Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.
"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."
Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".
Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.
Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.
"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."
Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".
Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Neveljaven email naslov