Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miha Avanzo: Rorschach

13.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Miha Avanzo se je v slovenskem literarnem prostoru uveljavil predvsem kot prevajalec, za prevod romana Hanifa Kureishija Buda iz predmestja je prejel tudi najvišje priznanje za prevajanje pri nas, Sovretovo nagrado. Njegova poezija je ob tem ostajala nekako ob strani, in sicer predvsem zato, ker je Avanzo po letu 1978 in zbirki Marnje kot pesnik vsaj v javnem pogledu umolknil. Vendar to ne pomeni, da imamo pred sabo spregledanega pesnika – literarna zgodovina Avanzu odmerja pomembno mesto v poeziji sedemdesetih let, torej v obdobju, ki ga zaznamujeta neomodernistična in neoavantgardistična poetika. Njegove tri pesniške zbirke, ob omenjenih Marnjah, še Pravica skazica (1973) in Deklice (1975), sodijo med pesniško najprepričljivejša uresničenja tiste odprtosti, ki je v slovenski poeziji nastopila z zbirko Poker (1966) Tomaža Šalamuna – to so pesmi, ki se dogajajo v jeziku in iz jezika, pri čemer pa je treba pripomniti, da Avanzo ni bil nikoli reistični ali ludistični pesnik, oba izraza je za potrebe literarne teorije izpeljal Taras Kermauner, temveč da v njegovih pesmih vedno odmevajo tudi aktualne družbene razmere; takšen primer je pesem Vida iz zbirke Deklice, ki svojo hudomušno ost uperja proti takratnim oblastem in njihovi ideološki podstati:

»Sediva na Trgu revolucije / in kar naprej / se morava smejati, / saj je dan neznansko lep / in najine skrbi / niso od tega sveta.«

Pesniška zbirka Rorschach prinaša izbor iz Avanzovih treh objavljenih zbirk in nove pesmi. Te je urednik knjige in pisec spremnega besedila Igor Divjak razvrstil v štiri cikle: Nedokončani grafiti, Klobčič za labirint, Haj Kju, Ljubezen ponikalnica. Poznejše pesmi nadaljujejo nekatere poetološke značilnosti Avanzovega zgodnjega pesništva, a se hkrati tudi odmikajo od njih. V bližino jih postavlja predvsem njihova relativna kratkost in zgoščenost  v izrazu, ki v ciklu Haj Kju preide v obliko haikuja. A zdi se, da je med njimi več razlik kot podobnosti. Res je, da se Avanzo tudi v novejših pesmih ne odreka povsem hudomušnosti oziroma humornosti niti jedkosti svoje zgodnejše poezije, vendar pa je ta bolj poredko posejana in pogosto zamenjana s temačnejšimi toni, predvsem z melanholijo. Tudi zato njegove novejše pesmi delujejo nekoliko bolj trpko in tudi nekoliko bolj zaprto, zaprto v smislu večpomenskosti, poleg tega pa so te pesmi tudi veliko bolj refleksivne. S tem so dobile značilnosti bivanjske lirike in nemara tudi zato naletimo na motive in motivne drobce iz narave in ne več toliko na mestne motive, ki so bili značilni za njegovo zgodnejšo poezijo. K večpomenskosti pa nas usmerja tudi naslov same zbirke, o katerem je pesnik povedal:

»Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne.«

Pesmi Mihe Avanza – tako tiste izpred štirih desetletij, še bolj pa novejše – nas opominjajo, da pesniška govorica s tem, ko se izogne enopomenskosti, ne zaide v brezpomenskost, ampak utečenim pomenom prida nove, ali pa jih osvetli na tak način, da se nam zdi, kot da smo se jih prvič zavedli in da smo v siceršnji splošnosti, ki nas obdaja in jo živimo v vsakdanu, za hip zagledali posamične predmete in pojave v njihovi enkratnosti. Kot na primer deblo iz istoimenske pesmi:

Deblo

Po gibkem lesu se ti živo

pretakajo sokovi.

Tvoje letnice

so kakor tolmun,

ki mu je gladki mir vznemiril kamen.

V njih si,

visokoraslo deblo,

zarisalo vso zgodovino gozda.

In rišeš jo spet vsako leto znova.

Pisec spremnega besedila Igor Divjak domiselno vidi Avanzovo zgodnejšo poezijo kot poezijo pomladi in smeha, o njegovi poznejši, v zbirki Rorschach prvič objavljeni poeziji pa pravi, da nagovarja predvsem resnobnejšo jesen. Pridajmo le še to, da štiri desetletja javnega pesniškega molka Avanzovi zgodnejši poeziji niso odvzela niti za odtenek njene prešernosti in pesniku samemu – kot lahko sodimo po njegovih novejših pesmih – niti za gram pesniške kondicije.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miha Avanzo: Rorschach

13.05.2019

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Miha Avanzo se je v slovenskem literarnem prostoru uveljavil predvsem kot prevajalec, za prevod romana Hanifa Kureishija Buda iz predmestja je prejel tudi najvišje priznanje za prevajanje pri nas, Sovretovo nagrado. Njegova poezija je ob tem ostajala nekako ob strani, in sicer predvsem zato, ker je Avanzo po letu 1978 in zbirki Marnje kot pesnik vsaj v javnem pogledu umolknil. Vendar to ne pomeni, da imamo pred sabo spregledanega pesnika – literarna zgodovina Avanzu odmerja pomembno mesto v poeziji sedemdesetih let, torej v obdobju, ki ga zaznamujeta neomodernistična in neoavantgardistična poetika. Njegove tri pesniške zbirke, ob omenjenih Marnjah, še Pravica skazica (1973) in Deklice (1975), sodijo med pesniško najprepričljivejša uresničenja tiste odprtosti, ki je v slovenski poeziji nastopila z zbirko Poker (1966) Tomaža Šalamuna – to so pesmi, ki se dogajajo v jeziku in iz jezika, pri čemer pa je treba pripomniti, da Avanzo ni bil nikoli reistični ali ludistični pesnik, oba izraza je za potrebe literarne teorije izpeljal Taras Kermauner, temveč da v njegovih pesmih vedno odmevajo tudi aktualne družbene razmere; takšen primer je pesem Vida iz zbirke Deklice, ki svojo hudomušno ost uperja proti takratnim oblastem in njihovi ideološki podstati:

»Sediva na Trgu revolucije / in kar naprej / se morava smejati, / saj je dan neznansko lep / in najine skrbi / niso od tega sveta.«

Pesniška zbirka Rorschach prinaša izbor iz Avanzovih treh objavljenih zbirk in nove pesmi. Te je urednik knjige in pisec spremnega besedila Igor Divjak razvrstil v štiri cikle: Nedokončani grafiti, Klobčič za labirint, Haj Kju, Ljubezen ponikalnica. Poznejše pesmi nadaljujejo nekatere poetološke značilnosti Avanzovega zgodnjega pesništva, a se hkrati tudi odmikajo od njih. V bližino jih postavlja predvsem njihova relativna kratkost in zgoščenost  v izrazu, ki v ciklu Haj Kju preide v obliko haikuja. A zdi se, da je med njimi več razlik kot podobnosti. Res je, da se Avanzo tudi v novejših pesmih ne odreka povsem hudomušnosti oziroma humornosti niti jedkosti svoje zgodnejše poezije, vendar pa je ta bolj poredko posejana in pogosto zamenjana s temačnejšimi toni, predvsem z melanholijo. Tudi zato njegove novejše pesmi delujejo nekoliko bolj trpko in tudi nekoliko bolj zaprto, zaprto v smislu večpomenskosti, poleg tega pa so te pesmi tudi veliko bolj refleksivne. S tem so dobile značilnosti bivanjske lirike in nemara tudi zato naletimo na motive in motivne drobce iz narave in ne več toliko na mestne motive, ki so bili značilni za njegovo zgodnejšo poezijo. K večpomenskosti pa nas usmerja tudi naslov same zbirke, o katerem je pesnik povedal:

»Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne.«

Pesmi Mihe Avanza – tako tiste izpred štirih desetletij, še bolj pa novejše – nas opominjajo, da pesniška govorica s tem, ko se izogne enopomenskosti, ne zaide v brezpomenskost, ampak utečenim pomenom prida nove, ali pa jih osvetli na tak način, da se nam zdi, kot da smo se jih prvič zavedli in da smo v siceršnji splošnosti, ki nas obdaja in jo živimo v vsakdanu, za hip zagledali posamične predmete in pojave v njihovi enkratnosti. Kot na primer deblo iz istoimenske pesmi:

Deblo

Po gibkem lesu se ti živo

pretakajo sokovi.

Tvoje letnice

so kakor tolmun,

ki mu je gladki mir vznemiril kamen.

V njih si,

visokoraslo deblo,

zarisalo vso zgodovino gozda.

In rišeš jo spet vsako leto znova.

Pisec spremnega besedila Igor Divjak domiselno vidi Avanzovo zgodnejšo poezijo kot poezijo pomladi in smeha, o njegovi poznejši, v zbirki Rorschach prvič objavljeni poeziji pa pravi, da nagovarja predvsem resnobnejšo jesen. Pridajmo le še to, da štiri desetletja javnega pesniškega molka Avanzovi zgodnejši poeziji niso odvzela niti za odtenek njene prešernosti in pesniku samemu – kot lahko sodimo po njegovih novejših pesmih – niti za gram pesniške kondicije.


10.02.2020

Kristina Kočan: Divjad

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Renato Horvat.


10.02.2020

Ana Toroš: Potovanje po neznanih poteh tržaškosti in Gradnikove poezije

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.


10.02.2020

Miklavž Komelj: Stigmatizacija

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


10.02.2020

Arundathi Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


07.02.2020

Nesrečniki

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2020

Ptice roparice

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2020

Dnevnik Diane Budisavljević

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.02.2020

Mozartine 2

V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.


03.02.2020

Mathias Énard: Cona

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


03.02.2020

Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


03.02.2020

Tone Partljič: Pesnica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.02.2020

Monika Vrečar: Šovinistka

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.02.2020

Jan Krmelj: Življenje drugih

Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan


31.01.2020

Izdajalec

Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.


31.01.2020

Vsi proti vsem

Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.


27.01.2020

Mariá Ferenčuhová: Ogrožena vrsta, Imunost

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


27.01.2020

Lukas Bärfuss: Hagard

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Eva Longyka Marušič.


27.01.2020

Peter Rezman: Mesto na vodi

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


27.01.2020

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


27.01.2020

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: PLAŠČ

Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.


Stran 74 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov