Menasseju za roman Prestolnica in avstrijske parlamentarne volitve istega leta, ki so prinesle, če citiramo avtorja, »jasno zmago novemu vodji Avstrijske ljudske stranke Sebastianu Kurzu«. Z vidika slovenskega bralca je delo zanimivo, ker avtor predvsem od srednjega veka dalje vključuje tudi zgodovino Slovencev. Tako je tu na primer zapis o Celjskih grofih in njihovem odnosu do Habsburžanov, katerim je sicer odmerjeno precej prostora, pa zapis o Zedinjeni Sloveniji, potem so tu še omembe umetnikov, predvsem literatov od Frana Levstika do Florjana Lipuša. Na sploh velja izpostaviti, da delo odlikuje vključevanje ne zgolj političnega, gospodarskega ali družbenosocialnega vidika nekega obdobja, temveč tudi analize kulture in umetnosti ter umetnikov in njihovega pomena za nek čas. Knjiga, ki vsebuje tudi nekaj slikovnega gradiva, je delo strastnega in predanega raziskovalca zgodovine. Napisano je razločno in tekoče ter podkrepljeno s pomembnimi primarnimi viri in faktičnimi podatki, ki pri bralcu ustvarjajo jasno sliko neke dobe oziroma nekega zgodovinskega dogodka. A vendar ob branju Avstrijske zgodovine Ernsta Bruckmüllerja prihaja na plan misel angleškega zgodovinarja Edwarda Halletta Carra, da je zgodovina zgodovinarjev odnos do zgodovinskih dejstev.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar
Bere Lidija Hartman.
Prevedli Veronika Pflaum in Irena Vilfan Bruckmüller; Ljubljana : Slovenska matica, 2017
Zakaj ima knjiga priznanega avstrijskega zgodovinarja akademika Ernsta Bruckmüllerja naslov Avstrijska zgodovina in ne kar Zgodovina Avstrije? Ker država Avstrija obstaja šele od leta 1918, najprej kot Republika nemška Avstrija, leto zatem pa je s saintgermainsko mirovno pogodbo dobila ime Republika Avstrija. Ernst Bruckmüller, nekdanji profesor na Inštitutu za gospodarsko in družbeno zgodovino dunajske univerze, pa v delu Avstrijska zgodovina predstavlja politični, družbeni in gospodarski razvoj na ozemlju današnje Republike Avstrije od najstarejših naselitvenih sledi neandertalcev pred 250.000 leti prek prvega imenovanja Avstrije kot Ostarrichi v listini iz leta 996 do vključno Druge republike vse do današnjih dni; delo se sicer zaključi s pogledom v negotovo prihodnost: »[…] ali bo integracija priseljencev, ki so se priselili v zadnjih dveh desetletjih, v avstrijski narod uspešna in obvladljiva, se bo pokazalo šele v prihodnosti.«
Problematiko zapisovanja avstrijske zgodovine avtor pojasnjuje v predgovoru. Kot že rečeno, se delo, ki je nastajalo na Dunaju in v Ljubljani, osredotoča na zgodovino, povezano z ozemljem današnje Republike Avstrije, saj je, kot piše Bruckmüller, »večina imen držav in dežel v Evropi posneta po imenih prebivalcev: Francija – vladavina Frankov, Slovenija – država Slovencev, Nemčija – dežela Nemcev. Ime države in dežele Avstrije pa se ne opira na ime ljudstva, temveč je podobno kot ime Nizozemske … geografski konstrukt.« Avtor ob tem poudarja, da se je sredi 11. stoletja oblikovalo deželno ime Osterrich – Österreich, kasneje pa je vojvodina Avstrija dobila latinsko ime Austria, jezikovni hibrid germanskega korena in latinske končnice. Bruckmüller skozi delo Avstrijska zgodovina postopoma, a precej hitro prehaja skozi tisočletja vse do zgodnjega srednjega veka, do začetka šestega stoletja, od tod dalje, vključno s Karantanci, ki, kot zapiše, niso bili na več kot 35 odstotki sedanjega avstrijskega ozemlja, pretresa zgodovino skozi vsako stoletje posebej, vse do danes; in to dobesedno, saj avtor omenja tudi podelitev najvišje nemške književne nagrade leta 2017 avstrijskemu pisatelju Robertu Menasseju za roman Prestolnica in avstrijske parlamentarne volitve istega leta, ki so prinesle, če citiramo avtorja, »jasno zmago novemu vodji Avstrijske ljudske stranke Sebastianu Kurzu«. Z vidika slovenskega bralca je delo zanimivo, ker avtor predvsem od srednjega veka dalje vključuje tudi zgodovino Slovencev. Tako je tu na primer zapis o Celjskih grofih in njihovem odnosu do Habsburžanov, katerim je sicer odmerjeno precej prostora, pa zapis o Zedinjeni Sloveniji, potem so tu še omembe umetnikov, predvsem literatov od Frana Levstika do Florjana Lipuša. Na sploh velja izpostaviti, da delo odlikuje vključevanje ne zgolj političnega, gospodarskega ali družbenosocialnega vidika nekega obdobja, temveč tudi analize kulture in umetnosti ter umetnikov in njihovega pomena za nek čas. Knjiga, ki vsebuje tudi nekaj slikovnega gradiva, je delo strastnega in predanega raziskovalca zgodovine. Napisano je razločno in tekoče ter podkrepljeno s pomembnimi primarnimi viri in faktičnimi podatki, ki pri bralcu ustvarjajo jasno sliko neke dobe oziroma nekega zgodovinskega dogodka. A vendar ob branju Avstrijske zgodovine Ernsta Bruckmüllerja prihaja na plan misel angleškega zgodovinarja Edwarda Halletta Carra, da je zgodovina zgodovinarjev odnos do zgodovinskih dejstev.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov