Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov