Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dušan Marolt: Gasovi žensk

11.03.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

Domžale : Manični poet, 2019

Knjižica z naslovom Glasovi žensk je tretja pesniška zbirka Dušana Marolta. V prvenki z naslovom Tudi tulipani ovenijo so prevladovali družbeni in mestni odzveni, v drugi zbirki Doživetja naseljenosti pa se je pesnik ukvarjal z ljubeznijo in spolnostjo. In nekaj duha iz druge zbirke je čutiti tudi v zbirki Glasovi žensk.
Ni prav pogost pojav v slovenskem pesništvu, da bi se pesnik oglasil v ženski obliki ali da bi se izražal kot ženska. A Dušan Marolt počne prav to: poženšči se in v pesmih brez ločil in velikih začetnic ter v prostem verzu razpre obširno pahljačo ženstvenih čustvovanj, dojemanj in doživljanj. In v tem početju ostaja prvinski oziroma prvinska. Seveda je veliko vprašanje, ali bi prepoznali moškega v teh pesmih, če ne bi bil objavljen, a to je samo stranski pomislek. Obseg ženskega še najbolj nazorno prikaže predzadnja pesem Imenik smerokazov, ki je sestavljena iz samih imen znanih Slovenk z vseh področij: od Ivane Kobilce do Mirjam Kalin, od Franje Bojc Bidovec do Suzane Tratnik, od Lili Novy do Ite Rine. Izjem v smislu kakršnegakoli vrednotenja tako rekoč skorajda ni. Izjeme so le v odrinjenosti sodobnega zgodovinskega spomina, ko se svet in predstave deli na moške in ženske, na več ali na manj, na osprednje in obrobne. Odlika tega pesnjenja je v tudi v tem, da pesnik ne izpostavlja kake ženske zapostavljenosti in da pesnjenje ni feministično obarvano. Dušan Marolt namreč upesnjuje mnoga ženska stanja. Pesem Na mladih svet stoji se začne z vrsticami: »jaz sem mlada // rojena iz maternice / ki je bila polepljena s posterji / in okrašena s sponkami // jaz ne hodim na ulice // s pločevinko in toastom / ždim pred ekrani / najemniškega udobja / in štejem kalorije«.
Takšen lik sodobne ženske prevladuje v skoraj vseh pesmih. To je ženska, ki živi tu in zdaj, je skoraj samozadostna in zvedava, zaveda se svojega zrelega in odgovornega mesta v družbi, o marsičem ima svoje trdno mnenje. V pesmih ni jokavosti. Je skorajda zgolj razumski pogled na svet.
Zbirka je razdeljena na tri dele: Glas pogleda, Glas intime in Glas vsakdanjosti. Naslovi so tako povedni, da ni dvoma o vsebini. Takšen je tudi izraz pesmi Pesnica v Parizu iz prvega dela, ki se konča z vrsticama: »našla sem prag kjer spregovorim kar je treba / in napišem svoj verz«. Drugi del z naslovom Glas intime je posvečen odnosu, ki ga ženska izraža do moškega in kjer je v ospredju dvojina, na primer v pesmi z naslovom Oranžna: »ližeš mi prste na nogah / imaš me v rokah / ostrina bradavic ujame prste / blazinice postanejo vlažne«. Za zadnji del v zbirki je značilno samoopazovanje in v tem delu se še najbolj izpostavi pesnikovo vživljanje v dopolnjujoči spol. Tako kot to izraža pesem z naslovom pesnica: »nikoli / ne / izgubi / spoštovanja / do / besed // še / posebej / ko / spozna / da / ji / vsaka / črka / omogoča // zapis / v / zadnjo / pesem / zadnje // pesnice«.
Ob zbirki Dušana Marolta Glasovi žensk je treba izpostaviti trud pesnika, da upesni svet, ki mu je hkrati dopolnjujoč in zrcalen, skrivnostno tuj in hkrati najbližji, skoraj razkrit. In pesnjenje na ženski način je pravzaprav pesnjenje o pesmi, o načinu približevanja oddaljenemu. V tem pogledu zbirke Glasovi ženske, močne v težnji po razkrivanju še neizpetih glasov iz neposredne bližine, ni mogoče spregledati.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dušan Marolt: Gasovi žensk

11.03.2019

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

Domžale : Manični poet, 2019

Knjižica z naslovom Glasovi žensk je tretja pesniška zbirka Dušana Marolta. V prvenki z naslovom Tudi tulipani ovenijo so prevladovali družbeni in mestni odzveni, v drugi zbirki Doživetja naseljenosti pa se je pesnik ukvarjal z ljubeznijo in spolnostjo. In nekaj duha iz druge zbirke je čutiti tudi v zbirki Glasovi žensk.
Ni prav pogost pojav v slovenskem pesništvu, da bi se pesnik oglasil v ženski obliki ali da bi se izražal kot ženska. A Dušan Marolt počne prav to: poženšči se in v pesmih brez ločil in velikih začetnic ter v prostem verzu razpre obširno pahljačo ženstvenih čustvovanj, dojemanj in doživljanj. In v tem početju ostaja prvinski oziroma prvinska. Seveda je veliko vprašanje, ali bi prepoznali moškega v teh pesmih, če ne bi bil objavljen, a to je samo stranski pomislek. Obseg ženskega še najbolj nazorno prikaže predzadnja pesem Imenik smerokazov, ki je sestavljena iz samih imen znanih Slovenk z vseh področij: od Ivane Kobilce do Mirjam Kalin, od Franje Bojc Bidovec do Suzane Tratnik, od Lili Novy do Ite Rine. Izjem v smislu kakršnegakoli vrednotenja tako rekoč skorajda ni. Izjeme so le v odrinjenosti sodobnega zgodovinskega spomina, ko se svet in predstave deli na moške in ženske, na več ali na manj, na osprednje in obrobne. Odlika tega pesnjenja je v tudi v tem, da pesnik ne izpostavlja kake ženske zapostavljenosti in da pesnjenje ni feministično obarvano. Dušan Marolt namreč upesnjuje mnoga ženska stanja. Pesem Na mladih svet stoji se začne z vrsticami: »jaz sem mlada // rojena iz maternice / ki je bila polepljena s posterji / in okrašena s sponkami // jaz ne hodim na ulice // s pločevinko in toastom / ždim pred ekrani / najemniškega udobja / in štejem kalorije«.
Takšen lik sodobne ženske prevladuje v skoraj vseh pesmih. To je ženska, ki živi tu in zdaj, je skoraj samozadostna in zvedava, zaveda se svojega zrelega in odgovornega mesta v družbi, o marsičem ima svoje trdno mnenje. V pesmih ni jokavosti. Je skorajda zgolj razumski pogled na svet.
Zbirka je razdeljena na tri dele: Glas pogleda, Glas intime in Glas vsakdanjosti. Naslovi so tako povedni, da ni dvoma o vsebini. Takšen je tudi izraz pesmi Pesnica v Parizu iz prvega dela, ki se konča z vrsticama: »našla sem prag kjer spregovorim kar je treba / in napišem svoj verz«. Drugi del z naslovom Glas intime je posvečen odnosu, ki ga ženska izraža do moškega in kjer je v ospredju dvojina, na primer v pesmi z naslovom Oranžna: »ližeš mi prste na nogah / imaš me v rokah / ostrina bradavic ujame prste / blazinice postanejo vlažne«. Za zadnji del v zbirki je značilno samoopazovanje in v tem delu se še najbolj izpostavi pesnikovo vživljanje v dopolnjujoči spol. Tako kot to izraža pesem z naslovom pesnica: »nikoli / ne / izgubi / spoštovanja / do / besed // še / posebej / ko / spozna / da / ji / vsaka / črka / omogoča // zapis / v / zadnjo / pesem / zadnje // pesnice«.
Ob zbirki Dušana Marolta Glasovi žensk je treba izpostaviti trud pesnika, da upesni svet, ki mu je hkrati dopolnjujoč in zrcalen, skrivnostno tuj in hkrati najbližji, skoraj razkrit. In pesnjenje na ženski način je pravzaprav pesnjenje o pesmi, o načinu približevanja oddaljenemu. V tem pogledu zbirke Glasovi ženske, močne v težnji po razkrivanju še neizpetih glasov iz neposredne bližine, ni mogoče spregledati.


19.10.2020

F. H. Naji: Zadnji gozd

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


16.10.2020

MGL - Polly Stenham: Ta obraz

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/


16.10.2020

Filharmonični klasični koncerti 1

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Aleksander Peršolja: Poklekni in moli bogovom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Sarival Sosič: Sin in sin

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Jenny Erpenbeck: Ob koncu dni

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


12.10.2020

Uroš Zupan: Arheologija sedanjosti

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Jure Franko.


12.10.2020

Simona Semenič: Lepa kot slika

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.10.2020

Wajdi Mouawad: Vsi ptice

Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin


11.10.2020

Lepa kot slika

Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk


09.10.2020

Padati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.10.2020

Rumena Božarovska: Moj mož

Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan


08.10.2020

Tihožitje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.10.2020

Julan Barnes: Lege življenja

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bere: Eva Longyka Marušič.


05.10.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.


05.10.2020

Ejti Štih: Slike in zgodbe

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


02.10.2020

Sinonimi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Proslava

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 64 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov