Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Prevedla Jerca Kos; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Februarja se je Covid-19 iz samo na videz odmaknjene Kitajske začel hitro bližati Evropi in s pospeškom, ki ga zmore le svet globalizacije, je postal del stvarnosti stare celine. Takrat se je italijanski romanopisec Paolo Giordano, ki ga je med mednarodne literarne zvezde ponesel njegov prvenec Samotnost praštevil. odločil, da praznino samoizolacije in nato obvezne karantene zapolni s pisanjem, in tako je med stenami svojega doma dokončal esejistično delo s povednim naslovom V času epidemije.
Giordano je besedilo po lastnih besedah napisal v kratkem časovnem zamahu, kar pronica tudi v samo zgradbo. Poglavja, ki delujejo kot hitri rezi v določeno podtemo, večinoma niso daljša od dveh strani. Rdeča nit – epidemija – je obravnavana multidisciplinarno: Giordano se dotika znanstvenih, matematičnih, okoljevarstvenih, socioloških in tudi psiholoških razsežnosti izbruha. Piše denimo o pomenu odgovornega človeškega ravnanja, tesnobnosti osamitve, vplivu globalizacije na širjenje virusa, lažnih novicah, razkoraku med človekovim dojemanjem narave in logiko slednje in tako dalje. V obrisih gradi tudi zanimivo anamnezo in opozarja na neizbrisen vpliv, ki ga imamo ljudje »kot najbolj invazivna vrsta v krhkem ekosistemu« na okolje. Podnebne spremembe in človekovi posegi v naravo lahko pripeljejo do sprostitve virusov v okolje. Oziroma s pisateljevimi besedami:
»Stiki med netopirji in gorilami, s katerih ebola zlahka preskoči na človeka, so verjetnejši zaradi obilice zrelega sadja na drevesih, ta pa je posledica skrajnih vremenskih pojavov.«
Nekatera od teh razmišljanj oziroma odvodov glavnega motiva kličejo po nadgradnji. Bralec bi si ponekod želel globlji razvoj misli, kak dokaz več v podkrepitev zapisanega. Giordanu se je z besedilom nedvomno mudilo, kar pa mu, ko odložimo knjigo, nekako ne moremo preveč zameriti. Po eni strani zato, ker se zdi, da je hitenju zapisovanja botrovala želja po zgodovinjenju sedanjega trenutka. Besedilo bi bilo vsekakor drugačno, če bi ga Giordano pretresal mesece in izdal čez leto dni, a prevladala je legitimna želja po ažurnosti zapisa, ki zaradi skladnosti s časom, ki ga živimo, toliko močneje pulzira.
Po drugi strani pa (pre)hitre preskoke blažijo lucidni, dobro formulirani stavki, na primer: »Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.«; »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.« ali »Epidemija je samo simptom, okužba je posledica ekologije.« Občutek, ki ostane ob prebranem, je, da nam Giordano ni hotel razkriti in razprostreti vsega, kar bi še lahko, ampak v bralcu predvsem zanetiti razmislek. Večkrat v besedilu izrazi tudi skrb, da bi iz te situacije izšli nespremenjeni. Ali z njegovimi besedami: »bojim se, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam«.
In če bi pričakovali, da je Giordano številne strani odmeril svoji domovini Italiji, ki je v Evropi ena izmed najbolj prizadetih držav, bi se zmotili. V svojem besedilu je zelo nadnacionalen, saj ne nazadnje virusi ne poznajo delitve med državami. Če parafraziram Giordana, virus tudi ne loči kaj dosti med predstavniki človeške vrste. 7,8 milijarde ljudi je iz perspektive virusa razdeljenih samo v tri skupine – na dovzetne, okužene in odstranjene. Vsi dovzetni v Evropi imamo kljub niansam kar podoben vsakdan: čimbolj ostajamo doma, tarejo nas skrbi, številni pa tudi štejemo, »štejemo okužene in ozdravele, štejemo mrtve«. Niso pa vsi v tako privilegiranem položaju. Giordana skrbi, da bi do eksponentnega širjenja Covida-19 prišlo v manj razvitih državah. »Nismo vsi enako dovzetni,« poudarja, »na milijone ljudi je ultra dovzetnih zaradi socialnih in ekonomskih razlogov.«
Tako kot v romanopisju je Paolo Giordano tudi v esejistiki zelo komunikativen in jasen. Ko recimo uporabi svoje naravoslovno znanje, ki ga ima na pretek, saj je po izobrazbi doktor fizike, ga vpelje s skorajda didaktičnim, razlagalnim čutom. Tudi zato je besedilo V času epidemije v tem »koronačasu«, pa seveda tudi po njem, primerno za res široko paleto bralcev, ki bi radi premislili naš tu in zdaj, silovito določen z izbruhom Covida-19.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Prevedla Jerca Kos; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Februarja se je Covid-19 iz samo na videz odmaknjene Kitajske začel hitro bližati Evropi in s pospeškom, ki ga zmore le svet globalizacije, je postal del stvarnosti stare celine. Takrat se je italijanski romanopisec Paolo Giordano, ki ga je med mednarodne literarne zvezde ponesel njegov prvenec Samotnost praštevil. odločil, da praznino samoizolacije in nato obvezne karantene zapolni s pisanjem, in tako je med stenami svojega doma dokončal esejistično delo s povednim naslovom V času epidemije.
Giordano je besedilo po lastnih besedah napisal v kratkem časovnem zamahu, kar pronica tudi v samo zgradbo. Poglavja, ki delujejo kot hitri rezi v določeno podtemo, večinoma niso daljša od dveh strani. Rdeča nit – epidemija – je obravnavana multidisciplinarno: Giordano se dotika znanstvenih, matematičnih, okoljevarstvenih, socioloških in tudi psiholoških razsežnosti izbruha. Piše denimo o pomenu odgovornega človeškega ravnanja, tesnobnosti osamitve, vplivu globalizacije na širjenje virusa, lažnih novicah, razkoraku med človekovim dojemanjem narave in logiko slednje in tako dalje. V obrisih gradi tudi zanimivo anamnezo in opozarja na neizbrisen vpliv, ki ga imamo ljudje »kot najbolj invazivna vrsta v krhkem ekosistemu« na okolje. Podnebne spremembe in človekovi posegi v naravo lahko pripeljejo do sprostitve virusov v okolje. Oziroma s pisateljevimi besedami:
»Stiki med netopirji in gorilami, s katerih ebola zlahka preskoči na človeka, so verjetnejši zaradi obilice zrelega sadja na drevesih, ta pa je posledica skrajnih vremenskih pojavov.«
Nekatera od teh razmišljanj oziroma odvodov glavnega motiva kličejo po nadgradnji. Bralec bi si ponekod želel globlji razvoj misli, kak dokaz več v podkrepitev zapisanega. Giordanu se je z besedilom nedvomno mudilo, kar pa mu, ko odložimo knjigo, nekako ne moremo preveč zameriti. Po eni strani zato, ker se zdi, da je hitenju zapisovanja botrovala želja po zgodovinjenju sedanjega trenutka. Besedilo bi bilo vsekakor drugačno, če bi ga Giordano pretresal mesece in izdal čez leto dni, a prevladala je legitimna želja po ažurnosti zapisa, ki zaradi skladnosti s časom, ki ga živimo, toliko močneje pulzira.
Po drugi strani pa (pre)hitre preskoke blažijo lucidni, dobro formulirani stavki, na primer: »Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.«; »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.« ali »Epidemija je samo simptom, okužba je posledica ekologije.« Občutek, ki ostane ob prebranem, je, da nam Giordano ni hotel razkriti in razprostreti vsega, kar bi še lahko, ampak v bralcu predvsem zanetiti razmislek. Večkrat v besedilu izrazi tudi skrb, da bi iz te situacije izšli nespremenjeni. Ali z njegovimi besedami: »bojim se, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam«.
In če bi pričakovali, da je Giordano številne strani odmeril svoji domovini Italiji, ki je v Evropi ena izmed najbolj prizadetih držav, bi se zmotili. V svojem besedilu je zelo nadnacionalen, saj ne nazadnje virusi ne poznajo delitve med državami. Če parafraziram Giordana, virus tudi ne loči kaj dosti med predstavniki človeške vrste. 7,8 milijarde ljudi je iz perspektive virusa razdeljenih samo v tri skupine – na dovzetne, okužene in odstranjene. Vsi dovzetni v Evropi imamo kljub niansam kar podoben vsakdan: čimbolj ostajamo doma, tarejo nas skrbi, številni pa tudi štejemo, »štejemo okužene in ozdravele, štejemo mrtve«. Niso pa vsi v tako privilegiranem položaju. Giordana skrbi, da bi do eksponentnega širjenja Covida-19 prišlo v manj razvitih državah. »Nismo vsi enako dovzetni,« poudarja, »na milijone ljudi je ultra dovzetnih zaradi socialnih in ekonomskih razlogov.«
Tako kot v romanopisju je Paolo Giordano tudi v esejistiki zelo komunikativen in jasen. Ko recimo uporabi svoje naravoslovno znanje, ki ga ima na pretek, saj je po izobrazbi doktor fizike, ga vpelje s skorajda didaktičnim, razlagalnim čutom. Tudi zato je besedilo V času epidemije v tem »koronačasu«, pa seveda tudi po njem, primerno za res široko paleto bralcev, ki bi radi premislili naš tu in zdaj, silovito določen z izbruhom Covida-19.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov