Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Bilban: Hvala za škarje

08.07.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.

Dob : Miš, 2019

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tina Bilban: Hvala za škarje

08.07.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Matjaž Romih.

Dob : Miš, 2019

Kako umeriti življenje, ko imaš v rokah platno in škarje, kako daleč lahko to seže in ali za to sploh še obstajajo meje – je pogost razmislek, ki javnost razburi vsakič, ko znanost prestopi meje naših življenj, na primer ko smo priča digitalnemu zasledovanju in ne nazadnje ob genskem inženiringu. Redke genske bolezni pa z odkritji postajajo vse bolj raziskane in na srečo mnogih ponujajo boljše, kvalitetnejše življenje.

V romanu Hvala za škarje kritičarke, filozofinje in pisateljice dr. Tine Bilban škarje niso le frazem, temveč resničen postopek v znanosti, ki potek romana kroji tako grenko kot tudi lepo. Roman je stičišče več tem, ki so brezčasne in aktualne hkrati. Ob dobro zastavljeni zgodbi, ki sintetično teče na treh ravneh oziroma prikazuje življenja treh mladih žensk, se postavlja veliko vprašanj, ki se pojavljajo v toku misli, pogovorih, korespondenci, znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih in eseju. Ideja je jasna in več kot dosežena – približati znanost in jo z različnih vidikov prikazati v vsakdanjem življenju protagonistk. Dotakne se nas tako z intimne plati kot tudi prek pogleda v sodobno znanost.

Vprašanje genskega inženiringa, njegove etike in osebnih, intimnih zgodb posameznic prepričljivo gradi in vzpostavi zgodbo, ki teče od leta 2014 do 2028, od zastavljenih problemskih okvirov do zaključka, ki je za vsako izmed njih nepričakovano lep. Čeprav gre na prvi pogled za kompleksno zgradbo, vse stoji na svojem mestu, tako dogodki, osebe in evropska mesta kot jezik, ki je raznolik in izpiljen ne glede na njegovo vrsto.

Življenja treh posameznic tečejo vzporedno, vsaka izmed njih ima svoj osrednji cilj in željo, ki jih ženeta naprej. Skorajda ne vedo druga za drugo, le vmes dobimo namig, na koncu pa se njihove zgodbe sestavijo v eno samo odrešitev – da je znanost res nekaj dobrega in reši marsikaj, četudi sta za to nujni odrekanje in požrtvovalnost. Meta, Maša in Hana so junakinje, ki vsaka na svoj način krmarijo skozi življenje sredi Ljubljane. Družina, znanost in njene drobtinice so najbližje Meti, ki čez teden sama skrbi za tri otroke, saj njen mož dela v tujini. Oba visoko izobražena še najbolje kljubujeta vsemu, ves čas se pogovarjata o znanosti in jo skušata približati tudi otrokom. Realistično je naslikano družinsko ozračje z mlado materjo, vpeto med projekte in spopade z družinskimi obveznostmi. Maša, naslednja junakinja, ima težave z zanositvijo. Želja po otroku, je vsake toliko časa skoraj uresničena, a naključje, ki skoraj ni možno, je več kot dejstvo in otežuje izpolnjeno družinsko idilo. In tukaj je Hana, mlada doktorica, ki se bojuje za zaposlitev. Vse tri povezuje genski inženiring – eni postavlja temo za esej, drugi priložnost za otroka in tretji možnost za delo, raziskovanje.

Roman, ki z izmeničnimi poglavji protagonistk prikazuje različne poglede, dvome, strahove, dileme in vprašanja, je napisan zelo prepričljivo in premišljeno. Jezikovni kod je različen, a vse stoji na svojem mestu – knjižni jezik, ljubljanski govor, angleščina, nemščina, pojavi se še en mali jezik, frizijski. Prepletajo se glede na literarne like in pogovore med njimi ter na pisanje raznih prispevkov. Korespondenca je vidno ločena od ostalega besedila, prav tako prevodi in razlage, ki so vstavljeni v opombe. Prikazano je na primer čudovito razpoloženje sredi Dunaja ali turobno občutenje neuresničenih idej in zavrnitev. Opisi in orisi prehajajo v natančne oznake, avtorica se približuje reizmu: »Na vhodu v dnevno sobo se pojavi še en deček. Na njegovi sivi trenirki je mogoče v višini kolen opaziti dva velika rjava madeža. Ko bodo hlače naslednji dan oprane, bo na njunem mestu vidna nova luknja v nastajanju. Čez njegovo brado se razteza dolga krasta, buška na čelu se je že obarvala rumeno, njen čas se počasi izteka. Pri vratih se za trenutek ustavi. Na njegovih ustih se izriše nasmeh – čaka, da ga bo mama opazila in poklicala k sebi.«

 

Tina Bilban ostaja zvesta svojim zanimanjem in natančnim popisom, ki jih je že dokazala v kratkoproznem prvencu Interferenca. V ospredju je vsekakor znanost, avtorica jo osvetljuje z različnih vidikov in znanstvenih področij, npr. interdisciplinarno razmerje med biologijo in filozofijo. Genski inženiring predstavlja v luči teoretskih dognanj in osebnih razmišljanj, ponudi etični kodeks, prek protagonistke Mete ga v eseju želi predstaviti širši javnosti na poljudnoznanstven način. Kritično ga osvetljuje tudi z vidika finančnih vlaganj in možnosti za zaposlitev mlade doktorandke Hane. Prav tako pa je ganljiva zgodba Maše in njenega partnerja, ki si neizmerno želita otroka, a ju ovira redka genska bolezen.

Tina Bilban je občutja nosečnice in matere prikazala več kot prepričljivo – od začetnih raziskav do sprehodov in pohajkovanja z otroki – pogosto se zdi, da je Meta kot avtoričin alter ego. Težek spopad mlade znanstvenice Hane z zaposlovanjem in njenim očetom je prikazan dovolj kritično. Posamezni individualni spopadi junakinj tako iz individualnih zgodb prehajajo v družbeni problem. Družba razne znanstvene rešitve pogosto zavrača ali pa se jih preprosto boji in med njima je postavljen molk, zid, zato roman ponuja več kot odličen razmislek: »Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.«

Skratka, roman Tine Bilban Hvala za škarje je eden izmed tistih, ki znanost prepričljivo predstavljajo kot nekaj, kar je res nujno in hkrati lepo, zanimivo, tega pa slovenskemu leposlovju primanjkuje. Eno izmed takih literarnih del je mladinski roman Danile Žorž Poskus, ki sicer že prehaja v kriminalko. Roman Hvala za škarje je tako zahvala vsake posameznice posebej – za znanost, raziskovanje, razmišljanje in možnost materinstva. Urezati življenje s pravo mero in škarjami, ki odberejo tisto pravo. Ali kot protagonistka Meta parafrazira slavno Galilejevo izjavo: »Znanost gre naprej in svet z njo.«


19.07.2021

Arnon Grunberg: Dobri možje

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Barbara Zupan.


19.07.2021

Aleš Jelenko: Paralelna vesolja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


19.07.2021

Andrej Blatnik: Nezbrano delo

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


16.07.2021

Gloria mundi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.07.2021

Črna vdova

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.07.2021

Edward Clug: Peer Gynt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.07.2021

Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek

Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek


12.07.2021

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek


12.07.2021

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.


12.07.2021

Natalija Pavlič: Kava s smetano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman


12.07.2021

Natalija Pavlič: Kava s smetano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman


12.07.2021

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.


09.07.2021

Šarlatan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.07.2021

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek


05.07.2021

Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Jure Franko


05.07.2021

Goroslav Vukšić Gogo - Norci pomorci

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko


05.07.2021

Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


Stran 54 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov