Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ozrimo se v vesolje znanstvenofantastičnih filmov in poiščimo pomembne ženske like v njem.
Avtorje znanstvene-fantastike pogosto imenujemo vizionarje, saj nam preko svojih del, ki jih gradijo na temeljih dejstev in spoznanj današnjega časa, predstavljajo možne svetove prihodnosti. Spomnimo se le na enega očetov znanstveno-fantastičnega žanra, francoskega pisatelja Julesa Verna, ki je v delu Pot na mesec napovedal človekovo osvajanje lune, kar se je stoletje pozneje tudi uresničilo; ali pa na njegovo delo Dvajset tisoč milj pod morjem, ki napove uporabo električnih podmornic. Tudi v kasnejših delih tega žanra najdemo vse polno za čas njihovega nastanka divjih in drzni idej, med katerimi pa so se številne tudi uresničile. Poglejmo le na področje avdiovizualne produkcije, ki je preko svoje globalne priljubljenosti “vladala” 20. stoletju. Le kdo ne pozna slavnega “komunikatorja” iz serije Zvezdne steze, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja udejanjil v mobilnem telefonu za široko potrošnjo družbe Motorola?! Ali pa “univerzalnega prevajalnika“ iz iste serije, ki ga vsaj na planetu Zemlja danes množično uporabljamo v obliki Googlovega prevajalnika ali katere od sorodnih storitev? Toda znanstveno-fantastični žanr se v svojih napovedih možnih svetov prihodnosti seveda ni strogo omejil le na področje tehnologije in naravoslovnih znanosti. Pogosto je razmišljal tudi o bolj družbenih implikacijah določenih tendenc, ki jih je zaznaval okrog sebe. Spomnimo se le na preobljudeni, zaradi posledic dolgoletnega onesnaževanja okolja klimatsko spremenjeni in umetno razsvetljeni svet iz Iztrebljevalca, enega kultnih filmov žanra. Marsikatera svetovna metropola že vsaj delno spominja nanj, predvsem kar se tiče preobljudenosti in mogočnih digitalnih reklamnih panojev. In v tem pogledu se zdijo vizionarska tudi nekatera druga znanstveno-fantastična dela – tista, ki so že pred časom zaznala, da je skrajni čas, da se v brezmejno temo in hlad vesolja pošlje žarek upanja in toplino srca.
V mislih imamo namreč dela, ki so poskušala sam žanr iztrgati iz testosteronskega in skoraj izključno na kinetični akciji utemeljenega vesolja in vanj vnesti smisla, razuma in topline. Skratka filme, ki so v ospredje namesto enih in istih variacij moškega lika poskušala vpeljati lik ženske junakinje. Seveda, v zadnjih nekaj letih se zdi, da hollywoodski studiji kar tekmujejo v tem, kdo bo v tem pogledu bolj drzen. Tako tudi na področja, ki so do tega trenutka veljala za strogo moška – na primer v filme o superjunakih – vpeljujejo ženske like, od Čudežne ženske pa do Kapitanke Marvel. A nas zanimajo drugačna dela. Tista, ki so že v preteklosti tlakovala drugačno pot in pokazala, da je lahko vesolje veliko bolj smiselno, celo toplo človeško, če vanj vneseš nekaj več ženskega načela. Spomnimo se na primer že kultne serije filmov o Osmem potniku, katere oče je Ridley Scott, avtor že prej omenjenega Iztrebljevalca. V Osmem potniku je zgolj članica posadke Ripley premogla dovolj zdrave pameti in poguma, ne le, da se sooči, pač pa tudi preživi srečanje z najhujšim znanim plenilcem iz vesolja. Kako desetletje pozneje je nastal film Stik, v katerem se je bila le mlada znanstvenica Eleanor Arroway, tista, ki je tujerodni signal tudi odkrila, sposobna dvigniti nad vse tuzemske zamere, tekmovalnosti in egotripe. Na koncu je tudi zares vzpostavila stik z nezemeljsko vrsto. Ta, dolgo spregledani in po svoje celo zasmehovani film pa je nekakšno neposredno nadaljevanje doživel z enim najbolj hvaljenih izdelkov žanra v zadnjem desetletju, s Prihodom Kanadčana Denisa Villeneuvea. V tem filmu je le lingvistka Louise Banks sposobna doumeti nelinearno govorico in izvenčasovno pojmovanje resničnosti, kakršnega nam je v odrešitev zemeljskih težav prinesla tujerodna vrsta. Tovrstnih primerov del iz tega žanra je še veliko: od Petega elementa, Spokojnosti, Gravitacije in nenazadnje filma Proxima, ki se te dni vrti v naših kinih. In le želimo si lahko, da bi bilo v bodoče takšnih filmov še več, saj bi v to strašljivo gmoto črnega in hladnega vesolja nedvomno poslali vsaj kanček svetlobe in topline.
Ozrimo se v vesolje znanstvenofantastičnih filmov in poiščimo pomembne ženske like v njem.
Avtorje znanstvene-fantastike pogosto imenujemo vizionarje, saj nam preko svojih del, ki jih gradijo na temeljih dejstev in spoznanj današnjega časa, predstavljajo možne svetove prihodnosti. Spomnimo se le na enega očetov znanstveno-fantastičnega žanra, francoskega pisatelja Julesa Verna, ki je v delu Pot na mesec napovedal človekovo osvajanje lune, kar se je stoletje pozneje tudi uresničilo; ali pa na njegovo delo Dvajset tisoč milj pod morjem, ki napove uporabo električnih podmornic. Tudi v kasnejših delih tega žanra najdemo vse polno za čas njihovega nastanka divjih in drzni idej, med katerimi pa so se številne tudi uresničile. Poglejmo le na področje avdiovizualne produkcije, ki je preko svoje globalne priljubljenosti “vladala” 20. stoletju. Le kdo ne pozna slavnega “komunikatorja” iz serije Zvezdne steze, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja udejanjil v mobilnem telefonu za široko potrošnjo družbe Motorola?! Ali pa “univerzalnega prevajalnika“ iz iste serije, ki ga vsaj na planetu Zemlja danes množično uporabljamo v obliki Googlovega prevajalnika ali katere od sorodnih storitev? Toda znanstveno-fantastični žanr se v svojih napovedih možnih svetov prihodnosti seveda ni strogo omejil le na področje tehnologije in naravoslovnih znanosti. Pogosto je razmišljal tudi o bolj družbenih implikacijah določenih tendenc, ki jih je zaznaval okrog sebe. Spomnimo se le na preobljudeni, zaradi posledic dolgoletnega onesnaževanja okolja klimatsko spremenjeni in umetno razsvetljeni svet iz Iztrebljevalca, enega kultnih filmov žanra. Marsikatera svetovna metropola že vsaj delno spominja nanj, predvsem kar se tiče preobljudenosti in mogočnih digitalnih reklamnih panojev. In v tem pogledu se zdijo vizionarska tudi nekatera druga znanstveno-fantastična dela – tista, ki so že pred časom zaznala, da je skrajni čas, da se v brezmejno temo in hlad vesolja pošlje žarek upanja in toplino srca.
V mislih imamo namreč dela, ki so poskušala sam žanr iztrgati iz testosteronskega in skoraj izključno na kinetični akciji utemeljenega vesolja in vanj vnesti smisla, razuma in topline. Skratka filme, ki so v ospredje namesto enih in istih variacij moškega lika poskušala vpeljati lik ženske junakinje. Seveda, v zadnjih nekaj letih se zdi, da hollywoodski studiji kar tekmujejo v tem, kdo bo v tem pogledu bolj drzen. Tako tudi na področja, ki so do tega trenutka veljala za strogo moška – na primer v filme o superjunakih – vpeljujejo ženske like, od Čudežne ženske pa do Kapitanke Marvel. A nas zanimajo drugačna dela. Tista, ki so že v preteklosti tlakovala drugačno pot in pokazala, da je lahko vesolje veliko bolj smiselno, celo toplo človeško, če vanj vneseš nekaj več ženskega načela. Spomnimo se na primer že kultne serije filmov o Osmem potniku, katere oče je Ridley Scott, avtor že prej omenjenega Iztrebljevalca. V Osmem potniku je zgolj članica posadke Ripley premogla dovolj zdrave pameti in poguma, ne le, da se sooči, pač pa tudi preživi srečanje z najhujšim znanim plenilcem iz vesolja. Kako desetletje pozneje je nastal film Stik, v katerem se je bila le mlada znanstvenica Eleanor Arroway, tista, ki je tujerodni signal tudi odkrila, sposobna dvigniti nad vse tuzemske zamere, tekmovalnosti in egotripe. Na koncu je tudi zares vzpostavila stik z nezemeljsko vrsto. Ta, dolgo spregledani in po svoje celo zasmehovani film pa je nekakšno neposredno nadaljevanje doživel z enim najbolj hvaljenih izdelkov žanra v zadnjem desetletju, s Prihodom Kanadčana Denisa Villeneuvea. V tem filmu je le lingvistka Louise Banks sposobna doumeti nelinearno govorico in izvenčasovno pojmovanje resničnosti, kakršnega nam je v odrešitev zemeljskih težav prinesla tujerodna vrsta. Tovrstnih primerov del iz tega žanra je še veliko: od Petega elementa, Spokojnosti, Gravitacije in nenazadnje filma Proxima, ki se te dni vrti v naših kinih. In le želimo si lahko, da bi bilo v bodoče takšnih filmov še več, saj bi v to strašljivo gmoto črnega in hladnega vesolja nedvomno poslali vsaj kanček svetlobe in topline.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov