Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.

"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."

Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z  nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".

Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.