Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker je filmu kinematografsko premiero prekrižala še trajajoča epidemija, je prav v teh dneh izšel na spletnih platformah videa na zahtevo
Leta 2011 so po ogromnem uspehu Dekliščine, ki je po vsem svetu zaslužila skoraj 300 milijonov dolarjev, kritiki in kritičarke napovedovali, da bo odprla vrata tudi drugim komičnim filmom z ženskami v glavnih vlogah, kar je bila dotlej bolj izjema kot pravilo. Deset let pozneje lahko rečemo, da so imeli prav. Dekliščina je utrla pot filmom, kot so Huda učiteljica, Razuzdanka, Razgibano življenje samskih, Dekliška noč, Ibiza, Poredne mame, Drzni par, Vohunka, Duša zabave, Izganjalke duhov, Prevarantki, Milo za drago, pa televizijskim serijam, kot so Punce, Broad City, One Mississippi, Negotova, Neustavljiva Kimmy Schmidt, Grace in Frankie, Sijajna gospa Maisel, Fleabag in druge.
Predvsem pa je Dekliščina enkrat za vselej končala razpravo o tem, ali so ženske lahko prav tako smešne, kot moški. To vprašanje se danes morda zdi absurdno, a pred Dekliščino, torej, še pred dobrim desetletjem, je bila pop-kulturna krajina povsem drugačna od današnje; ne le v smislu prodornih komedijantk, temveč so v tem času razmerja moči dodobra pretresla tudi gibanja, kot je #JazTudi. Le nekaj mesecev pred premiero Dekliščine je kritik Tad Friend v ameriški reviji The New Yorker objavil razvpiti članek Funny Like a Guy, ali, Zabavna kot moški, v katerem je med drugim zapisal, da je komedijo, ki se osredotoča na zgodbe žensk, težko prodati; da holivudski producenti verjamejo, da bi občinstvo raje šlo na kolonoskopijo, kot pa, da bi svet videli skozi ženske oči, še posebno, če ta ženska pije ali preklinja, če ima dobro službo ali doživi orgazem. »Po naših izkušnjah ženske, ki so preveč neposredne ali prostaške, moškim sploh niso všeč, ženskam pa tudi ne,« so tedaj dejali pri studiu DreamWorks. Drugi so menili, da je za ženske bolj pomembno, da so privlačne, kot da so zabavne, da jim ne more spodrsniti na bananinem olupku, da ne morejo gole teči po ulici in kazati zavaljenega trebuha in kosmatega hrbta, ali se grabiti za prsi in kričati zmerljivk. Deset let pozneje lahko z vso gotovostjo rečemo, da so se hudo motili.
Barb in Star gresta v Visto del Mar ni nadaljevanje Dekliščine, niti film v istem duhu, ampak nekaj povsem drugačnega. Kot pravita scenaristki in glavni igralki, Kristen Wiig in Annie Mumolo, sta idejo zanj sicer res dobili med pisanjem Dekliščine – mamo bodoče neveste, Lillian, sta si zamislili kot prijetno gospo srednjih let, ki ima, tako, kot vse njene prijateljice, trajno, nosi široke, udobne hlače, rada klepeta in je izjemno prijazna. Čeprav sta se pri tem, ko sta nekaj prizorov napisali še zanjo in njeno prijateljico, izjemno zabavali, sta jih nazadnje opustili, saj z osrednjo zgodbo niso bili zares povezani. Iz njih je – desetletje pozneje – nastal film o Barb in Star, gospeh srednjih let, ki sta prijateljici že vse svoje življenje, odkar je eni od njiju mož umrl, drugo pa zapustil, pa sta tudi sostanovalki. Po tem, ko gre podjetje, v katerem delata, v stečaj, se odločita, da bi morda morali narediti nekaj »divjega« - in zanju so to počitnice na Floridi, natančneje, v letovišču Vista del Mar, kar v španščini pomeni pogled na morje, in ki je namenjeno prav turistom in turistkam srednjih let. Od navdušenosti nad bazenom, koktejli, kičasto hotelsko sobo s posteljami v obliki školjk in peščeno plažo, kjer prodajajo spominke iz školjk, Barb in Star ne opazita, da sta se vpletli v smrtonosni načrt zlobne doktorice Lejdi in njenega ljubimca, Edgarja, ki ga igra Jamie Dornan. Kristen Wiig:
»Z Annie naju druži zelo tesno prijateljstvo, ki se je razvilo skozi skupno ukvarjanje komedij in skečev. Že od nekdaj sva veliko skupaj tudi pisali. Lika Barb in Star morda res izvirata iz obdobja, ko sva pisali Dekliščino, a takrat sva se bolj zabavali z oponašanjem njunih glasov. Barb in Star sta najboljši prijateljici že vse življenje, in zdi se mi, da včasih svojim najboljšim prijateljem, pa tudi partnerjem, postanemo podobni. Tudi oni se enako oblačita in imata enako frizuro. Barb in Star živita v svojem mehurčku, resnični svet ju preprosto ne zadeva, živita svoje srečno življenje. Na nek način sta zelo nedolžni, po drugi strani pa se ogromno stvari preprosto ne zavedata, zaradi česar se mi zdita zabavni.«
Barb in Star že vse svoje življenje živita v majhnem mestu v Nebraski in se držita svoje rutine. Ko izgubita službi in ju vržejo iz krožka za pogovarjanje, se jima podre svet. Počitnice so zanje kot drug planet – ne le, da prvič vidita ocean; vse, kar tam vidita, vključno s hotelsko sobo, se jima zdi zelo vznemirljivo. V Visti del Mar tako tudi film krene v vse bolj nepredvidljivo smer. Če noro znanstvenico, doktorico Lejdi, ki je videti kot zlikovka iz zgodnjih filmov o Jamesu Bondu, spoznamo že takoj na začetku, potem se ji v Visti del Mar, čarobnem svetu ljudi srednjih let na počitnicah, pridružijo tudi pojoče in plešoče hotelsko osebje, pianist, ki kar naprej poje o ženskih prsih, govoreči rak po imenu Morgan Freemond, divji, a hkrati skulirani Tommy Bahama, poosebljenje moške mode za na plažo, v podobi Andyja Garcie, morska vila in drugi nenavadni liki.
Največje presenečenje filma pa je najverjetneje igralec Jamie Dornan, ki smo ga doslej poznali po filmih franšize Petdeset odtenkov sive in resnih vlogah v filmih in televizijskih serijah, nikakor pa ne po komičnih nastopih. Pri njegovi vlogi v Barb in Star gresta v Visto del Mar vidimo, da je takšno etiketiranje igralcev lahko zelo neupravičeno, saj Dornan v filmu dokaže, da je za komedijo zelo nadarjen. Že kmalu na začetku filma nastopi v trapasti plesni točki, v kateri tudi sam poje pesem o tem, kako si želi resnične ljubezni, vmes pa spleza na palmo, ritmično udarja z iztegnjenimi stopali in si razpara majico. Kristen Wiig:
»Jamie Dornan je bil prototip lika, ki sva ga ustvarili. Hoteli sva nekoga, ki deluje kot iz filma o Jamesu Bondu, nekoga, ki ni nastopal v komedijah. Rekli sva si: potrebujeva nekoga, kakršen je Jamie Dornan, čeprav nisva verjeli, da bi kdaj res nastopil v najinem filmu. Potem sva mu vseeno poslali scenarij. Ko sva izvedeli, da ga bere, sva bili na trnih. Potem je rekel, da bi rad govoril z režiserjem, in nato, da bo nastopil v filmu. Kar verjeti nisva mogli. Zelo se veselim, da ga bodo ljudje v tej vlogi videli. Od njega sva zahtevali veliko norih stvari, in izkazalo se je, da je strašno zabaven, v filmu poje in je nasploh čudovit.«
Jamie Dornan:
»Pri tem filmu me je navdušilo, da je to najbolj nor in zabaven projekt, pri katerem sem kdaj sodeloval. Vedno sem hotel igrati v kakšni komediji, to sem tudi večkrat povedal. Igral sem nekaj precej temačnih likov, in kot igralec se nato hitro znajdeš v tej kategoriji, na poti k še več podobnim vlogam. Zavestno sem se iz tega poskušal izvleči in se približati komediji. Nekaj vlog so mi ponudili, pa sem zdaj vesel, da sem jih zavrnil. Ko pa pride scenarij, na katerem na prvi strani piše Kristen Wiig in Annie Mumolo, si takoj za. Preprosto vedel sem, da bo zelo duhovit. Morda nisem bil povsem pripravljen na to, kako utrgan bo, a zagotovo sem hotel biti del te norosti tudi sam.«
Barb in Star gresta v Visto del Mar je v teh dneh na voljo za ogled na različnih spletnih platformah videa na zahtevo.
Ker je filmu kinematografsko premiero prekrižala še trajajoča epidemija, je prav v teh dneh izšel na spletnih platformah videa na zahtevo
Leta 2011 so po ogromnem uspehu Dekliščine, ki je po vsem svetu zaslužila skoraj 300 milijonov dolarjev, kritiki in kritičarke napovedovali, da bo odprla vrata tudi drugim komičnim filmom z ženskami v glavnih vlogah, kar je bila dotlej bolj izjema kot pravilo. Deset let pozneje lahko rečemo, da so imeli prav. Dekliščina je utrla pot filmom, kot so Huda učiteljica, Razuzdanka, Razgibano življenje samskih, Dekliška noč, Ibiza, Poredne mame, Drzni par, Vohunka, Duša zabave, Izganjalke duhov, Prevarantki, Milo za drago, pa televizijskim serijam, kot so Punce, Broad City, One Mississippi, Negotova, Neustavljiva Kimmy Schmidt, Grace in Frankie, Sijajna gospa Maisel, Fleabag in druge.
Predvsem pa je Dekliščina enkrat za vselej končala razpravo o tem, ali so ženske lahko prav tako smešne, kot moški. To vprašanje se danes morda zdi absurdno, a pred Dekliščino, torej, še pred dobrim desetletjem, je bila pop-kulturna krajina povsem drugačna od današnje; ne le v smislu prodornih komedijantk, temveč so v tem času razmerja moči dodobra pretresla tudi gibanja, kot je #JazTudi. Le nekaj mesecev pred premiero Dekliščine je kritik Tad Friend v ameriški reviji The New Yorker objavil razvpiti članek Funny Like a Guy, ali, Zabavna kot moški, v katerem je med drugim zapisal, da je komedijo, ki se osredotoča na zgodbe žensk, težko prodati; da holivudski producenti verjamejo, da bi občinstvo raje šlo na kolonoskopijo, kot pa, da bi svet videli skozi ženske oči, še posebno, če ta ženska pije ali preklinja, če ima dobro službo ali doživi orgazem. »Po naših izkušnjah ženske, ki so preveč neposredne ali prostaške, moškim sploh niso všeč, ženskam pa tudi ne,« so tedaj dejali pri studiu DreamWorks. Drugi so menili, da je za ženske bolj pomembno, da so privlačne, kot da so zabavne, da jim ne more spodrsniti na bananinem olupku, da ne morejo gole teči po ulici in kazati zavaljenega trebuha in kosmatega hrbta, ali se grabiti za prsi in kričati zmerljivk. Deset let pozneje lahko z vso gotovostjo rečemo, da so se hudo motili.
Barb in Star gresta v Visto del Mar ni nadaljevanje Dekliščine, niti film v istem duhu, ampak nekaj povsem drugačnega. Kot pravita scenaristki in glavni igralki, Kristen Wiig in Annie Mumolo, sta idejo zanj sicer res dobili med pisanjem Dekliščine – mamo bodoče neveste, Lillian, sta si zamislili kot prijetno gospo srednjih let, ki ima, tako, kot vse njene prijateljice, trajno, nosi široke, udobne hlače, rada klepeta in je izjemno prijazna. Čeprav sta se pri tem, ko sta nekaj prizorov napisali še zanjo in njeno prijateljico, izjemno zabavali, sta jih nazadnje opustili, saj z osrednjo zgodbo niso bili zares povezani. Iz njih je – desetletje pozneje – nastal film o Barb in Star, gospeh srednjih let, ki sta prijateljici že vse svoje življenje, odkar je eni od njiju mož umrl, drugo pa zapustil, pa sta tudi sostanovalki. Po tem, ko gre podjetje, v katerem delata, v stečaj, se odločita, da bi morda morali narediti nekaj »divjega« - in zanju so to počitnice na Floridi, natančneje, v letovišču Vista del Mar, kar v španščini pomeni pogled na morje, in ki je namenjeno prav turistom in turistkam srednjih let. Od navdušenosti nad bazenom, koktejli, kičasto hotelsko sobo s posteljami v obliki školjk in peščeno plažo, kjer prodajajo spominke iz školjk, Barb in Star ne opazita, da sta se vpletli v smrtonosni načrt zlobne doktorice Lejdi in njenega ljubimca, Edgarja, ki ga igra Jamie Dornan. Kristen Wiig:
»Z Annie naju druži zelo tesno prijateljstvo, ki se je razvilo skozi skupno ukvarjanje komedij in skečev. Že od nekdaj sva veliko skupaj tudi pisali. Lika Barb in Star morda res izvirata iz obdobja, ko sva pisali Dekliščino, a takrat sva se bolj zabavali z oponašanjem njunih glasov. Barb in Star sta najboljši prijateljici že vse življenje, in zdi se mi, da včasih svojim najboljšim prijateljem, pa tudi partnerjem, postanemo podobni. Tudi oni se enako oblačita in imata enako frizuro. Barb in Star živita v svojem mehurčku, resnični svet ju preprosto ne zadeva, živita svoje srečno življenje. Na nek način sta zelo nedolžni, po drugi strani pa se ogromno stvari preprosto ne zavedata, zaradi česar se mi zdita zabavni.«
Barb in Star že vse svoje življenje živita v majhnem mestu v Nebraski in se držita svoje rutine. Ko izgubita službi in ju vržejo iz krožka za pogovarjanje, se jima podre svet. Počitnice so zanje kot drug planet – ne le, da prvič vidita ocean; vse, kar tam vidita, vključno s hotelsko sobo, se jima zdi zelo vznemirljivo. V Visti del Mar tako tudi film krene v vse bolj nepredvidljivo smer. Če noro znanstvenico, doktorico Lejdi, ki je videti kot zlikovka iz zgodnjih filmov o Jamesu Bondu, spoznamo že takoj na začetku, potem se ji v Visti del Mar, čarobnem svetu ljudi srednjih let na počitnicah, pridružijo tudi pojoče in plešoče hotelsko osebje, pianist, ki kar naprej poje o ženskih prsih, govoreči rak po imenu Morgan Freemond, divji, a hkrati skulirani Tommy Bahama, poosebljenje moške mode za na plažo, v podobi Andyja Garcie, morska vila in drugi nenavadni liki.
Največje presenečenje filma pa je najverjetneje igralec Jamie Dornan, ki smo ga doslej poznali po filmih franšize Petdeset odtenkov sive in resnih vlogah v filmih in televizijskih serijah, nikakor pa ne po komičnih nastopih. Pri njegovi vlogi v Barb in Star gresta v Visto del Mar vidimo, da je takšno etiketiranje igralcev lahko zelo neupravičeno, saj Dornan v filmu dokaže, da je za komedijo zelo nadarjen. Že kmalu na začetku filma nastopi v trapasti plesni točki, v kateri tudi sam poje pesem o tem, kako si želi resnične ljubezni, vmes pa spleza na palmo, ritmično udarja z iztegnjenimi stopali in si razpara majico. Kristen Wiig:
»Jamie Dornan je bil prototip lika, ki sva ga ustvarili. Hoteli sva nekoga, ki deluje kot iz filma o Jamesu Bondu, nekoga, ki ni nastopal v komedijah. Rekli sva si: potrebujeva nekoga, kakršen je Jamie Dornan, čeprav nisva verjeli, da bi kdaj res nastopil v najinem filmu. Potem sva mu vseeno poslali scenarij. Ko sva izvedeli, da ga bere, sva bili na trnih. Potem je rekel, da bi rad govoril z režiserjem, in nato, da bo nastopil v filmu. Kar verjeti nisva mogli. Zelo se veselim, da ga bodo ljudje v tej vlogi videli. Od njega sva zahtevali veliko norih stvari, in izkazalo se je, da je strašno zabaven, v filmu poje in je nasploh čudovit.«
Jamie Dornan:
»Pri tem filmu me je navdušilo, da je to najbolj nor in zabaven projekt, pri katerem sem kdaj sodeloval. Vedno sem hotel igrati v kakšni komediji, to sem tudi večkrat povedal. Igral sem nekaj precej temačnih likov, in kot igralec se nato hitro znajdeš v tej kategoriji, na poti k še več podobnim vlogam. Zavestno sem se iz tega poskušal izvleči in se približati komediji. Nekaj vlog so mi ponudili, pa sem zdaj vesel, da sem jih zavrnil. Ko pa pride scenarij, na katerem na prvi strani piše Kristen Wiig in Annie Mumolo, si takoj za. Preprosto vedel sem, da bo zelo duhovit. Morda nisem bil povsem pripravljen na to, kako utrgan bo, a zagotovo sem hotel biti del te norosti tudi sam.«
Barb in Star gresta v Visto del Mar je v teh dneh na voljo za ogled na različnih spletnih platformah videa na zahtevo.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov