Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.
"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."
Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".
Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.
Film je refleksija človeškega življenja v vsej njegovi lepoti in krutosti, veličastnosti in banalnosti. Zanj je Andersson prejel nagrado za najboljšo režijo v Benetkah.
"Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko začneš ceniti in ohranjati tisto, kar imaš," je v slogu Alberta Giacomettija ob svojem filmu O neskončnosti povedal švedski režiser Roy Andersson in dodal: "Poudaril bi rad lepoto človeškega življenja, vendar zato potrebuješ kontrast. Prikazati moraš slabo, kruto stran bivanja."
Andersson niza podobe: Moški, ki se je izgubil. Ženska, ki ni poznala sramu. Starec, ki se mu je vse zdelo fantastično. Duhovnik, ki je izgubil vero. Poražena vojska, ki koraka proti zaporniškemu taborišču. Najstnice, ki po navdihu zaplešejo pred barom. Oče, ki se med potjo na rojstnodnevno zabavo v dežju ustavi, da bi zavezal vezalke svoji hčeri – vse to so drobne filmske črtice, ki sestavljajo mozaik Anderssonove nove filmske pripovedi, po kateri nas vodi svetel glas mladenke v ozadju – nekakšne sodobne švedske Šeherezade. Slog je prepoznaven: statični posnetki, natančna mizanscena in preplet lirike, tragike in komike, vse to pa v okviru premišljene stilizacije, ki kljub realnim dogodkom daje vtis sanjskosti. Andersson s svojim pogledom od zgoraj, s katerim želi zajeti ves svet v enem zamahu, sega nazaj k tako imenovani menipejski satiri, ki jo je morda najlepše ujel v umetniško obliko stari Lukijan. To je vseobsegajoč pogled z nekoliko odmaknjene točke, pri Menipu gre dejansko za dvig v nebo ali spust v podzemlje, in z željo po objektivnem prikazovanju sveta, v katerega sodita oba, svetli in temni pol. Prav zaradi svoje oddaljenosti in hkratnega zajetja vsega, pa pogled ne more biti drugačen, kot bolj ali manj nenavaden, grotesken, ljudje so in niso taki, kot jih na primer zaznava običajen fotoaparat, presek obojega, oddaljenega in bližnjega pogleda, pa iz njih izvablja globljo, največkrat groteskno resničnost. Človeško življenje je s tega vidika hkrati lepo in grdo, tudi kruto, čarobno in banalno, celo absurdno – da pa Andersson ne bi ostal na filozofski ravni izjave, s kratkimi vinjetami in anekdotami zajame najrazličnejše registre življenja in ga tako prikaže v neposrednejši, realni, bolj oprijemljivi svetlobi. In to dobesedno: kot je izjavil sam, "se je izogibal sencam", posneti je hotel film, "v katerih se liki ne morejo skriti".
Na sledove menipejske satire naletimo v različnih zgodovinskih trenutkih in pri ustvarjalcih različnih zvrsti, poleg Lukijana v okviru literature omenimo vsaj še Erazma Rotterdamskega, Rabelaisa, Voltaira in Dostojevskega, v okviru likovne umetnosti pa Hieronymusa Boscha in Pietra Breugla starejšega. Različice menipeje so kljub nekaterim skupnim potezam zelo samosvoje, in enako velja za Anderssonovo, ki jo morda nekoliko močneje obarva pregovorna skandinavska sivina in melanholija. Kot v zgodovini je tudi danes menipejska satira in vsakokratna osebna različica umetnikov stvar okusa in pričakovanj – nekomu sta morda bliže romantična različica menipeje, kakršno sta ustvarjala E. T. A. Hoffmann in Edgar Allan Poe, drugemu klasična Rabelaisova groteska, spet drugega lahko zmoti ali razveseli poudarjena avtorjeva navzočnost kot vseobsegajoči in nujno komentirajoči pogled – ne glede na to, pa Andersson gledalca popelje v svet, ki ga je vedno lepo in celo udobno obiskati, saj svet opazuje z odmikom, in ker tam nanj čakajo nenavadna, samosvoja presenečenja, ki spodbujajo k premisleku o temeljnih bivanjskih vprašanjih. O Neskončnosti je filozofski film, primeren tudi za tiste, ki imajo raje anekdote.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov