Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Mnogoboj mitologij je najprej poezija o poeziji, torej poezija, ki razmišlja o okoliščinah svojega nastanka, pri čemer se zaveda, da so izviri pesništva zakriti z množico različnih mitologij. Prav te zato postanejo tudi tema upesnjevanja, vendar ne na način obnavljanja, temveč njihove razgradnje.
Pesnik Sergej Harlamov se je te nelahke naloge lotil na več načinov. Najprej neposredno, v kratkih aforistično zašiljenih verzih: »kar zapišem, je laž,« beremo v pesmi Bralcu ali o glasu in glasniku. Potem z izrazito ekonomično govorico, ki se odreka pesniškemu podobju in z osamitvijo posamičnih besed in fraz, ki jih jemlje dobesedno, pokaže na njihove ideološke konotacije. In ne nazadnje z domiselno rabo opomb pod pesmimi, ki so bodisi komentar k posameznim besedam in verzom bodisi nam ponujajo alternativno branje le-teh.
Na ta način se loteva različnih mitov, na primer mita o pesniku, kot se je vzpostavil v dobi romantike, o pesniku, ki zgolj iz sebe ali po zapovedi Shelleyjevega »božanskega vetra« v ekstazi zapisuje verze. Na njegovo mesto je Harlamov postavil pesnika kot natančnega graditelja pesmi, pri čemer je glavno besedo namenil jeziku samemu. Namreč, kolikor podoba pesnika pri Harlamovu ni romantični pesnik razviharjene duše, pa ni niti strogo racionalen pesnik modernizma – med Mallarméjem kot eksemplaričnim modernističnim pesnikom in današnjim časom so se zgodile tako zgodovinske avantgarde kot tudi Lacan in njegova izjava, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Jezik je presenetljiv in izmuzljiv, zato Harlamov ne zahteva absolutnega nadzora nad zapisanim, s čimer jemlje v premislek tudi tradicijo, v katero nemara njegove nove pesmi še najbolj sodijo – to je tradicija avantgardističnega in neoavantgardističnega pesnjenja, na kar kažejo tako njegova pozornost na jezik, predvsem na glasovno podobo, in motti k nekaterim pesmim pa tudi njegova demontaža podobe pesnika.
Tako kot pesniku Sergej Harlamov odreka božanski status tudi poeziji, saj ta nima več revolucionarne moči. S tem je tudi svoje pesmi izmaknil možnim poskusom ideološke interpretacije ali celo ideološke uporabe: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta,« se glasi četverostišje O naperjenosti peresa, z opombo pod črto, da »naboj seže globlje / od vsake poezije«. Pri tem se ne izogne niti demontaži možne lastne mitologije, kot bi se nemara lahko napletla v osemletnem premoru med pesnikovim prvencem Jedci in zbirko Mnogoboj mitologij. V prvem delu pesmi Hippasusova tožba (za enaindvajseto stoletje) zapiše: »a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …,«
Pesnik ni več pesnik, ampak postane pezdnik, izraz, ki ga Harlamov usmerja proti dogmatskemu mišljenju o pesniku in poeziji. Smrt poezije, ki se nemara sem ter tja zasvetlika iz teh verzov, tako ni smrt poezije, ampak razgradnja določenih pojmovanj poezije, ki pa pesniku oziroma pezdniku šele omogoča vzpostaviti pesniško govorico, seveda takšno, ki se zaveda pogojev svojega nastanka. Ta pa spet pesniku omogoča, da se lahko loti razgradnje različnih mitologij, ki niso neposredno povezane s poezijo in ki segajo od potrošništva in vprašanj o zasebni lastnini do filozofskih spraševanj o jeziku kot hiši biti in politike.
Octavio Paz je zapisal, da mora vsak pesnik najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mu ostali, zgraditi nov jezik. Zdi se, da je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova prav takšna gesta – v njem se srečamo s poezijo, ki je trčila ob lastno mejo, mejo, ki jo že od začetkov modernizma predstavlja belina papirja, pri čemer pa papir ni več zgolj simbol prazne transcendence, temveč tudi, kot v pesmi Ob svetovnem dnevu knjige/Zemlje piše Harlamov »mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«.
S svojo ogolelostjo, neposrednostjo, a tudi večpomenskostjo, ki se fraktalno razrašča po knjigi, je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova izrazito sodobna in vznemirljiva zbirka pesmi, ki kar kliče po vnovičnem in večkratnem branju.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Mnogoboj mitologij je najprej poezija o poeziji, torej poezija, ki razmišlja o okoliščinah svojega nastanka, pri čemer se zaveda, da so izviri pesništva zakriti z množico različnih mitologij. Prav te zato postanejo tudi tema upesnjevanja, vendar ne na način obnavljanja, temveč njihove razgradnje.
Pesnik Sergej Harlamov se je te nelahke naloge lotil na več načinov. Najprej neposredno, v kratkih aforistično zašiljenih verzih: »kar zapišem, je laž,« beremo v pesmi Bralcu ali o glasu in glasniku. Potem z izrazito ekonomično govorico, ki se odreka pesniškemu podobju in z osamitvijo posamičnih besed in fraz, ki jih jemlje dobesedno, pokaže na njihove ideološke konotacije. In ne nazadnje z domiselno rabo opomb pod pesmimi, ki so bodisi komentar k posameznim besedam in verzom bodisi nam ponujajo alternativno branje le-teh.
Na ta način se loteva različnih mitov, na primer mita o pesniku, kot se je vzpostavil v dobi romantike, o pesniku, ki zgolj iz sebe ali po zapovedi Shelleyjevega »božanskega vetra« v ekstazi zapisuje verze. Na njegovo mesto je Harlamov postavil pesnika kot natančnega graditelja pesmi, pri čemer je glavno besedo namenil jeziku samemu. Namreč, kolikor podoba pesnika pri Harlamovu ni romantični pesnik razviharjene duše, pa ni niti strogo racionalen pesnik modernizma – med Mallarméjem kot eksemplaričnim modernističnim pesnikom in današnjim časom so se zgodile tako zgodovinske avantgarde kot tudi Lacan in njegova izjava, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Jezik je presenetljiv in izmuzljiv, zato Harlamov ne zahteva absolutnega nadzora nad zapisanim, s čimer jemlje v premislek tudi tradicijo, v katero nemara njegove nove pesmi še najbolj sodijo – to je tradicija avantgardističnega in neoavantgardističnega pesnjenja, na kar kažejo tako njegova pozornost na jezik, predvsem na glasovno podobo, in motti k nekaterim pesmim pa tudi njegova demontaža podobe pesnika.
Tako kot pesniku Sergej Harlamov odreka božanski status tudi poeziji, saj ta nima več revolucionarne moči. S tem je tudi svoje pesmi izmaknil možnim poskusom ideološke interpretacije ali celo ideološke uporabe: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta,« se glasi četverostišje O naperjenosti peresa, z opombo pod črto, da »naboj seže globlje / od vsake poezije«. Pri tem se ne izogne niti demontaži možne lastne mitologije, kot bi se nemara lahko napletla v osemletnem premoru med pesnikovim prvencem Jedci in zbirko Mnogoboj mitologij. V prvem delu pesmi Hippasusova tožba (za enaindvajseto stoletje) zapiše: »a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …,«
Pesnik ni več pesnik, ampak postane pezdnik, izraz, ki ga Harlamov usmerja proti dogmatskemu mišljenju o pesniku in poeziji. Smrt poezije, ki se nemara sem ter tja zasvetlika iz teh verzov, tako ni smrt poezije, ampak razgradnja določenih pojmovanj poezije, ki pa pesniku oziroma pezdniku šele omogoča vzpostaviti pesniško govorico, seveda takšno, ki se zaveda pogojev svojega nastanka. Ta pa spet pesniku omogoča, da se lahko loti razgradnje različnih mitologij, ki niso neposredno povezane s poezijo in ki segajo od potrošništva in vprašanj o zasebni lastnini do filozofskih spraševanj o jeziku kot hiši biti in politike.
Octavio Paz je zapisal, da mora vsak pesnik najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mu ostali, zgraditi nov jezik. Zdi se, da je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova prav takšna gesta – v njem se srečamo s poezijo, ki je trčila ob lastno mejo, mejo, ki jo že od začetkov modernizma predstavlja belina papirja, pri čemer pa papir ni več zgolj simbol prazne transcendence, temveč tudi, kot v pesmi Ob svetovnem dnevu knjige/Zemlje piše Harlamov »mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«.
S svojo ogolelostjo, neposrednostjo, a tudi večpomenskostjo, ki se fraktalno razrašča po knjigi, je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova izrazito sodobna in vznemirljiva zbirka pesmi, ki kar kliče po vnovičnem in večkratnem branju.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov