Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
"Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti"
»Všeč so mi zgodbe, v katerih imajo liki skrivnosti,« je pred leti v nekem intervjuju za slovensko revijo o filmu o svojih vlogah povedal igralec Viggo Mortensen in tega se je vsekakor držal tudi pri svojem režijskem in scenarističnem prvencu Padati. Še več, pravzaprav. Film, ki sicer prikazuje dokaj preprosto zgodbo o težavnem odnosu med odraslim sinom in očetom, ki se že izgublja v starostnih izgubah spomina in je tudi sicer vse prej kot priljuden ali prijazen mož, od gledalca zahteva dobršno mero angažiranosti. Ne, ker bi bilo zgodbo kaj posebej težko razumeti, ampak ker jo je pravzaprav nujno treba začutiti. Kakor sta v spletnem pogovoru po včerajšnji premieri v Kinodvoru razkrila Mortensen in legendarni igralec Lance Henrikson, ki je vlogo očeta odigral s tako pripovedno obrazno mimiko, da bi si zanjo zaslužil prav posebno nagrado, so ustvarjalci stremeli k temu, da film ne bi razkril preveč; tako so omogočili vsakemu posamezniku, da namerne vrzeli v pripovedi zapolni z domišljijo. Rezultat je, sploh za režijski prvenec, dokaj osupljiv, saj Mortensenovo poigravanje z dolgimi kadri, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter izostren občutek za podrobnosti, ki se na koncu povežejo v homogeno in pretresljivo celoto, daje vtis, da gledamo ekranizirano poezijo, pesem na filmskem platnu. A brez strahu, da bi bil film zaradi tega kaj preveč poetičen ali mističen – očetov trdi svetovni nazor tradicionalnega podeželskega moža, ki ljubezni, razumevanja ali prijaznosti na sploh ne zna ne sprejemati kaj šele deliti, je oster protipol mehkobi pripovedovanja in gledalca zdrzne vsakič, ko se zgodi nov grob nesporazum.
Temo za svoj režijski prvenec je Mortensen črpal iz čustvenih spominov na svoje otroštvo, ki so delno zajeti tudi v končni različici. Film Padati je pravzaprav izmišljena zgodba o izmišljeni družini, ki se v dokaj skandinavskem tonu počasne pripovedi spoprijema s povsem globalnimi težavami medgeneracijskega sobivanja in hitenja današnjega sveta. Zgodba se namreč ne konča kar tam, med očetom in sinom, ampak gre naprej na vnukinjo oziroma generacije, ki še prihajajo in na svet nujno gledajo drugače. Padati namreč ne pomeni vedno samo pasti, včasih lahko vmes tudi letiš.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov