Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj in akademski slikar Arjan Pregl je z Dolgo zgodbo tudi drugič napisal skorajda brezhibno zbirko kratkih zgodb. Te so namreč slogovno in jezikovno vešče izpeljane in, kar je tudi bistveno, imajo svoj patos. Knjiga je poimenovana po eni izmed zgodb, ki pa sodi med najkrajše v njej. Prav zabavno zavajanje je zanesljivo uspela avtorjeva značilnost.
A ne gre le za bizarnost in zabavo, ampak tudi za prikrito ekokritiko sveta, v katerem morda kmalu začnemo živeti. Nošenje mask in zaklepanje v stanovanja ni več daleč od kisikovih mask, skafandrov in vsakodnevnega ždenja v skorajda izoliranih stanovanjih. Tudi pogledi na sežigalnice niso več samo znanstvenofantastična prvina. Pregl se ni izognil niti bojem v partnerskih zvezah, vse to pa je prefinjeno pretvorjeno v Basen. Tekmovalnost v umetniškem svetu in med pari, feminizem in notranje izčrpavanje so namreč motivi, ki lahko postanejo predmet resnega obrekovanja in iskanja resničnih oseb.
Preglov prvenec O ženski, ki ni hotela z balkona uspešno gradi na izpeljavi zgodb iz povsem vsakdanjega dogodka do odličnega stopnjevanja v zabavne in groteskne svetove. V zbirki Dolga zgodba pa je pisatelj presenetil še z globljim uvidom. V različno kratkih zgodbah imajo pomembno vlogo detajli, na primer v zgodbi Narekovaji, ki prikazuje natančno doživljanje pripovedovalca in opazovanje in opisovanje ženske. En sam trenutek in pripetljaj v zgodbi pokažeta veliko preciznost pri naštevanju in izpeljavi le-tega.
Veliko težo dajejo zgodbam obrati in zaključki. Oboje bralec sicer že pričakuje, a je s kompozicijskega vidika prefinjeno premišljeno. Zasuki v kratkih zgodbah so namreč pomembni. V Preglovih je vse postavljeno na pravo mesto, avtor je intenziteto in konce dodobra premislil. Prav prelomi so bistveni, da zgodba dobi sočnost in kritično poanto. Ta je sicer manj brezkompromisna, kot je bila v prvencu.
V zbirki Dolga zgodba ima pomembno vlogo dialog. Je domiseln in postavljen v različne situacije, na primer v elektronsko dopisovanje med prekarko in njenim delodajalcem, ki počasi zastaja zaradi zunanjih okoliščin protagonistke. Prav razmere so ključne tudi za večino junakov v preostalih zgodbah. Okoliščine so postavljene v današnji čas. Po eni strani nas Pregl sooča z realnim življenjem in njegovimi tegobami, po drugi gre za postmodernistične postopke. A če denimo sočustvuješ z Grimmovima Jankom in Metko, se ti v kratki kratki zgodbi Ljudožerka znata priskutiti. Domiselna zgodba je blizu Schönwerthovemu pravljičnemu svetu.
Pogost je humor, povezan z jezikovnim preigravanjem. Pri tem gre tako za uspešne izpeljave kot tudi za nekoliko preveč predvidljive in stereotipne poskuse. Tak primer je Češka zgodba. Ali pa znano, nekoliko neposrečeno vprašanje: »Oči, a imaš oči, oči?« v zgodbi Rojstni dan. Ne gre pa spregledati zgodbe Primer p, v kateri so vse besede začete s črko p. Brez tebe črka p pač ne gre, če citiram naslov pesmi Tomaža Šalamuna. Humorne zgodbe na ta račun ne prizanašajo nikomur, niti znanemu Roaldu Dahlu.
Arjan Pregl je osnovo za zgodbe zajemal tudi iz znanih šal, popevk ali urbanih zgodb. Iz vsakdanjih reči pač zna potegniti najboljše, pri tem pa fabulo pregnete do pravega učinka. Zbirka kratkih zgodb Dolga zgodba je privlačna zaradi prave mere za kritičen razmislek in številnih dobrih obratov in koncev, predvsem komičnih. Skratka, to je delo, ki nas ne pušča ravnodušnih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Pisatelj in akademski slikar Arjan Pregl je z Dolgo zgodbo tudi drugič napisal skorajda brezhibno zbirko kratkih zgodb. Te so namreč slogovno in jezikovno vešče izpeljane in, kar je tudi bistveno, imajo svoj patos. Knjiga je poimenovana po eni izmed zgodb, ki pa sodi med najkrajše v njej. Prav zabavno zavajanje je zanesljivo uspela avtorjeva značilnost.
A ne gre le za bizarnost in zabavo, ampak tudi za prikrito ekokritiko sveta, v katerem morda kmalu začnemo živeti. Nošenje mask in zaklepanje v stanovanja ni več daleč od kisikovih mask, skafandrov in vsakodnevnega ždenja v skorajda izoliranih stanovanjih. Tudi pogledi na sežigalnice niso več samo znanstvenofantastična prvina. Pregl se ni izognil niti bojem v partnerskih zvezah, vse to pa je prefinjeno pretvorjeno v Basen. Tekmovalnost v umetniškem svetu in med pari, feminizem in notranje izčrpavanje so namreč motivi, ki lahko postanejo predmet resnega obrekovanja in iskanja resničnih oseb.
Preglov prvenec O ženski, ki ni hotela z balkona uspešno gradi na izpeljavi zgodb iz povsem vsakdanjega dogodka do odličnega stopnjevanja v zabavne in groteskne svetove. V zbirki Dolga zgodba pa je pisatelj presenetil še z globljim uvidom. V različno kratkih zgodbah imajo pomembno vlogo detajli, na primer v zgodbi Narekovaji, ki prikazuje natančno doživljanje pripovedovalca in opazovanje in opisovanje ženske. En sam trenutek in pripetljaj v zgodbi pokažeta veliko preciznost pri naštevanju in izpeljavi le-tega.
Veliko težo dajejo zgodbam obrati in zaključki. Oboje bralec sicer že pričakuje, a je s kompozicijskega vidika prefinjeno premišljeno. Zasuki v kratkih zgodbah so namreč pomembni. V Preglovih je vse postavljeno na pravo mesto, avtor je intenziteto in konce dodobra premislil. Prav prelomi so bistveni, da zgodba dobi sočnost in kritično poanto. Ta je sicer manj brezkompromisna, kot je bila v prvencu.
V zbirki Dolga zgodba ima pomembno vlogo dialog. Je domiseln in postavljen v različne situacije, na primer v elektronsko dopisovanje med prekarko in njenim delodajalcem, ki počasi zastaja zaradi zunanjih okoliščin protagonistke. Prav razmere so ključne tudi za večino junakov v preostalih zgodbah. Okoliščine so postavljene v današnji čas. Po eni strani nas Pregl sooča z realnim življenjem in njegovimi tegobami, po drugi gre za postmodernistične postopke. A če denimo sočustvuješ z Grimmovima Jankom in Metko, se ti v kratki kratki zgodbi Ljudožerka znata priskutiti. Domiselna zgodba je blizu Schönwerthovemu pravljičnemu svetu.
Pogost je humor, povezan z jezikovnim preigravanjem. Pri tem gre tako za uspešne izpeljave kot tudi za nekoliko preveč predvidljive in stereotipne poskuse. Tak primer je Češka zgodba. Ali pa znano, nekoliko neposrečeno vprašanje: »Oči, a imaš oči, oči?« v zgodbi Rojstni dan. Ne gre pa spregledati zgodbe Primer p, v kateri so vse besede začete s črko p. Brez tebe črka p pač ne gre, če citiram naslov pesmi Tomaža Šalamuna. Humorne zgodbe na ta račun ne prizanašajo nikomur, niti znanemu Roaldu Dahlu.
Arjan Pregl je osnovo za zgodbe zajemal tudi iz znanih šal, popevk ali urbanih zgodb. Iz vsakdanjih reči pač zna potegniti najboljše, pri tem pa fabulo pregnete do pravega učinka. Zbirka kratkih zgodb Dolga zgodba je privlačna zaradi prave mere za kritičen razmislek in številnih dobrih obratov in koncev, predvsem komičnih. Skratka, to je delo, ki nas ne pušča ravnodušnih.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov