Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.

Domžale : Manični poet, 2019

Knjižica z naslovom Glasovi žensk je tretja pesniška zbirka Dušana Marolta. V prvenki z naslovom Tudi tulipani ovenijo so prevladovali družbeni in mestni odzveni, v drugi zbirki Doživetja naseljenosti pa se je pesnik ukvarjal z ljubeznijo in spolnostjo. In nekaj duha iz druge zbirke je čutiti tudi v zbirki Glasovi žensk.
Ni prav pogost pojav v slovenskem pesništvu, da bi se pesnik oglasil v ženski obliki ali da bi se izražal kot ženska. A Dušan Marolt počne prav to: poženšči se in v pesmih brez ločil in velikih začetnic ter v prostem verzu razpre obširno pahljačo ženstvenih čustvovanj, dojemanj in doživljanj. In v tem početju ostaja prvinski oziroma prvinska. Seveda je veliko vprašanje, ali bi prepoznali moškega v teh pesmih, če ne bi bil objavljen, a to je samo stranski pomislek. Obseg ženskega še najbolj nazorno prikaže predzadnja pesem Imenik smerokazov, ki je sestavljena iz samih imen znanih Slovenk z vseh področij: od Ivane Kobilce do Mirjam Kalin, od Franje Bojc Bidovec do Suzane Tratnik, od Lili Novy do Ite Rine. Izjem v smislu kakršnegakoli vrednotenja tako rekoč skorajda ni. Izjeme so le v odrinjenosti sodobnega zgodovinskega spomina, ko se svet in predstave deli na moške in ženske, na več ali na manj, na osprednje in obrobne. Odlika tega pesnjenja je v tudi v tem, da pesnik ne izpostavlja kake ženske zapostavljenosti in da pesnjenje ni feministično obarvano. Dušan Marolt namreč upesnjuje mnoga ženska stanja. Pesem Na mladih svet stoji se začne z vrsticami: »jaz sem mlada // rojena iz maternice / ki je bila polepljena s posterji / in okrašena s sponkami // jaz ne hodim na ulice // s pločevinko in toastom / ždim pred ekrani / najemniškega udobja / in štejem kalorije«.
Takšen lik sodobne ženske prevladuje v skoraj vseh pesmih. To je ženska, ki živi tu in zdaj, je skoraj samozadostna in zvedava, zaveda se svojega zrelega in odgovornega mesta v družbi, o marsičem ima svoje trdno mnenje. V pesmih ni jokavosti. Je skorajda zgolj razumski pogled na svet.
Zbirka je razdeljena na tri dele: Glas pogleda, Glas intime in Glas vsakdanjosti. Naslovi so tako povedni, da ni dvoma o vsebini. Takšen je tudi izraz pesmi Pesnica v Parizu iz prvega dela, ki se konča z vrsticama: »našla sem prag kjer spregovorim kar je treba / in napišem svoj verz«. Drugi del z naslovom Glas intime je posvečen odnosu, ki ga ženska izraža do moškega in kjer je v ospredju dvojina, na primer v pesmi z naslovom Oranžna: »ližeš mi prste na nogah / imaš me v rokah / ostrina bradavic ujame prste / blazinice postanejo vlažne«. Za zadnji del v zbirki je značilno samoopazovanje in v tem delu se še najbolj izpostavi pesnikovo vživljanje v dopolnjujoči spol. Tako kot to izraža pesem z naslovom pesnica: »nikoli / ne / izgubi / spoštovanja / do / besed // še / posebej / ko / spozna / da / ji / vsaka / črka / omogoča // zapis / v / zadnjo / pesem / zadnje // pesnice«.
Ob zbirki Dušana Marolta Glasovi žensk je treba izpostaviti trud pesnika, da upesni svet, ki mu je hkrati dopolnjujoč in zrcalen, skrivnostno tuj in hkrati najbližji, skoraj razkrit. In pesnjenje na ženski način je pravzaprav pesnjenje o pesmi, o načinu približevanja oddaljenemu. V tem pogledu zbirke Glasovi ženske, močne v težnji po razkrivanju še neizpetih glasov iz neposredne bližine, ni mogoče spregledati.