Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov