Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker je filmu kinematografsko premiero prekrižala še trajajoča epidemija, je prav v teh dneh izšel na spletnih platformah videa na zahtevo
Leta 2011 so po ogromnem uspehu Dekliščine, ki je po vsem svetu zaslužila skoraj 300 milijonov dolarjev, kritiki in kritičarke napovedovali, da bo odprla vrata tudi drugim komičnim filmom z ženskami v glavnih vlogah, kar je bila dotlej bolj izjema kot pravilo. Deset let pozneje lahko rečemo, da so imeli prav. Dekliščina je utrla pot filmom, kot so Huda učiteljica, Razuzdanka, Razgibano življenje samskih, Dekliška noč, Ibiza, Poredne mame, Drzni par, Vohunka, Duša zabave, Izganjalke duhov, Prevarantki, Milo za drago, pa televizijskim serijam, kot so Punce, Broad City, One Mississippi, Negotova, Neustavljiva Kimmy Schmidt, Grace in Frankie, Sijajna gospa Maisel, Fleabag in druge.
Predvsem pa je Dekliščina enkrat za vselej končala razpravo o tem, ali so ženske lahko prav tako smešne, kot moški. To vprašanje se danes morda zdi absurdno, a pred Dekliščino, torej, še pred dobrim desetletjem, je bila pop-kulturna krajina povsem drugačna od današnje; ne le v smislu prodornih komedijantk, temveč so v tem času razmerja moči dodobra pretresla tudi gibanja, kot je #JazTudi. Le nekaj mesecev pred premiero Dekliščine je kritik Tad Friend v ameriški reviji The New Yorker objavil razvpiti članek Funny Like a Guy, ali, Zabavna kot moški, v katerem je med drugim zapisal, da je komedijo, ki se osredotoča na zgodbe žensk, težko prodati; da holivudski producenti verjamejo, da bi občinstvo raje šlo na kolonoskopijo, kot pa, da bi svet videli skozi ženske oči, še posebno, če ta ženska pije ali preklinja, če ima dobro službo ali doživi orgazem. »Po naših izkušnjah ženske, ki so preveč neposredne ali prostaške, moškim sploh niso všeč, ženskam pa tudi ne,« so tedaj dejali pri studiu DreamWorks. Drugi so menili, da je za ženske bolj pomembno, da so privlačne, kot da so zabavne, da jim ne more spodrsniti na bananinem olupku, da ne morejo gole teči po ulici in kazati zavaljenega trebuha in kosmatega hrbta, ali se grabiti za prsi in kričati zmerljivk. Deset let pozneje lahko z vso gotovostjo rečemo, da so se hudo motili.
Barb in Star gresta v Visto del Mar ni nadaljevanje Dekliščine, niti film v istem duhu, ampak nekaj povsem drugačnega. Kot pravita scenaristki in glavni igralki, Kristen Wiig in Annie Mumolo, sta idejo zanj sicer res dobili med pisanjem Dekliščine – mamo bodoče neveste, Lillian, sta si zamislili kot prijetno gospo srednjih let, ki ima, tako, kot vse njene prijateljice, trajno, nosi široke, udobne hlače, rada klepeta in je izjemno prijazna. Čeprav sta se pri tem, ko sta nekaj prizorov napisali še zanjo in njeno prijateljico, izjemno zabavali, sta jih nazadnje opustili, saj z osrednjo zgodbo niso bili zares povezani. Iz njih je – desetletje pozneje – nastal film o Barb in Star, gospeh srednjih let, ki sta prijateljici že vse svoje življenje, odkar je eni od njiju mož umrl, drugo pa zapustil, pa sta tudi sostanovalki. Po tem, ko gre podjetje, v katerem delata, v stečaj, se odločita, da bi morda morali narediti nekaj »divjega« - in zanju so to počitnice na Floridi, natančneje, v letovišču Vista del Mar, kar v španščini pomeni pogled na morje, in ki je namenjeno prav turistom in turistkam srednjih let. Od navdušenosti nad bazenom, koktejli, kičasto hotelsko sobo s posteljami v obliki školjk in peščeno plažo, kjer prodajajo spominke iz školjk, Barb in Star ne opazita, da sta se vpletli v smrtonosni načrt zlobne doktorice Lejdi in njenega ljubimca, Edgarja, ki ga igra Jamie Dornan. Kristen Wiig:
»Z Annie naju druži zelo tesno prijateljstvo, ki se je razvilo skozi skupno ukvarjanje komedij in skečev. Že od nekdaj sva veliko skupaj tudi pisali. Lika Barb in Star morda res izvirata iz obdobja, ko sva pisali Dekliščino, a takrat sva se bolj zabavali z oponašanjem njunih glasov. Barb in Star sta najboljši prijateljici že vse življenje, in zdi se mi, da včasih svojim najboljšim prijateljem, pa tudi partnerjem, postanemo podobni. Tudi oni se enako oblačita in imata enako frizuro. Barb in Star živita v svojem mehurčku, resnični svet ju preprosto ne zadeva, živita svoje srečno življenje. Na nek način sta zelo nedolžni, po drugi strani pa se ogromno stvari preprosto ne zavedata, zaradi česar se mi zdita zabavni.«
Barb in Star že vse svoje življenje živita v majhnem mestu v Nebraski in se držita svoje rutine. Ko izgubita službi in ju vržejo iz krožka za pogovarjanje, se jima podre svet. Počitnice so zanje kot drug planet – ne le, da prvič vidita ocean; vse, kar tam vidita, vključno s hotelsko sobo, se jima zdi zelo vznemirljivo. V Visti del Mar tako tudi film krene v vse bolj nepredvidljivo smer. Če noro znanstvenico, doktorico Lejdi, ki je videti kot zlikovka iz zgodnjih filmov o Jamesu Bondu, spoznamo že takoj na začetku, potem se ji v Visti del Mar, čarobnem svetu ljudi srednjih let na počitnicah, pridružijo tudi pojoče in plešoče hotelsko osebje, pianist, ki kar naprej poje o ženskih prsih, govoreči rak po imenu Morgan Freemond, divji, a hkrati skulirani Tommy Bahama, poosebljenje moške mode za na plažo, v podobi Andyja Garcie, morska vila in drugi nenavadni liki.
Največje presenečenje filma pa je najverjetneje igralec Jamie Dornan, ki smo ga doslej poznali po filmih franšize Petdeset odtenkov sive in resnih vlogah v filmih in televizijskih serijah, nikakor pa ne po komičnih nastopih. Pri njegovi vlogi v Barb in Star gresta v Visto del Mar vidimo, da je takšno etiketiranje igralcev lahko zelo neupravičeno, saj Dornan v filmu dokaže, da je za komedijo zelo nadarjen. Že kmalu na začetku filma nastopi v trapasti plesni točki, v kateri tudi sam poje pesem o tem, kako si želi resnične ljubezni, vmes pa spleza na palmo, ritmično udarja z iztegnjenimi stopali in si razpara majico. Kristen Wiig:
»Jamie Dornan je bil prototip lika, ki sva ga ustvarili. Hoteli sva nekoga, ki deluje kot iz filma o Jamesu Bondu, nekoga, ki ni nastopal v komedijah. Rekli sva si: potrebujeva nekoga, kakršen je Jamie Dornan, čeprav nisva verjeli, da bi kdaj res nastopil v najinem filmu. Potem sva mu vseeno poslali scenarij. Ko sva izvedeli, da ga bere, sva bili na trnih. Potem je rekel, da bi rad govoril z režiserjem, in nato, da bo nastopil v filmu. Kar verjeti nisva mogli. Zelo se veselim, da ga bodo ljudje v tej vlogi videli. Od njega sva zahtevali veliko norih stvari, in izkazalo se je, da je strašno zabaven, v filmu poje in je nasploh čudovit.«
Jamie Dornan:
»Pri tem filmu me je navdušilo, da je to najbolj nor in zabaven projekt, pri katerem sem kdaj sodeloval. Vedno sem hotel igrati v kakšni komediji, to sem tudi večkrat povedal. Igral sem nekaj precej temačnih likov, in kot igralec se nato hitro znajdeš v tej kategoriji, na poti k še več podobnim vlogam. Zavestno sem se iz tega poskušal izvleči in se približati komediji. Nekaj vlog so mi ponudili, pa sem zdaj vesel, da sem jih zavrnil. Ko pa pride scenarij, na katerem na prvi strani piše Kristen Wiig in Annie Mumolo, si takoj za. Preprosto vedel sem, da bo zelo duhovit. Morda nisem bil povsem pripravljen na to, kako utrgan bo, a zagotovo sem hotel biti del te norosti tudi sam.«
Barb in Star gresta v Visto del Mar je v teh dneh na voljo za ogled na različnih spletnih platformah videa na zahtevo.
Ker je filmu kinematografsko premiero prekrižala še trajajoča epidemija, je prav v teh dneh izšel na spletnih platformah videa na zahtevo
Leta 2011 so po ogromnem uspehu Dekliščine, ki je po vsem svetu zaslužila skoraj 300 milijonov dolarjev, kritiki in kritičarke napovedovali, da bo odprla vrata tudi drugim komičnim filmom z ženskami v glavnih vlogah, kar je bila dotlej bolj izjema kot pravilo. Deset let pozneje lahko rečemo, da so imeli prav. Dekliščina je utrla pot filmom, kot so Huda učiteljica, Razuzdanka, Razgibano življenje samskih, Dekliška noč, Ibiza, Poredne mame, Drzni par, Vohunka, Duša zabave, Izganjalke duhov, Prevarantki, Milo za drago, pa televizijskim serijam, kot so Punce, Broad City, One Mississippi, Negotova, Neustavljiva Kimmy Schmidt, Grace in Frankie, Sijajna gospa Maisel, Fleabag in druge.
Predvsem pa je Dekliščina enkrat za vselej končala razpravo o tem, ali so ženske lahko prav tako smešne, kot moški. To vprašanje se danes morda zdi absurdno, a pred Dekliščino, torej, še pred dobrim desetletjem, je bila pop-kulturna krajina povsem drugačna od današnje; ne le v smislu prodornih komedijantk, temveč so v tem času razmerja moči dodobra pretresla tudi gibanja, kot je #JazTudi. Le nekaj mesecev pred premiero Dekliščine je kritik Tad Friend v ameriški reviji The New Yorker objavil razvpiti članek Funny Like a Guy, ali, Zabavna kot moški, v katerem je med drugim zapisal, da je komedijo, ki se osredotoča na zgodbe žensk, težko prodati; da holivudski producenti verjamejo, da bi občinstvo raje šlo na kolonoskopijo, kot pa, da bi svet videli skozi ženske oči, še posebno, če ta ženska pije ali preklinja, če ima dobro službo ali doživi orgazem. »Po naših izkušnjah ženske, ki so preveč neposredne ali prostaške, moškim sploh niso všeč, ženskam pa tudi ne,« so tedaj dejali pri studiu DreamWorks. Drugi so menili, da je za ženske bolj pomembno, da so privlačne, kot da so zabavne, da jim ne more spodrsniti na bananinem olupku, da ne morejo gole teči po ulici in kazati zavaljenega trebuha in kosmatega hrbta, ali se grabiti za prsi in kričati zmerljivk. Deset let pozneje lahko z vso gotovostjo rečemo, da so se hudo motili.
Barb in Star gresta v Visto del Mar ni nadaljevanje Dekliščine, niti film v istem duhu, ampak nekaj povsem drugačnega. Kot pravita scenaristki in glavni igralki, Kristen Wiig in Annie Mumolo, sta idejo zanj sicer res dobili med pisanjem Dekliščine – mamo bodoče neveste, Lillian, sta si zamislili kot prijetno gospo srednjih let, ki ima, tako, kot vse njene prijateljice, trajno, nosi široke, udobne hlače, rada klepeta in je izjemno prijazna. Čeprav sta se pri tem, ko sta nekaj prizorov napisali še zanjo in njeno prijateljico, izjemno zabavali, sta jih nazadnje opustili, saj z osrednjo zgodbo niso bili zares povezani. Iz njih je – desetletje pozneje – nastal film o Barb in Star, gospeh srednjih let, ki sta prijateljici že vse svoje življenje, odkar je eni od njiju mož umrl, drugo pa zapustil, pa sta tudi sostanovalki. Po tem, ko gre podjetje, v katerem delata, v stečaj, se odločita, da bi morda morali narediti nekaj »divjega« - in zanju so to počitnice na Floridi, natančneje, v letovišču Vista del Mar, kar v španščini pomeni pogled na morje, in ki je namenjeno prav turistom in turistkam srednjih let. Od navdušenosti nad bazenom, koktejli, kičasto hotelsko sobo s posteljami v obliki školjk in peščeno plažo, kjer prodajajo spominke iz školjk, Barb in Star ne opazita, da sta se vpletli v smrtonosni načrt zlobne doktorice Lejdi in njenega ljubimca, Edgarja, ki ga igra Jamie Dornan. Kristen Wiig:
»Z Annie naju druži zelo tesno prijateljstvo, ki se je razvilo skozi skupno ukvarjanje komedij in skečev. Že od nekdaj sva veliko skupaj tudi pisali. Lika Barb in Star morda res izvirata iz obdobja, ko sva pisali Dekliščino, a takrat sva se bolj zabavali z oponašanjem njunih glasov. Barb in Star sta najboljši prijateljici že vse življenje, in zdi se mi, da včasih svojim najboljšim prijateljem, pa tudi partnerjem, postanemo podobni. Tudi oni se enako oblačita in imata enako frizuro. Barb in Star živita v svojem mehurčku, resnični svet ju preprosto ne zadeva, živita svoje srečno življenje. Na nek način sta zelo nedolžni, po drugi strani pa se ogromno stvari preprosto ne zavedata, zaradi česar se mi zdita zabavni.«
Barb in Star že vse svoje življenje živita v majhnem mestu v Nebraski in se držita svoje rutine. Ko izgubita službi in ju vržejo iz krožka za pogovarjanje, se jima podre svet. Počitnice so zanje kot drug planet – ne le, da prvič vidita ocean; vse, kar tam vidita, vključno s hotelsko sobo, se jima zdi zelo vznemirljivo. V Visti del Mar tako tudi film krene v vse bolj nepredvidljivo smer. Če noro znanstvenico, doktorico Lejdi, ki je videti kot zlikovka iz zgodnjih filmov o Jamesu Bondu, spoznamo že takoj na začetku, potem se ji v Visti del Mar, čarobnem svetu ljudi srednjih let na počitnicah, pridružijo tudi pojoče in plešoče hotelsko osebje, pianist, ki kar naprej poje o ženskih prsih, govoreči rak po imenu Morgan Freemond, divji, a hkrati skulirani Tommy Bahama, poosebljenje moške mode za na plažo, v podobi Andyja Garcie, morska vila in drugi nenavadni liki.
Največje presenečenje filma pa je najverjetneje igralec Jamie Dornan, ki smo ga doslej poznali po filmih franšize Petdeset odtenkov sive in resnih vlogah v filmih in televizijskih serijah, nikakor pa ne po komičnih nastopih. Pri njegovi vlogi v Barb in Star gresta v Visto del Mar vidimo, da je takšno etiketiranje igralcev lahko zelo neupravičeno, saj Dornan v filmu dokaže, da je za komedijo zelo nadarjen. Že kmalu na začetku filma nastopi v trapasti plesni točki, v kateri tudi sam poje pesem o tem, kako si želi resnične ljubezni, vmes pa spleza na palmo, ritmično udarja z iztegnjenimi stopali in si razpara majico. Kristen Wiig:
»Jamie Dornan je bil prototip lika, ki sva ga ustvarili. Hoteli sva nekoga, ki deluje kot iz filma o Jamesu Bondu, nekoga, ki ni nastopal v komedijah. Rekli sva si: potrebujeva nekoga, kakršen je Jamie Dornan, čeprav nisva verjeli, da bi kdaj res nastopil v najinem filmu. Potem sva mu vseeno poslali scenarij. Ko sva izvedeli, da ga bere, sva bili na trnih. Potem je rekel, da bi rad govoril z režiserjem, in nato, da bo nastopil v filmu. Kar verjeti nisva mogli. Zelo se veselim, da ga bodo ljudje v tej vlogi videli. Od njega sva zahtevali veliko norih stvari, in izkazalo se je, da je strašno zabaven, v filmu poje in je nasploh čudovit.«
Jamie Dornan:
»Pri tem filmu me je navdušilo, da je to najbolj nor in zabaven projekt, pri katerem sem kdaj sodeloval. Vedno sem hotel igrati v kakšni komediji, to sem tudi večkrat povedal. Igral sem nekaj precej temačnih likov, in kot igralec se nato hitro znajdeš v tej kategoriji, na poti k še več podobnim vlogam. Zavestno sem se iz tega poskušal izvleči in se približati komediji. Nekaj vlog so mi ponudili, pa sem zdaj vesel, da sem jih zavrnil. Ko pa pride scenarij, na katerem na prvi strani piše Kristen Wiig in Annie Mumolo, si takoj za. Preprosto vedel sem, da bo zelo duhovit. Morda nisem bil povsem pripravljen na to, kako utrgan bo, a zagotovo sem hotel biti del te norosti tudi sam.«
Barb in Star gresta v Visto del Mar je v teh dneh na voljo za ogled na različnih spletnih platformah videa na zahtevo.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov