Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020
Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj, propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.
Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020
Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj, propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.
Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Neveljaven email naslov