Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Miha Avanzo se je v slovenskem literarnem prostoru uveljavil predvsem kot prevajalec, za prevod romana Hanifa Kureishija Buda iz predmestja je prejel tudi najvišje priznanje za prevajanje pri nas, Sovretovo nagrado. Njegova poezija je ob tem ostajala nekako ob strani, in sicer predvsem zato, ker je Avanzo po letu 1978 in zbirki Marnje kot pesnik vsaj v javnem pogledu umolknil. Vendar to ne pomeni, da imamo pred sabo spregledanega pesnika – literarna zgodovina Avanzu odmerja pomembno mesto v poeziji sedemdesetih let, torej v obdobju, ki ga zaznamujeta neomodernistična in neoavantgardistična poetika. Njegove tri pesniške zbirke, ob omenjenih Marnjah, še Pravica skazica (1973) in Deklice (1975), sodijo med pesniško najprepričljivejša uresničenja tiste odprtosti, ki je v slovenski poeziji nastopila z zbirko Poker (1966) Tomaža Šalamuna – to so pesmi, ki se dogajajo v jeziku in iz jezika, pri čemer pa je treba pripomniti, da Avanzo ni bil nikoli reistični ali ludistični pesnik, oba izraza je za potrebe literarne teorije izpeljal Taras Kermauner, temveč da v njegovih pesmih vedno odmevajo tudi aktualne družbene razmere; takšen primer je pesem Vida iz zbirke Deklice, ki svojo hudomušno ost uperja proti takratnim oblastem in njihovi ideološki podstati:
»Sediva na Trgu revolucije / in kar naprej / se morava smejati, / saj je dan neznansko lep / in najine skrbi / niso od tega sveta.«
Pesniška zbirka Rorschach prinaša izbor iz Avanzovih treh objavljenih zbirk in nove pesmi. Te je urednik knjige in pisec spremnega besedila Igor Divjak razvrstil v štiri cikle: Nedokončani grafiti, Klobčič za labirint, Haj Kju, Ljubezen ponikalnica. Poznejše pesmi nadaljujejo nekatere poetološke značilnosti Avanzovega zgodnjega pesništva, a se hkrati tudi odmikajo od njih. V bližino jih postavlja predvsem njihova relativna kratkost in zgoščenost v izrazu, ki v ciklu Haj Kju preide v obliko haikuja. A zdi se, da je med njimi več razlik kot podobnosti. Res je, da se Avanzo tudi v novejših pesmih ne odreka povsem hudomušnosti oziroma humornosti niti jedkosti svoje zgodnejše poezije, vendar pa je ta bolj poredko posejana in pogosto zamenjana s temačnejšimi toni, predvsem z melanholijo. Tudi zato njegove novejše pesmi delujejo nekoliko bolj trpko in tudi nekoliko bolj zaprto, zaprto v smislu večpomenskosti, poleg tega pa so te pesmi tudi veliko bolj refleksivne. S tem so dobile značilnosti bivanjske lirike in nemara tudi zato naletimo na motive in motivne drobce iz narave in ne več toliko na mestne motive, ki so bili značilni za njegovo zgodnejšo poezijo. K večpomenskosti pa nas usmerja tudi naslov same zbirke, o katerem je pesnik povedal:
»Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne.«
Pesmi Mihe Avanza – tako tiste izpred štirih desetletij, še bolj pa novejše – nas opominjajo, da pesniška govorica s tem, ko se izogne enopomenskosti, ne zaide v brezpomenskost, ampak utečenim pomenom prida nove, ali pa jih osvetli na tak način, da se nam zdi, kot da smo se jih prvič zavedli in da smo v siceršnji splošnosti, ki nas obdaja in jo živimo v vsakdanu, za hip zagledali posamične predmete in pojave v njihovi enkratnosti. Kot na primer deblo iz istoimenske pesmi:
Deblo
Po gibkem lesu se ti živo
pretakajo sokovi.
Tvoje letnice
so kakor tolmun,
ki mu je gladki mir vznemiril kamen.
V njih si,
visokoraslo deblo,
zarisalo vso zgodovino gozda.
In rišeš jo spet vsako leto znova.
Pisec spremnega besedila Igor Divjak domiselno vidi Avanzovo zgodnejšo poezijo kot poezijo pomladi in smeha, o njegovi poznejši, v zbirki Rorschach prvič objavljeni poeziji pa pravi, da nagovarja predvsem resnobnejšo jesen. Pridajmo le še to, da štiri desetletja javnega pesniškega molka Avanzovi zgodnejši poeziji niso odvzela niti za odtenek njene prešernosti in pesniku samemu – kot lahko sodimo po njegovih novejših pesmih – niti za gram pesniške kondicije.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Miha Avanzo se je v slovenskem literarnem prostoru uveljavil predvsem kot prevajalec, za prevod romana Hanifa Kureishija Buda iz predmestja je prejel tudi najvišje priznanje za prevajanje pri nas, Sovretovo nagrado. Njegova poezija je ob tem ostajala nekako ob strani, in sicer predvsem zato, ker je Avanzo po letu 1978 in zbirki Marnje kot pesnik vsaj v javnem pogledu umolknil. Vendar to ne pomeni, da imamo pred sabo spregledanega pesnika – literarna zgodovina Avanzu odmerja pomembno mesto v poeziji sedemdesetih let, torej v obdobju, ki ga zaznamujeta neomodernistična in neoavantgardistična poetika. Njegove tri pesniške zbirke, ob omenjenih Marnjah, še Pravica skazica (1973) in Deklice (1975), sodijo med pesniško najprepričljivejša uresničenja tiste odprtosti, ki je v slovenski poeziji nastopila z zbirko Poker (1966) Tomaža Šalamuna – to so pesmi, ki se dogajajo v jeziku in iz jezika, pri čemer pa je treba pripomniti, da Avanzo ni bil nikoli reistični ali ludistični pesnik, oba izraza je za potrebe literarne teorije izpeljal Taras Kermauner, temveč da v njegovih pesmih vedno odmevajo tudi aktualne družbene razmere; takšen primer je pesem Vida iz zbirke Deklice, ki svojo hudomušno ost uperja proti takratnim oblastem in njihovi ideološki podstati:
»Sediva na Trgu revolucije / in kar naprej / se morava smejati, / saj je dan neznansko lep / in najine skrbi / niso od tega sveta.«
Pesniška zbirka Rorschach prinaša izbor iz Avanzovih treh objavljenih zbirk in nove pesmi. Te je urednik knjige in pisec spremnega besedila Igor Divjak razvrstil v štiri cikle: Nedokončani grafiti, Klobčič za labirint, Haj Kju, Ljubezen ponikalnica. Poznejše pesmi nadaljujejo nekatere poetološke značilnosti Avanzovega zgodnjega pesništva, a se hkrati tudi odmikajo od njih. V bližino jih postavlja predvsem njihova relativna kratkost in zgoščenost v izrazu, ki v ciklu Haj Kju preide v obliko haikuja. A zdi se, da je med njimi več razlik kot podobnosti. Res je, da se Avanzo tudi v novejših pesmih ne odreka povsem hudomušnosti oziroma humornosti niti jedkosti svoje zgodnejše poezije, vendar pa je ta bolj poredko posejana in pogosto zamenjana s temačnejšimi toni, predvsem z melanholijo. Tudi zato njegove novejše pesmi delujejo nekoliko bolj trpko in tudi nekoliko bolj zaprto, zaprto v smislu večpomenskosti, poleg tega pa so te pesmi tudi veliko bolj refleksivne. S tem so dobile značilnosti bivanjske lirike in nemara tudi zato naletimo na motive in motivne drobce iz narave in ne več toliko na mestne motive, ki so bili značilni za njegovo zgodnejšo poezijo. K večpomenskosti pa nas usmerja tudi naslov same zbirke, o katerem je pesnik povedal:
»Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne.«
Pesmi Mihe Avanza – tako tiste izpred štirih desetletij, še bolj pa novejše – nas opominjajo, da pesniška govorica s tem, ko se izogne enopomenskosti, ne zaide v brezpomenskost, ampak utečenim pomenom prida nove, ali pa jih osvetli na tak način, da se nam zdi, kot da smo se jih prvič zavedli in da smo v siceršnji splošnosti, ki nas obdaja in jo živimo v vsakdanu, za hip zagledali posamične predmete in pojave v njihovi enkratnosti. Kot na primer deblo iz istoimenske pesmi:
Deblo
Po gibkem lesu se ti živo
pretakajo sokovi.
Tvoje letnice
so kakor tolmun,
ki mu je gladki mir vznemiril kamen.
V njih si,
visokoraslo deblo,
zarisalo vso zgodovino gozda.
In rišeš jo spet vsako leto znova.
Pisec spremnega besedila Igor Divjak domiselno vidi Avanzovo zgodnejšo poezijo kot poezijo pomladi in smeha, o njegovi poznejši, v zbirki Rorschach prvič objavljeni poeziji pa pravi, da nagovarja predvsem resnobnejšo jesen. Pridajmo le še to, da štiri desetletja javnega pesniškega molka Avanzovi zgodnejši poeziji niso odvzela niti za odtenek njene prešernosti in pesniku samemu – kot lahko sodimo po njegovih novejših pesmih – niti za gram pesniške kondicije.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov