Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Prevedla Jerca Kos; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Februarja se je Covid-19 iz samo na videz odmaknjene Kitajske začel hitro bližati Evropi in s pospeškom, ki ga zmore le svet globalizacije, je postal del stvarnosti stare celine. Takrat se je italijanski romanopisec Paolo Giordano, ki ga je med mednarodne literarne zvezde ponesel njegov prvenec Samotnost praštevil. odločil, da praznino samoizolacije in nato obvezne karantene zapolni s pisanjem, in tako je med stenami svojega doma dokončal esejistično delo s povednim naslovom V času epidemije.
Giordano je besedilo po lastnih besedah napisal v kratkem časovnem zamahu, kar pronica tudi v samo zgradbo. Poglavja, ki delujejo kot hitri rezi v določeno podtemo, večinoma niso daljša od dveh strani. Rdeča nit – epidemija – je obravnavana multidisciplinarno: Giordano se dotika znanstvenih, matematičnih, okoljevarstvenih, socioloških in tudi psiholoških razsežnosti izbruha. Piše denimo o pomenu odgovornega človeškega ravnanja, tesnobnosti osamitve, vplivu globalizacije na širjenje virusa, lažnih novicah, razkoraku med človekovim dojemanjem narave in logiko slednje in tako dalje. V obrisih gradi tudi zanimivo anamnezo in opozarja na neizbrisen vpliv, ki ga imamo ljudje »kot najbolj invazivna vrsta v krhkem ekosistemu« na okolje. Podnebne spremembe in človekovi posegi v naravo lahko pripeljejo do sprostitve virusov v okolje. Oziroma s pisateljevimi besedami:
»Stiki med netopirji in gorilami, s katerih ebola zlahka preskoči na človeka, so verjetnejši zaradi obilice zrelega sadja na drevesih, ta pa je posledica skrajnih vremenskih pojavov.«
Nekatera od teh razmišljanj oziroma odvodov glavnega motiva kličejo po nadgradnji. Bralec bi si ponekod želel globlji razvoj misli, kak dokaz več v podkrepitev zapisanega. Giordanu se je z besedilom nedvomno mudilo, kar pa mu, ko odložimo knjigo, nekako ne moremo preveč zameriti. Po eni strani zato, ker se zdi, da je hitenju zapisovanja botrovala želja po zgodovinjenju sedanjega trenutka. Besedilo bi bilo vsekakor drugačno, če bi ga Giordano pretresal mesece in izdal čez leto dni, a prevladala je legitimna želja po ažurnosti zapisa, ki zaradi skladnosti s časom, ki ga živimo, toliko močneje pulzira.
Po drugi strani pa (pre)hitre preskoke blažijo lucidni, dobro formulirani stavki, na primer: »Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.«; »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.« ali »Epidemija je samo simptom, okužba je posledica ekologije.« Občutek, ki ostane ob prebranem, je, da nam Giordano ni hotel razkriti in razprostreti vsega, kar bi še lahko, ampak v bralcu predvsem zanetiti razmislek. Večkrat v besedilu izrazi tudi skrb, da bi iz te situacije izšli nespremenjeni. Ali z njegovimi besedami: »bojim se, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam«.
In če bi pričakovali, da je Giordano številne strani odmeril svoji domovini Italiji, ki je v Evropi ena izmed najbolj prizadetih držav, bi se zmotili. V svojem besedilu je zelo nadnacionalen, saj ne nazadnje virusi ne poznajo delitve med državami. Če parafraziram Giordana, virus tudi ne loči kaj dosti med predstavniki človeške vrste. 7,8 milijarde ljudi je iz perspektive virusa razdeljenih samo v tri skupine – na dovzetne, okužene in odstranjene. Vsi dovzetni v Evropi imamo kljub niansam kar podoben vsakdan: čimbolj ostajamo doma, tarejo nas skrbi, številni pa tudi štejemo, »štejemo okužene in ozdravele, štejemo mrtve«. Niso pa vsi v tako privilegiranem položaju. Giordana skrbi, da bi do eksponentnega širjenja Covida-19 prišlo v manj razvitih državah. »Nismo vsi enako dovzetni,« poudarja, »na milijone ljudi je ultra dovzetnih zaradi socialnih in ekonomskih razlogov.«
Tako kot v romanopisju je Paolo Giordano tudi v esejistiki zelo komunikativen in jasen. Ko recimo uporabi svoje naravoslovno znanje, ki ga ima na pretek, saj je po izobrazbi doktor fizike, ga vpelje s skorajda didaktičnim, razlagalnim čutom. Tudi zato je besedilo V času epidemije v tem »koronačasu«, pa seveda tudi po njem, primerno za res široko paleto bralcev, ki bi radi premislili naš tu in zdaj, silovito določen z izbruhom Covida-19.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Prevedla Jerca Kos; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Februarja se je Covid-19 iz samo na videz odmaknjene Kitajske začel hitro bližati Evropi in s pospeškom, ki ga zmore le svet globalizacije, je postal del stvarnosti stare celine. Takrat se je italijanski romanopisec Paolo Giordano, ki ga je med mednarodne literarne zvezde ponesel njegov prvenec Samotnost praštevil. odločil, da praznino samoizolacije in nato obvezne karantene zapolni s pisanjem, in tako je med stenami svojega doma dokončal esejistično delo s povednim naslovom V času epidemije.
Giordano je besedilo po lastnih besedah napisal v kratkem časovnem zamahu, kar pronica tudi v samo zgradbo. Poglavja, ki delujejo kot hitri rezi v določeno podtemo, večinoma niso daljša od dveh strani. Rdeča nit – epidemija – je obravnavana multidisciplinarno: Giordano se dotika znanstvenih, matematičnih, okoljevarstvenih, socioloških in tudi psiholoških razsežnosti izbruha. Piše denimo o pomenu odgovornega človeškega ravnanja, tesnobnosti osamitve, vplivu globalizacije na širjenje virusa, lažnih novicah, razkoraku med človekovim dojemanjem narave in logiko slednje in tako dalje. V obrisih gradi tudi zanimivo anamnezo in opozarja na neizbrisen vpliv, ki ga imamo ljudje »kot najbolj invazivna vrsta v krhkem ekosistemu« na okolje. Podnebne spremembe in človekovi posegi v naravo lahko pripeljejo do sprostitve virusov v okolje. Oziroma s pisateljevimi besedami:
»Stiki med netopirji in gorilami, s katerih ebola zlahka preskoči na človeka, so verjetnejši zaradi obilice zrelega sadja na drevesih, ta pa je posledica skrajnih vremenskih pojavov.«
Nekatera od teh razmišljanj oziroma odvodov glavnega motiva kličejo po nadgradnji. Bralec bi si ponekod želel globlji razvoj misli, kak dokaz več v podkrepitev zapisanega. Giordanu se je z besedilom nedvomno mudilo, kar pa mu, ko odložimo knjigo, nekako ne moremo preveč zameriti. Po eni strani zato, ker se zdi, da je hitenju zapisovanja botrovala želja po zgodovinjenju sedanjega trenutka. Besedilo bi bilo vsekakor drugačno, če bi ga Giordano pretresal mesece in izdal čez leto dni, a prevladala je legitimna želja po ažurnosti zapisa, ki zaradi skladnosti s časom, ki ga živimo, toliko močneje pulzira.
Po drugi strani pa (pre)hitre preskoke blažijo lucidni, dobro formulirani stavki, na primer: »Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.«; »Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.« ali »Epidemija je samo simptom, okužba je posledica ekologije.« Občutek, ki ostane ob prebranem, je, da nam Giordano ni hotel razkriti in razprostreti vsega, kar bi še lahko, ampak v bralcu predvsem zanetiti razmislek. Večkrat v besedilu izrazi tudi skrb, da bi iz te situacije izšli nespremenjeni. Ali z njegovimi besedami: »bojim se, da bi strah minil, ne da bi nas spodbudil k spremembam«.
In če bi pričakovali, da je Giordano številne strani odmeril svoji domovini Italiji, ki je v Evropi ena izmed najbolj prizadetih držav, bi se zmotili. V svojem besedilu je zelo nadnacionalen, saj ne nazadnje virusi ne poznajo delitve med državami. Če parafraziram Giordana, virus tudi ne loči kaj dosti med predstavniki človeške vrste. 7,8 milijarde ljudi je iz perspektive virusa razdeljenih samo v tri skupine – na dovzetne, okužene in odstranjene. Vsi dovzetni v Evropi imamo kljub niansam kar podoben vsakdan: čimbolj ostajamo doma, tarejo nas skrbi, številni pa tudi štejemo, »štejemo okužene in ozdravele, štejemo mrtve«. Niso pa vsi v tako privilegiranem položaju. Giordana skrbi, da bi do eksponentnega širjenja Covida-19 prišlo v manj razvitih državah. »Nismo vsi enako dovzetni,« poudarja, »na milijone ljudi je ultra dovzetnih zaradi socialnih in ekonomskih razlogov.«
Tako kot v romanopisju je Paolo Giordano tudi v esejistiki zelo komunikativen in jasen. Ko recimo uporabi svoje naravoslovno znanje, ki ga ima na pretek, saj je po izobrazbi doktor fizike, ga vpelje s skorajda didaktičnim, razlagalnim čutom. Tudi zato je besedilo V času epidemije v tem »koronačasu«, pa seveda tudi po njem, primerno za res široko paleto bralcev, ki bi radi premislili naš tu in zdaj, silovito določen z izbruhom Covida-19.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov