Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov