Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Mnogoboj mitologij je najprej poezija o poeziji, torej poezija, ki razmišlja o okoliščinah svojega nastanka, pri čemer se zaveda, da so izviri pesništva zakriti z množico različnih mitologij. Prav te zato postanejo tudi tema upesnjevanja, vendar ne na način obnavljanja, temveč njihove razgradnje.
Pesnik Sergej Harlamov se je te nelahke naloge lotil na več načinov. Najprej neposredno, v kratkih aforistično zašiljenih verzih: »kar zapišem, je laž,« beremo v pesmi Bralcu ali o glasu in glasniku. Potem z izrazito ekonomično govorico, ki se odreka pesniškemu podobju in z osamitvijo posamičnih besed in fraz, ki jih jemlje dobesedno, pokaže na njihove ideološke konotacije. In ne nazadnje z domiselno rabo opomb pod pesmimi, ki so bodisi komentar k posameznim besedam in verzom bodisi nam ponujajo alternativno branje le-teh.
Na ta način se loteva različnih mitov, na primer mita o pesniku, kot se je vzpostavil v dobi romantike, o pesniku, ki zgolj iz sebe ali po zapovedi Shelleyjevega »božanskega vetra« v ekstazi zapisuje verze. Na njegovo mesto je Harlamov postavil pesnika kot natančnega graditelja pesmi, pri čemer je glavno besedo namenil jeziku samemu. Namreč, kolikor podoba pesnika pri Harlamovu ni romantični pesnik razviharjene duše, pa ni niti strogo racionalen pesnik modernizma – med Mallarméjem kot eksemplaričnim modernističnim pesnikom in današnjim časom so se zgodile tako zgodovinske avantgarde kot tudi Lacan in njegova izjava, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Jezik je presenetljiv in izmuzljiv, zato Harlamov ne zahteva absolutnega nadzora nad zapisanim, s čimer jemlje v premislek tudi tradicijo, v katero nemara njegove nove pesmi še najbolj sodijo – to je tradicija avantgardističnega in neoavantgardističnega pesnjenja, na kar kažejo tako njegova pozornost na jezik, predvsem na glasovno podobo, in motti k nekaterim pesmim pa tudi njegova demontaža podobe pesnika.
Tako kot pesniku Sergej Harlamov odreka božanski status tudi poeziji, saj ta nima več revolucionarne moči. S tem je tudi svoje pesmi izmaknil možnim poskusom ideološke interpretacije ali celo ideološke uporabe: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta,« se glasi četverostišje O naperjenosti peresa, z opombo pod črto, da »naboj seže globlje / od vsake poezije«. Pri tem se ne izogne niti demontaži možne lastne mitologije, kot bi se nemara lahko napletla v osemletnem premoru med pesnikovim prvencem Jedci in zbirko Mnogoboj mitologij. V prvem delu pesmi Hippasusova tožba (za enaindvajseto stoletje) zapiše: »a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …,«
Pesnik ni več pesnik, ampak postane pezdnik, izraz, ki ga Harlamov usmerja proti dogmatskemu mišljenju o pesniku in poeziji. Smrt poezije, ki se nemara sem ter tja zasvetlika iz teh verzov, tako ni smrt poezije, ampak razgradnja določenih pojmovanj poezije, ki pa pesniku oziroma pezdniku šele omogoča vzpostaviti pesniško govorico, seveda takšno, ki se zaveda pogojev svojega nastanka. Ta pa spet pesniku omogoča, da se lahko loti razgradnje različnih mitologij, ki niso neposredno povezane s poezijo in ki segajo od potrošništva in vprašanj o zasebni lastnini do filozofskih spraševanj o jeziku kot hiši biti in politike.
Octavio Paz je zapisal, da mora vsak pesnik najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mu ostali, zgraditi nov jezik. Zdi se, da je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova prav takšna gesta – v njem se srečamo s poezijo, ki je trčila ob lastno mejo, mejo, ki jo že od začetkov modernizma predstavlja belina papirja, pri čemer pa papir ni več zgolj simbol prazne transcendence, temveč tudi, kot v pesmi Ob svetovnem dnevu knjige/Zemlje piše Harlamov »mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«.
S svojo ogolelostjo, neposrednostjo, a tudi večpomenskostjo, ki se fraktalno razrašča po knjigi, je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova izrazito sodobna in vznemirljiva zbirka pesmi, ki kar kliče po vnovičnem in večkratnem branju.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Maribor : Litera, 2019
Mnogoboj mitologij je najprej poezija o poeziji, torej poezija, ki razmišlja o okoliščinah svojega nastanka, pri čemer se zaveda, da so izviri pesništva zakriti z množico različnih mitologij. Prav te zato postanejo tudi tema upesnjevanja, vendar ne na način obnavljanja, temveč njihove razgradnje.
Pesnik Sergej Harlamov se je te nelahke naloge lotil na več načinov. Najprej neposredno, v kratkih aforistično zašiljenih verzih: »kar zapišem, je laž,« beremo v pesmi Bralcu ali o glasu in glasniku. Potem z izrazito ekonomično govorico, ki se odreka pesniškemu podobju in z osamitvijo posamičnih besed in fraz, ki jih jemlje dobesedno, pokaže na njihove ideološke konotacije. In ne nazadnje z domiselno rabo opomb pod pesmimi, ki so bodisi komentar k posameznim besedam in verzom bodisi nam ponujajo alternativno branje le-teh.
Na ta način se loteva različnih mitov, na primer mita o pesniku, kot se je vzpostavil v dobi romantike, o pesniku, ki zgolj iz sebe ali po zapovedi Shelleyjevega »božanskega vetra« v ekstazi zapisuje verze. Na njegovo mesto je Harlamov postavil pesnika kot natančnega graditelja pesmi, pri čemer je glavno besedo namenil jeziku samemu. Namreč, kolikor podoba pesnika pri Harlamovu ni romantični pesnik razviharjene duše, pa ni niti strogo racionalen pesnik modernizma – med Mallarméjem kot eksemplaričnim modernističnim pesnikom in današnjim časom so se zgodile tako zgodovinske avantgarde kot tudi Lacan in njegova izjava, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Jezik je presenetljiv in izmuzljiv, zato Harlamov ne zahteva absolutnega nadzora nad zapisanim, s čimer jemlje v premislek tudi tradicijo, v katero nemara njegove nove pesmi še najbolj sodijo – to je tradicija avantgardističnega in neoavantgardističnega pesnjenja, na kar kažejo tako njegova pozornost na jezik, predvsem na glasovno podobo, in motti k nekaterim pesmim pa tudi njegova demontaža podobe pesnika.
Tako kot pesniku Sergej Harlamov odreka božanski status tudi poeziji, saj ta nima več revolucionarne moči. S tem je tudi svoje pesmi izmaknil možnim poskusom ideološke interpretacije ali celo ideološke uporabe: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta,« se glasi četverostišje O naperjenosti peresa, z opombo pod črto, da »naboj seže globlje / od vsake poezije«. Pri tem se ne izogne niti demontaži možne lastne mitologije, kot bi se nemara lahko napletla v osemletnem premoru med pesnikovim prvencem Jedci in zbirko Mnogoboj mitologij. V prvem delu pesmi Hippasusova tožba (za enaindvajseto stoletje) zapiše: »a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …,«
Pesnik ni več pesnik, ampak postane pezdnik, izraz, ki ga Harlamov usmerja proti dogmatskemu mišljenju o pesniku in poeziji. Smrt poezije, ki se nemara sem ter tja zasvetlika iz teh verzov, tako ni smrt poezije, ampak razgradnja določenih pojmovanj poezije, ki pa pesniku oziroma pezdniku šele omogoča vzpostaviti pesniško govorico, seveda takšno, ki se zaveda pogojev svojega nastanka. Ta pa spet pesniku omogoča, da se lahko loti razgradnje različnih mitologij, ki niso neposredno povezane s poezijo in ki segajo od potrošništva in vprašanj o zasebni lastnini do filozofskih spraševanj o jeziku kot hiši biti in politike.
Octavio Paz je zapisal, da mora vsak pesnik najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mu ostali, zgraditi nov jezik. Zdi se, da je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova prav takšna gesta – v njem se srečamo s poezijo, ki je trčila ob lastno mejo, mejo, ki jo že od začetkov modernizma predstavlja belina papirja, pri čemer pa papir ni več zgolj simbol prazne transcendence, temveč tudi, kot v pesmi Ob svetovnem dnevu knjige/Zemlje piše Harlamov »mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«.
S svojo ogolelostjo, neposrednostjo, a tudi večpomenskostjo, ki se fraktalno razrašča po knjigi, je Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova izrazito sodobna in vznemirljiva zbirka pesmi, ki kar kliče po vnovičnem in večkratnem branju.
Avtor recenzije: Janko Rožič Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov