Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Prevedla Jerca Kos; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Februarja se je Covid-19 iz samo na videz odmaknjene Kitajske začel hitro bližati Evropi in s pospeškom, ki ga zmore le svet globalizacije, je postal del stvarnosti stare celine. Takrat se je italijanski romanopisec Paolo Giordano, ki ga je med mednarodne literarne zvezde ponesel njegov prvenec Samotnost praštevil. odločil, da praznino samoizolacije in nato obvezne karantene zapolni s pisanjem, in tako je med stenami svojega doma dokončal esejistično delo s povednim naslovom V času epidemije.
Giordano je besedilo po lastnih besedah napisal v kratkem časovnem zamahu, kar pronica tudi v samo zgradbo. Poglavja, ki delujejo kot hitri rezi v določeno podtemo, večinoma niso daljša od dveh strani. Rdeča nit – epidemija – je obravnavana multidisciplinarno: Giordano se dotika znanstvenih, matematičnih, okoljevarstvenih, socioloških in tudi psiholoških razsežnosti izbruha. Piše denimo o pomenu odgovornega človeškega ravnanja, tesnobnosti osamitve, vplivu globalizacije na širjenje virusa, lažnih novicah, razkoraku med človekovim dojemanjem narave in logiko slednje in tako dalje. V obrisih gradi tudi zanimivo anamnezo in opozarja na neizbrisen vpliv, ki ga imamo ljudje »kot najbolj invazivna vrsta v krhkem ekosistemu« na okolje. Podnebne spremembe in človekovi posegi v naravo lahko pripeljejo do sprostitve virusov v okolje. Oziroma s pisateljevimi besedami:
»Stiki med netopirji in gorilami, s katerih ebola zlahka preskoči na človeka, so verjetnejši zaradi obilice zrelega sadja na drevesih, ta pa je posledica skrajnih vremenskih pojavov.«
Nekatera od teh razmišljanj oziroma odvodov glavnega motiva kličejo po nadgradnji. Bralec bi si ponekod želel globlji razvoj misli, kak dokaz več v podkrepitev zapisanega. Giordanu se je z besedilom nedvomno mudilo, kar pa mu, ko odložimo knjigo, nekako ne moremo preveč zameriti. Po eni strani zato, ker se zdi, da je hitenju zapisovanja botrovala želja po zgodovinjenju sedanjega trenutka. Besedilo bi bilo vsekakor drugačno, če bi ga Giordano pretresal mesece in izdal čez leto dni, a prevladala je legitimna želja po ažurnosti zapisa, ki zaradi skladnosti s časom, ki ga živimo, toliko močneje pulzira.
Po drugi strani pa (pre)hitre preskoke blažijo lucidni, dobro formulirani stavki, na primer: »Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.«; »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.« ali »Epidemija je samo simptom, okužba je posledica ekologije.« Občutek, ki ostane ob prebranem, je, da nam Giordano ni hotel razkriti in razprostreti vsega, kar bi še lahko, ampak v bralcu predvsem zanetiti razmislek. Večkrat v besedilu izrazi tudi skrb, da bi iz te situacije izšli nespremenjeni. Ali z njegovimi besedami: »bojim se, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam«.
In če bi pričakovali, da je Giordano številne strani odmeril svoji domovini Italiji, ki je v Evropi ena izmed najbolj prizadetih držav, bi se zmotili. V svojem besedilu je zelo nadnacionalen, saj ne nazadnje virusi ne poznajo delitve med državami. Če parafraziram Giordana, virus tudi ne loči kaj dosti med predstavniki človeške vrste. 7,8 milijarde ljudi je iz perspektive virusa razdeljenih samo v tri skupine – na dovzetne, okužene in odstranjene. Vsi dovzetni v Evropi imamo kljub niansam kar podoben vsakdan: čimbolj ostajamo doma, tarejo nas skrbi, številni pa tudi štejemo, »štejemo okužene in ozdravele, štejemo mrtve«. Niso pa vsi v tako privilegiranem položaju. Giordana skrbi, da bi do eksponentnega širjenja Covida-19 prišlo v manj razvitih državah. »Nismo vsi enako dovzetni,« poudarja, »na milijone ljudi je ultra dovzetnih zaradi socialnih in ekonomskih razlogov.«
Tako kot v romanopisju je Paolo Giordano tudi v esejistiki zelo komunikativen in jasen. Ko recimo uporabi svoje naravoslovno znanje, ki ga ima na pretek, saj je po izobrazbi doktor fizike, ga vpelje s skorajda didaktičnim, razlagalnim čutom. Tudi zato je besedilo V času epidemije v tem »koronačasu«, pa seveda tudi po njem, primerno za res široko paleto bralcev, ki bi radi premislili naš tu in zdaj, silovito določen z izbruhom Covida-19.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Prevedla Jerca Kos; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Februarja se je Covid-19 iz samo na videz odmaknjene Kitajske začel hitro bližati Evropi in s pospeškom, ki ga zmore le svet globalizacije, je postal del stvarnosti stare celine. Takrat se je italijanski romanopisec Paolo Giordano, ki ga je med mednarodne literarne zvezde ponesel njegov prvenec Samotnost praštevil. odločil, da praznino samoizolacije in nato obvezne karantene zapolni s pisanjem, in tako je med stenami svojega doma dokončal esejistično delo s povednim naslovom V času epidemije.
Giordano je besedilo po lastnih besedah napisal v kratkem časovnem zamahu, kar pronica tudi v samo zgradbo. Poglavja, ki delujejo kot hitri rezi v določeno podtemo, večinoma niso daljša od dveh strani. Rdeča nit – epidemija – je obravnavana multidisciplinarno: Giordano se dotika znanstvenih, matematičnih, okoljevarstvenih, socioloških in tudi psiholoških razsežnosti izbruha. Piše denimo o pomenu odgovornega človeškega ravnanja, tesnobnosti osamitve, vplivu globalizacije na širjenje virusa, lažnih novicah, razkoraku med človekovim dojemanjem narave in logiko slednje in tako dalje. V obrisih gradi tudi zanimivo anamnezo in opozarja na neizbrisen vpliv, ki ga imamo ljudje »kot najbolj invazivna vrsta v krhkem ekosistemu« na okolje. Podnebne spremembe in človekovi posegi v naravo lahko pripeljejo do sprostitve virusov v okolje. Oziroma s pisateljevimi besedami:
»Stiki med netopirji in gorilami, s katerih ebola zlahka preskoči na človeka, so verjetnejši zaradi obilice zrelega sadja na drevesih, ta pa je posledica skrajnih vremenskih pojavov.«
Nekatera od teh razmišljanj oziroma odvodov glavnega motiva kličejo po nadgradnji. Bralec bi si ponekod želel globlji razvoj misli, kak dokaz več v podkrepitev zapisanega. Giordanu se je z besedilom nedvomno mudilo, kar pa mu, ko odložimo knjigo, nekako ne moremo preveč zameriti. Po eni strani zato, ker se zdi, da je hitenju zapisovanja botrovala želja po zgodovinjenju sedanjega trenutka. Besedilo bi bilo vsekakor drugačno, če bi ga Giordano pretresal mesece in izdal čez leto dni, a prevladala je legitimna želja po ažurnosti zapisa, ki zaradi skladnosti s časom, ki ga živimo, toliko močneje pulzira.
Po drugi strani pa (pre)hitre preskoke blažijo lucidni, dobro formulirani stavki, na primer: »Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.«; »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.« ali »Epidemija je samo simptom, okužba je posledica ekologije.« Občutek, ki ostane ob prebranem, je, da nam Giordano ni hotel razkriti in razprostreti vsega, kar bi še lahko, ampak v bralcu predvsem zanetiti razmislek. Večkrat v besedilu izrazi tudi skrb, da bi iz te situacije izšli nespremenjeni. Ali z njegovimi besedami: »bojim se, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam«.
In če bi pričakovali, da je Giordano številne strani odmeril svoji domovini Italiji, ki je v Evropi ena izmed najbolj prizadetih držav, bi se zmotili. V svojem besedilu je zelo nadnacionalen, saj ne nazadnje virusi ne poznajo delitve med državami. Če parafraziram Giordana, virus tudi ne loči kaj dosti med predstavniki človeške vrste. 7,8 milijarde ljudi je iz perspektive virusa razdeljenih samo v tri skupine – na dovzetne, okužene in odstranjene. Vsi dovzetni v Evropi imamo kljub niansam kar podoben vsakdan: čimbolj ostajamo doma, tarejo nas skrbi, številni pa tudi štejemo, »štejemo okužene in ozdravele, štejemo mrtve«. Niso pa vsi v tako privilegiranem položaju. Giordana skrbi, da bi do eksponentnega širjenja Covida-19 prišlo v manj razvitih državah. »Nismo vsi enako dovzetni,« poudarja, »na milijone ljudi je ultra dovzetnih zaradi socialnih in ekonomskih razlogov.«
Tako kot v romanopisju je Paolo Giordano tudi v esejistiki zelo komunikativen in jasen. Ko recimo uporabi svoje naravoslovno znanje, ki ga ima na pretek, saj je po izobrazbi doktor fizike, ga vpelje s skorajda didaktičnim, razlagalnim čutom. Tudi zato je besedilo V času epidemije v tem »koronačasu«, pa seveda tudi po njem, primerno za res široko paleto bralcev, ki bi radi premislili naš tu in zdaj, silovito določen z izbruhom Covida-19.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov