Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Neveljaven email naslov