Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Lidija Hartman.

Prevedli Veronika Pflaum in Irena Vilfan Bruckmüller; Ljubljana : Slovenska matica, 2017

Zakaj ima knjiga priznanega avstrijskega zgodovinarja akademika Ernsta Bruckmüllerja naslov Avstrijska zgodovina in ne kar Zgodovina Avstrije? Ker država Avstrija obstaja šele od leta 1918, najprej kot Republika nemška Avstrija, leto zatem pa je s saintgermainsko mirovno pogodbo dobila ime Republika Avstrija. Ernst Bruckmüller, nekdanji profesor na Inštitutu za gospodarsko in družbeno zgodovino dunajske univerze, pa v delu Avstrijska zgodovina predstavlja politični, družbeni in gospodarski razvoj na ozemlju današnje Republike Avstrije od najstarejših naselitvenih sledi neandertalcev pred 250.000 leti prek prvega imenovanja Avstrije kot Ostarrichi v listini iz leta 996 do vključno Druge republike vse do današnjih dni; delo se sicer zaključi s pogledom v negotovo prihodnost: »[…] ali bo integracija priseljencev, ki so se priselili v zadnjih dveh desetletjih, v avstrijski narod uspešna in obvladljiva, se bo pokazalo šele v prihodnosti.«

Problematiko zapisovanja avstrijske zgodovine avtor pojasnjuje v predgovoru. Kot že rečeno, se delo, ki je nastajalo na Dunaju in v Ljubljani, osredotoča na zgodovino, povezano z ozemljem današnje Republike Avstrije, saj je, kot piše Bruckmüller, »večina imen držav in dežel v Evropi posneta po imenih prebivalcev: Francija – vladavina Frankov, Slovenija – država Slovencev, Nemčija – dežela Nemcev. Ime države in dežele Avstrije pa se ne opira na ime ljudstva, temveč je podobno kot ime Nizozemske … geografski konstrukt.« Avtor ob tem poudarja, da se je sredi 11. stoletja oblikovalo deželno ime Osterrich – Österreich, kasneje pa je vojvodina Avstrija dobila latinsko ime Austria, jezikovni hibrid germanskega korena in latinske končnice. Bruckmüller skozi delo Avstrijska zgodovina postopoma, a precej hitro prehaja skozi tisočletja vse do zgodnjega srednjega veka, do začetka šestega stoletja, od tod dalje, vključno s Karantanci, ki, kot zapiše, niso bili na več kot 35 odstotki sedanjega avstrijskega ozemlja, pretresa zgodovino skozi vsako stoletje posebej, vse do danes; in to dobesedno, saj avtor omenja tudi podelitev najvišje nemške književne nagrade leta 2017 avstrijskemu pisatelju Robertu Menasseju za roman Prestolnica in avstrijske parlamentarne volitve istega leta, ki so prinesle, če citiramo avtorja, »jasno zmago novemu vodji Avstrijske ljudske stranke Sebastianu Kurzu«. Z vidika slovenskega bralca je delo zanimivo, ker avtor predvsem od srednjega veka dalje vključuje tudi zgodovino Slovencev. Tako je tu na primer zapis o Celjskih grofih in njihovem odnosu do Habsburžanov, katerim je sicer odmerjeno precej prostora, pa zapis o Zedinjeni Sloveniji, potem so tu še omembe umetnikov, predvsem literatov od Frana Levstika do Florjana Lipuša. Na sploh velja izpostaviti, da delo odlikuje vključevanje ne zgolj političnega, gospodarskega ali družbenosocialnega vidika nekega obdobja, temveč tudi analize kulture in umetnosti ter umetnikov in njihovega pomena za nek čas. Knjiga, ki vsebuje tudi nekaj slikovnega gradiva, je delo strastnega in predanega raziskovalca zgodovine. Napisano je razločno in tekoče ter podkrepljeno s pomembnimi primarnimi viri in faktičnimi podatki, ki pri bralcu ustvarjajo jasno sliko neke dobe oziroma nekega zgodovinskega dogodka. A vendar ob branju Avstrijske zgodovine Ernsta Bruckmüllerja prihaja na plan misel angleškega zgodovinarja Edwarda Halletta Carra, da je zgodovina zgodovinarjev odnos do zgodovinskih dejstev.