Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Klemen Kordež
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Romana Joanne Bator Peščena gora in Temno, skoraj noč imata nemalo skupnih motivov, a ob končnem vtisu bi se bralec vendarle lahko vprašal, ali ju je napisala ista avtorica. V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.
V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.
Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica »prepisuje« izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.
Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno s nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.
Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se ga prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.
Avtor recenzije: Klemen Kordež
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Romana Joanne Bator Peščena gora in Temno, skoraj noč imata nemalo skupnih motivov, a ob končnem vtisu bi se bralec vendarle lahko vprašal, ali ju je napisala ista avtorica. V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.
V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.
Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica »prepisuje« izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.
Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno s nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.
Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se ga prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov