Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marguerite Yourcenar: Orientalske zgodbe

23.11.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Matjaž Romih.

Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020

Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj,  propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.

Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.


Ocene

2026 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marguerite Yourcenar: Orientalske zgodbe

23.11.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Matjaž Romih.

Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020

Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj,  propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.

Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.


18.05.2019

Gnus, besede in reči

V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:


17.05.2019

Pogovor o filmu Zgodovina ljubezni

Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


Stran 88 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov