Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020
Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj, propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.
Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nadja Jarc; Begunje : Iskanja 2020
Marguerite Yourcenar je zbirko Orientalske novele prvič objavila leta 1938. Oznako orientalski je razumela zelo široko, saj je z njo zajela tudi Kitajsko, ki jo je na primer Nouveau petit Larousse illustré (1927) razumel kot oddaljeni, skrajni Orient. Jože Glonar pa je v Slovarju slovenskega jezika (1936) ob besedi Orijent nanizal med drugim tudi orijentacijo in orijentirati se. Je torej Orient ponujal neorientalcu, okcidentalcu oporo, da se znajde? Šalo na stran, pisateljica je oznako orientalski najverjetneje razumela kot vzhodni, drugi, drugačni svet, kot je svet, iz katerega prihajajo njeni opazovalci dogodkov, pripovedovalci oziroma poslušalci zgodb. V tem tako ali drugače opredeljenem Orientu je marsikaj postavljeno drugače, kot je postavljeno v svetu, iz katerega prihajajo njeni stranski liki, ki do videnega oziroma slišanega vzpostavljajo distanco. Vendar predstavitve orientalskih zgodb, likov, človeških usod nikoli, niti za hip ne sopostavijo z usodami, liki, človeškimi usodami svojega, zahodnega sveta. Okcident (v Slovenskem pravopisu je pisan z malo) je torej implicitno nasprotje Orienta, toda najmanjšega dvoma ni, da ga pripovedovalci in opazovalci dogodkov razumejo kot nekaj, kar ne potrebuje rezoniranja, apologije, skratka kot nekaj, kar je hkrati slepa pega in trdno kot skala. Ne razumejo ga kot tekmeca, ampak kot nekaj samoumevnega. Na tem ozadju izzvenijo pisateljičine zgodbe kot hvalnica Orientu, njegovi drugačnosti, brezkompromisnosti, strasti, človeškosti. Zahodnjaki lahko o tem svetu samo pripovedujejo, sami pa živijo urejeno, že kar filistrsko življenje. Brez izjemne, nadčloveške ljubezni, enkratne strasti, ki jo doživljajo junaki in junakinje zgodb. V nekaterih zgodbah pa je pisateljica naredila še korak več, v njih ne nastopajo posredniki, ampak so sklenjen mikrouniverzum, v katerem sobivajo izjemni ljudje oziroma bitja, ki utelešajo izjemno, absolutno, neskončno, na nasprotni strani pa so nosilci moči, skratka, nasilneži. Uvodna zgodba Kako je bil rešen Wang_Fu je apoteoza umetniške svobode, Naša-lastovičja-gospa pa je hvalnica nimfam in njihovi radoživosti, ki vznemirja lokalnega meniha, čistuna. Morda nekoliko presenetljiva je novela Konec kraljeviča Marka. Vsebuje pretanjeno dialektiko med navzočim in odsotnim, neizrečenim. Na prvi pogled razkrije vse: začne se z vsevednim pripovedovalcem, ki pove, da so zvonovi pozvanjali mrtvemu. In nato isti pripovedovalec nagovori še nekaj bralčevih čutov, vendar s prepoznavno značilnostjo – čeprav oriše zvočno krajino in spremembo toplote, prevladuje vtis, da ne gre za telesne občutke, ampak za pogled. Čigav pogled? Vsevedni pripovedovalec nato diskretno preide v personalnega, toda občutek ostaja: čeprav pripoveduje o konkretnih dogodkih, o slavju na dvoru kraljeviča Marka, pripovedovano spremlja neki je ne sais quoi, nekaj izmuzljivega in vendar navzočega hkrati. In res, med obiskovalci je tudi majhen starec, ki je sedel na klopi. Poročevalec se zadovolji s tem opisom, ne pritakne na primer, da je imel starec levo nogo krajšo kot desno ali da je imel velika, prevelika stopala za svojo višino, niti da je imel blag obraz in spokojen pogled, ne, pisateljica, ki je novelo začela asketsko, jo tako tudi nadaljuje. Vse se dogaja hitro, kot v stripu, sličica tu, sličica tam, kraljevič Marko napade starčka, napade ponovno, toda starček je nepremakljiv, Marko pa omaga. Zgodba je lepa prav zaradi svoje redkobesednosti, nejasnosti, vse se preprosto zgodi … Bralec sicer izve za kako kraljevičevo slabost, toda odgovor na vprašanje, kdo je starček z malo upognjenim hrbtom, bo moral doreči sam. Morda se bo oprl na sklepno informacijo (da se je starcu nad glavo, na čisto praznem nebu, spreletavala jata divjih gosi), morda pa se bo sprijaznil, da je sestavni del novele tudi nejasnost, nedorečenost. Ob divjih goseh bo morda pomislil, da so v kitajski tradiciji glasnice med nebom in zemljo, ali pa gosi, ki visoko letijo, po neki vraži napovedujejo požar, skratka, ogenj, propad ali očiščenje, moralni propad srbske državne tvorbe po kosovski bitki ali Markovo predsmrtno očiščenje, toda v nekem hipu se bo najverjetneje ustavil in priznal, da nekoliko pretirava. To pa pomeni, da čeprav Marguerite Yourcenar nagovarja različne bralčeve čute, čeprav pripoveduje preprosto, ohranja odmaknjenost od pripovedovanega; čeprav pove precej in skoraj vse, ne pove vsega. Ostaja neke vrste skrivnost, skrivnost življenja in smrti, dialektika izrečenega in neizrečenega, morda neizrekljivega. Novela Konec kraljeviča Marka zato bralca lahko spremlja tudi potem, ko jo je prebral. In to velja za večino pisateljičinih novel. Naj se končajo rezko, znotraj zgodbinega sveta, ali pa naj pripovedovalec pokomentira zgodbo ali doda še kako informacijo, konec pomeni prelom z zgodbo, oster rez, piko na i, predvsem pa klicaj k opisu drugačnega sveta. Kot da je pisateljica našla prostor za zgodbe o absolutnem šele zunaj Okcidenta, na vzhodu, na Orientu.
Pripis: Saj veste. Če bi imeli na slovenskem knjižnem trgu književno nagrado za najboljše prevedeno literarno delo, bi bile Orientalske novele zagotovo v ožjem izboru. Tudi zaradi dobrega prevoda Nadje Jarc.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Neveljaven email naslov