Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Klemen Kordež
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Romana Joanne Bator Peščena gora in Temno, skoraj noč imata nemalo skupnih motivov, a ob končnem vtisu bi se bralec vendarle lahko vprašal, ali ju je napisala ista avtorica. V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.
V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.
Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica »prepisuje« izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.
Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno s nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.
Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se ga prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.
Avtor recenzije: Klemen Kordež
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Romana Joanne Bator Peščena gora in Temno, skoraj noč imata nemalo skupnih motivov, a ob končnem vtisu bi se bralec vendarle lahko vprašal, ali ju je napisala ista avtorica. V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.
V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.
Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica »prepisuje« izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.
Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno s nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.
Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se ga prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov