Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozrimo se v vesolje znanstvenofantastičnih filmov in poiščimo pomembne ženske like v njem.
Avtorje znanstvene-fantastike pogosto imenujemo vizionarje, saj nam preko svojih del, ki jih gradijo na temeljih dejstev in spoznanj današnjega časa, predstavljajo možne svetove prihodnosti. Spomnimo se le na enega očetov znanstveno-fantastičnega žanra, francoskega pisatelja Julesa Verna, ki je v delu Pot na mesec napovedal človekovo osvajanje lune, kar se je stoletje pozneje tudi uresničilo; ali pa na njegovo delo Dvajset tisoč milj pod morjem, ki napove uporabo električnih podmornic. Tudi v kasnejših delih tega žanra najdemo vse polno za čas njihovega nastanka divjih in drzni idej, med katerimi pa so se številne tudi uresničile. Poglejmo le na področje avdiovizualne produkcije, ki je preko svoje globalne priljubljenosti “vladala” 20. stoletju. Le kdo ne pozna slavnega “komunikatorja” iz serije Zvezdne steze, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja udejanjil v mobilnem telefonu za široko potrošnjo družbe Motorola?! Ali pa “univerzalnega prevajalnika“ iz iste serije, ki ga vsaj na planetu Zemlja danes množično uporabljamo v obliki Googlovega prevajalnika ali katere od sorodnih storitev? Toda znanstveno-fantastični žanr se v svojih napovedih možnih svetov prihodnosti seveda ni strogo omejil le na področje tehnologije in naravoslovnih znanosti. Pogosto je razmišljal tudi o bolj družbenih implikacijah določenih tendenc, ki jih je zaznaval okrog sebe. Spomnimo se le na preobljudeni, zaradi posledic dolgoletnega onesnaževanja okolja klimatsko spremenjeni in umetno razsvetljeni svet iz Iztrebljevalca, enega kultnih filmov žanra. Marsikatera svetovna metropola že vsaj delno spominja nanj, predvsem kar se tiče preobljudenosti in mogočnih digitalnih reklamnih panojev. In v tem pogledu se zdijo vizionarska tudi nekatera druga znanstveno-fantastična dela – tista, ki so že pred časom zaznala, da je skrajni čas, da se v brezmejno temo in hlad vesolja pošlje žarek upanja in toplino srca.
V mislih imamo namreč dela, ki so poskušala sam žanr iztrgati iz testosteronskega in skoraj izključno na kinetični akciji utemeljenega vesolja in vanj vnesti smisla, razuma in topline. Skratka filme, ki so v ospredje namesto enih in istih variacij moškega lika poskušala vpeljati lik ženske junakinje. Seveda, v zadnjih nekaj letih se zdi, da hollywoodski studiji kar tekmujejo v tem, kdo bo v tem pogledu bolj drzen. Tako tudi na področja, ki so do tega trenutka veljala za strogo moška – na primer v filme o superjunakih – vpeljujejo ženske like, od Čudežne ženske pa do Kapitanke Marvel. A nas zanimajo drugačna dela. Tista, ki so že v preteklosti tlakovala drugačno pot in pokazala, da je lahko vesolje veliko bolj smiselno, celo toplo človeško, če vanj vneseš nekaj več ženskega načela. Spomnimo se na primer že kultne serije filmov o Osmem potniku, katere oče je Ridley Scott, avtor že prej omenjenega Iztrebljevalca. V Osmem potniku je zgolj članica posadke Ripley premogla dovolj zdrave pameti in poguma, ne le, da se sooči, pač pa tudi preživi srečanje z najhujšim znanim plenilcem iz vesolja. Kako desetletje pozneje je nastal film Stik, v katerem se je bila le mlada znanstvenica Eleanor Arroway, tista, ki je tujerodni signal tudi odkrila, sposobna dvigniti nad vse tuzemske zamere, tekmovalnosti in egotripe. Na koncu je tudi zares vzpostavila stik z nezemeljsko vrsto. Ta, dolgo spregledani in po svoje celo zasmehovani film pa je nekakšno neposredno nadaljevanje doživel z enim najbolj hvaljenih izdelkov žanra v zadnjem desetletju, s Prihodom Kanadčana Denisa Villeneuvea. V tem filmu je le lingvistka Louise Banks sposobna doumeti nelinearno govorico in izvenčasovno pojmovanje resničnosti, kakršnega nam je v odrešitev zemeljskih težav prinesla tujerodna vrsta. Tovrstnih primerov del iz tega žanra je še veliko: od Petega elementa, Spokojnosti, Gravitacije in nenazadnje filma Proxima, ki se te dni vrti v naših kinih. In le želimo si lahko, da bi bilo v bodoče takšnih filmov še več, saj bi v to strašljivo gmoto črnega in hladnega vesolja nedvomno poslali vsaj kanček svetlobe in topline.
Ozrimo se v vesolje znanstvenofantastičnih filmov in poiščimo pomembne ženske like v njem.
Avtorje znanstvene-fantastike pogosto imenujemo vizionarje, saj nam preko svojih del, ki jih gradijo na temeljih dejstev in spoznanj današnjega časa, predstavljajo možne svetove prihodnosti. Spomnimo se le na enega očetov znanstveno-fantastičnega žanra, francoskega pisatelja Julesa Verna, ki je v delu Pot na mesec napovedal človekovo osvajanje lune, kar se je stoletje pozneje tudi uresničilo; ali pa na njegovo delo Dvajset tisoč milj pod morjem, ki napove uporabo električnih podmornic. Tudi v kasnejših delih tega žanra najdemo vse polno za čas njihovega nastanka divjih in drzni idej, med katerimi pa so se številne tudi uresničile. Poglejmo le na področje avdiovizualne produkcije, ki je preko svoje globalne priljubljenosti “vladala” 20. stoletju. Le kdo ne pozna slavnega “komunikatorja” iz serije Zvezdne steze, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja udejanjil v mobilnem telefonu za široko potrošnjo družbe Motorola?! Ali pa “univerzalnega prevajalnika“ iz iste serije, ki ga vsaj na planetu Zemlja danes množično uporabljamo v obliki Googlovega prevajalnika ali katere od sorodnih storitev? Toda znanstveno-fantastični žanr se v svojih napovedih možnih svetov prihodnosti seveda ni strogo omejil le na področje tehnologije in naravoslovnih znanosti. Pogosto je razmišljal tudi o bolj družbenih implikacijah določenih tendenc, ki jih je zaznaval okrog sebe. Spomnimo se le na preobljudeni, zaradi posledic dolgoletnega onesnaževanja okolja klimatsko spremenjeni in umetno razsvetljeni svet iz Iztrebljevalca, enega kultnih filmov žanra. Marsikatera svetovna metropola že vsaj delno spominja nanj, predvsem kar se tiče preobljudenosti in mogočnih digitalnih reklamnih panojev. In v tem pogledu se zdijo vizionarska tudi nekatera druga znanstveno-fantastična dela – tista, ki so že pred časom zaznala, da je skrajni čas, da se v brezmejno temo in hlad vesolja pošlje žarek upanja in toplino srca.
V mislih imamo namreč dela, ki so poskušala sam žanr iztrgati iz testosteronskega in skoraj izključno na kinetični akciji utemeljenega vesolja in vanj vnesti smisla, razuma in topline. Skratka filme, ki so v ospredje namesto enih in istih variacij moškega lika poskušala vpeljati lik ženske junakinje. Seveda, v zadnjih nekaj letih se zdi, da hollywoodski studiji kar tekmujejo v tem, kdo bo v tem pogledu bolj drzen. Tako tudi na področja, ki so do tega trenutka veljala za strogo moška – na primer v filme o superjunakih – vpeljujejo ženske like, od Čudežne ženske pa do Kapitanke Marvel. A nas zanimajo drugačna dela. Tista, ki so že v preteklosti tlakovala drugačno pot in pokazala, da je lahko vesolje veliko bolj smiselno, celo toplo človeško, če vanj vneseš nekaj več ženskega načela. Spomnimo se na primer že kultne serije filmov o Osmem potniku, katere oče je Ridley Scott, avtor že prej omenjenega Iztrebljevalca. V Osmem potniku je zgolj članica posadke Ripley premogla dovolj zdrave pameti in poguma, ne le, da se sooči, pač pa tudi preživi srečanje z najhujšim znanim plenilcem iz vesolja. Kako desetletje pozneje je nastal film Stik, v katerem se je bila le mlada znanstvenica Eleanor Arroway, tista, ki je tujerodni signal tudi odkrila, sposobna dvigniti nad vse tuzemske zamere, tekmovalnosti in egotripe. Na koncu je tudi zares vzpostavila stik z nezemeljsko vrsto. Ta, dolgo spregledani in po svoje celo zasmehovani film pa je nekakšno neposredno nadaljevanje doživel z enim najbolj hvaljenih izdelkov žanra v zadnjem desetletju, s Prihodom Kanadčana Denisa Villeneuvea. V tem filmu je le lingvistka Louise Banks sposobna doumeti nelinearno govorico in izvenčasovno pojmovanje resničnosti, kakršnega nam je v odrešitev zemeljskih težav prinesla tujerodna vrsta. Tovrstnih primerov del iz tega žanra je še veliko: od Petega elementa, Spokojnosti, Gravitacije in nenazadnje filma Proxima, ki se te dni vrti v naših kinih. In le želimo si lahko, da bi bilo v bodoče takšnih filmov še več, saj bi v to strašljivo gmoto črnega in hladnega vesolja nedvomno poslali vsaj kanček svetlobe in topline.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov