Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

02.09.2019

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Romana Joanne Bator Peščena gora in Temno, skoraj noč imata nemalo skupnih motivov, a ob končnem vtisu bi se bralec vendarle lahko vprašal, ali ju je napisala ista avtorica. V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.
V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.
Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica »prepisuje« izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.
Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno s nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.
Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se ga prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

02.09.2019

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Romana Joanne Bator Peščena gora in Temno, skoraj noč imata nemalo skupnih motivov, a ob končnem vtisu bi se bralec vendarle lahko vprašal, ali ju je napisala ista avtorica. V prvem so v ospredju visoko stiliziran slog pisanja, svojevrstna literarna napetost, dolge pasaže z malo dogajanja in maloštevilni liki, v romanu Temno, skoraj noč pa je pisateljica postregla z dobro zamišljeno zgodbo, v kateri najdemo značilnosti pristne kriminalke oziroma srhljivke, ki se počasi odstira pred bralčevimi očmi. Naslov prvega poglavja je namreč Pot nazaj, kjer se prvoosebna pripovedovalka Alicija Tabor (priimek je anagram avtoričinega) kot reportažna novinarka odpravi raziskovat skrivnostno izginotje treh otrok v svojem rojstnem kraju Wałbrzych. S tem je pisateljica vzpostavila platformo za razburljiv roman, saj se zgodbe o izginotju otrok tesno prepletajo s pripovedovalkino strašljivo osebno zgodovino.
V romanu spoznamo obilico nenavadnih likov: od knjižničarke, ki si je spremenila spol, do gospoda, ki nikoli ne sname motoristične kape, internetnega trola, ki že leta ni prestopil praga svoje hiše, in pokojne kneginje Daisy, če naštejemo le najbolj izstopajoče. Zelo plastično so predstavljeni tudi običajni prebivalci Poljske, ki so ujetniki boja za vsakodnevni kruh in prežeti z praznovernimi resnicami, da ne rečemo zablodami. Z vsakim izmed njih Alicija vzpostavlja vrednosten odnos, zato like v romanu večinoma zlahka ločujemo na pozitivne in negativne – in to je morda njegova edina večja pomanjkljivost.
Bolj kot pripovedni lok, ki bralca z vedno novimi razkritji ves čas drži na trnih, pa delo zaznamuje mračna podoba postsovjetske Poljske, kjer kraljujejo šovinizem, nacionalizem in nestrpnost vseh vrst, ne umanjkajo pa niti prikazi revščine in iz zgodovine podedovano vraževerje. Omeniti velja še zelo zanimiv literarni prijem, ki ga najdemo v dveh poglavjih pod naslovom Gnojnica, v katerih avtorica »prepisuje« izpade sovražnega govora anonimnih uporabnikov spleta, kakršni so dobro znani tudi v Sloveniji.
Drugi, malo težje oprijemljiv vidik romana, je pisateljičin odnos do nadnaravnega. Na eni strani je izrazito negativno predstavljen lokalni lažni prerok, na drugi strani se vrstijo najrazličnejše zgodbe o t. i. mačkaricah, za katere se zdi, da imajo stik z nečim, kar presega običajno človekovo izkušnjo, in glavni protagonistki občasno priskočijo na pomoč. Delo je pravzaprav prepredeno s nadrealističnimi elementi. Nekateri so bolj očitni, drugi manj, zato se bralec včasih nelagodno vpraša, kateri romaneskni dogodki bi se v vsakodnevnem življenju res lahko dogodili, pri katerih pa avtorica sega onkraj hladne resničnosti in v zgodbo vključuje pravljične, fantastične ali celo mitične značilnosti. Bralec ves čas stoji na previsu med verjetnim in neverjetnim, sredi napetosti, ki pa jo Joanna Bator z virtuoznim pisanjem na videz zlahka zdrži.
Temno, skoraj noč je obsežen roman, ki se ga prebere na dah. Roman, pri katerem nobena stran ni odveč in pri katerem avtorica spenja vsa pomembnejša obdobja in najrazličnejše obraze poljske zgodovine dvajsetega in enaindvajsetega stoletja v eno, neločljivo celoto, ki pa se je v sedanjost kot utrujena reka iztekla v Poljsko Jarosłava Kaczynskega, v kateri so mračne sile preteklosti spet našle plodna tla za svoj razvoj.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


Stran 49 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov