"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"

»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.

Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.